Jedro

Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Toženka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 1.670,79 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Tožnica je kot kreditojemalka s toženko 28. 9. 2007 sklenila kreditno pogodbo za 247.500 CHF oziroma 147.673,01 EUR za stanovanjski kredit, z vračilom v 240 anuitetah. Prva anuiteta je znašala 1.576,52 CHF. S tožbo je zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in z njo povezanih pravnih poslov ter plačilo denarnega zneska.

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so Kreditna pogodba z 28. 9. 2007, Pogodba o zastavi nepremičnin z 28. 9. 2007, Notarski zapis Kreditne pogodbe in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnine po 142. členu Stvarnopravnega zakonika SV .../07 z 28. 9. 2007 ter Dodatek s 24. 4. 2020, sklenjeni med tožnico in toženko, nični. Razsodilo je, da mora toženka tožnici plačati 106.573,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2024. V ostalem (glede obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Izpostavilo je, da je toženka pogodbo pripravila vnaprej. Tožnica je kot potrošnica v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, kar je povzročilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama. Pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Toženka je kršila načelo vestnosti in poštenja ter ni ravnala v dobri veri.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice v celoti, pritožbi toženke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, razen v I. točki izreka glede ugotovljene ničnosti, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrdilo je zaključku sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti. Toženka je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je tožnica v primerjavi s toženko ostala v informacijsko podrejenem položaju in posledično ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti. Zaključilo je, da se sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, šteje za nepoštenega in s tem ničnega. Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe.

4.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 296/2025 s 24. 9. 2025 dopustilo revizijo o vprašanju, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki vsebuje tak nepošten pogoj.

Revizija

Toženka v reviziji navaja, da izpodbijana odločitev ni skladna s prvim odstavkom 88. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Če brez ničnega določila lahko ostane v veljavi, ni nična celotna pogodba. Ugotovitev ničnosti predstavlja poseg v ustavno varovani pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Ničnost je treba uporabiti kot skrajni ukrep. Doseči je treba pravično sorazmerje. Ničnost celotne pogodbe pride v poštev, ko je nično pogodbeno določilo tako pomembno, da pogodba brez njega objektivno ne more obstajati, in to določilo hkrati ni pogodbeni pogoj niti odločilen nagib za sklenitev pogodbe. Kreditna pogodba bi lahko ostala v veljavi tudi brez valutne klavzule, saj ni njena bistvena sestavina. Kredit bi se lahko ohranil kot evrski kredit z dogovorjeno obrestno mero, brez vezanosti na gibanje tečaja CHF in CHF LIBOR. Namen pogodbe je bil financiranje obnove hiše, ne pa prevzem valutnega tveganja, zato valutna klavzula tudi ni subjektivna bistvena sestavina pogodbe. Sklicuje se na drugi odstavek 88. člena OZ in 23. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ter Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13), ki omogočajo odstranitev nepoštenega pogoja, ne pa avtomatične ničnosti celotne pogodbe. Skladno s sodbo Sodišča Evropske Unije (SEU) C‑254/22 (Caixabank) cilj varstva potrošnikov ni ustvarjanje gospodarske prednosti. Že izbris sporne klavzule bi trgovca odvrnil od uporabe teh pogojev v bodoče. Če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev, naj pogodba zavezuje obe stranki (SEU sodba C-19/20, Bank BPH). Ničnost celotne pogodbe bi imela kaznovalni učinek, ki ni skladen s četrtim odstavkom 5. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Slovenskemu pravu je kaznovalni namen tuj. Skladno z načelom sorazmernosti je treba med več ukrepi izbrati najmanj omejujočega. Pogodbeno določilo v času sklenitve pogodbe ni bilo prepovedano. Tu ne more iti za lojalno razlago. Gre za pridržek javnega reda kot v zadevi VSRS VIII Ips 14/2021. Tudi ESČP pojem lastnine razlaga široko, ne le kot pravico na stvareh, temveč tudi pravice in interese, ki imajo premoženjsko vrednost, vključno s terjatvami. Obveznosti za državo na podlagi 1. člena Prvega dopolnilnega protokola k EKČP lahko izhajajo tudi iz horizontalnih razmerij. Država mora pri uravnoteženju težkih socialno občutljivih vprašanj zagotoviti pravično razdelitev socialnega in finančnega bremena. Odločitev sodišča druge stopnje postavlja potrošnika v nadrejen položaj in zanj ustvarja ekonomske koristi. Ukrep ničnosti celotne kreditne pogodbe tudi ni nujen. Cilj varstva potrošnikov se lahko doseže z delno ničnostjo. Ničnost celotne pogodbe bi za banko pomenila nesorazmerno porazdelitev finančnega bremena.

Tožnica v odgovoru navaja, da je valutna klavzula glavni predmet pogodbe, zato delna ničnost ne pride v poštev. Zahtevala bi spremembo pogodbenih določil. SEU je že večkrat pojasnilo, da nacionalna sodišča ne smejo ohraniti pogodbe v veljavi, če je nadaljnji obstoj pogodbe po odpravi nedovoljenega pogodbenega pogoja pravno nemogoč in ko bi bil nadaljnji obstoj pogodbe v nasprotju z interesi potrošnika.

Revizija ni utemeljena.

O utemeljenosti revizije

O problematiki kreditov v švicarskih frankih je Vrhovno sodišče odločalo že večkrat. Predmet tega revizijskega postopka je le vprašanje, kakšne posledice za kreditno pogodbo ima nepošten pogodbeni pogoj, ki je nepošten zaradi ravnanja toženke (banke) v razmerju do tožnice kot potrošnice in kreditojemalke. Toženka se zavzema za razlago, da se lahko sporna kreditna pogodba ohrani delno v veljavi (delna ničnost) in je ničen zgolj nepošten pogodbeni pogoj.

Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da:

-je tožnica kot kreditojemalka s toženko 28. 9. 2007 sklenila kreditno pogodbo št. ..., katere predmet je bil stanovanjski kredit v višini 247.500 CHF oziroma 147.673,01 EUR, z vračilom v 240 anuitetah; prva je znašala 1.576,52 CHF;

-je bila določena spremenljiva obrestna mera, ki je takrat predstavljala 6‑mesečni CHF LIBOR, povečana za fiksni pribitek v višini 1,65 %, efektivna obrestna mera je na dan sklenitve pogodbe znašala 4,70 % letno;

-je tožnica podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti;

-je tožnica prejela 162.818,16 EUR, odplačala pa 269.391,69 EUR.

Okoliščina, da je tožnica potrošnica, je odločilnega pomena. Potrošniški spori so namreč umeščeni v širši pravni okvir, ki presega nacionalno zakonodajo. Slovenska pravna ureditev na področju nepoštenih praks pri sklepanju potrošniških pogodb temelji na smernicah Direktive 93/13, ki je bila implementirana v naš pravni red.

Direktiva 93/13 je bila sprejeta z namenom poenotenja notranjega trga Evropske unije (EU), saj so se predpisi držav članic o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah bistveno razlikovali; njen ključni cilj pa je zagotoviti, da pogodbe, sklenjene s potrošniki, ne vsebujejo nedovoljenih (nepoštenih) pogodbenih pogojev. Temeljni namen je učinkovito varstvo potrošnikov. Doseg ciljev implementacije direktive je deloma prepuščen državam članicam in njihovi notranji ureditvi. Za njihov doseg in polni učinek prava EU morajo sodišča držav članic nacionalno pravo razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive ter upoštevati sodno prakso SEU.

SEU je v več odločbah podalo konkretne smernice za razlago ciljev Direktive 93/13, ki jih Vrhovno sodišče povzema v nadaljevanju.

Namen 6. člena Direktive 93/13 ni povzročiti ničnosti vseh pogodb, ki vsebujejo nepoštene pogoje, ampak doseči realno ravnovesje, tako da se med sopogodbeniki vzpostavi enakost. Pogodba mora načeloma še naprej obstajati brez kakršne koli druge spremembe razen odprave nepoštenih pogojev. Če je kontinuiteta pogodbe brez nepoštenih pogojev in brez kakršnekoli druge spremembe pravno mogoča v skladu s pravili nacionalnega prava (kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom),

se lahko pogodba ohrani v veljavi.

Ker je osrednji namen Direktive 93/13 varstvo potrošnika, SEU dopušča izjemo, da nacionalno sodišče nadomesti nedovoljeni pogoj. Vendar je ta izjema omejena na primere, v katerih bi moralo sodišče zaradi ničnosti nepoštenega pogoja ugotoviti ničnost pogodbe v celoti, kar bi potrošnika izpostavilo posebej škodljivim posledicam, tako da bi bil zaradi tega kaznovan.

Izbira sankcije mora torej varovati potrošnika in se prilegati dejanskim okoliščinam; ne sme biti potrošniku v korist le zaradi njegovega položaja samega po sebi, kot v tem delu pravilno navaja revidentka, a v nobenem primeru zanj ne sme imeti posebej škodljivih posledic.

Ne celostno, kajti ZVPot ne ureja posledic ničnosti pogodbenega pogoja za potrošniško pogodbo. Tudi prvi odstavek 6. člena Direktive 93/13 ne določa meril, ki urejajo možnost, da pogodba ostane brez nepoštenih pogojev, temveč prepušča državam članicam, da v nacionalnem pravu opredelijo podrobna pravila, v okviru katerih se ugotovi nepoštenost pogoja v pogodbi in na podlagi katerih se uresničijo konkretni pravni učinki te ugotovitve.

Posledice ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja v slovenskem pravnem redu ureja OZ. Prvi odstavek 88. člena OZ določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko ostane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Odločilno po OZ je, ali je bil sporni pogodbeni pogoj bistveni pogodbeni pogoj, brez katerega pogodba ne more obstati. Če pogodba lahko ostane v veljavi brez ničnega določila, zakonodajalec določa še dodaten pogoj: nični pogodbeni pogoj ne sme biti ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib za sklenitev pogodbe.

Spor se nanaša na stanovanjski kredit. Najem stanovanjskih kreditov je v sodobnih ekonomskih razmerah običajen, saj nakup ali obnova stanovanjske nepremičnine praviloma zahtevata finančna sredstva, ki večkratno presegajo povprečne dohodke posameznika. Potrošnik mora zato pogosto potrebna sredstva zagotoviti z najemom kredita. Znesek, ki si ga lahko izposodi, je odvisen od njegove kreditne sposobnosti. Ena bistvenih zahtev bank, namenjena tako stabilnosti finančnega sistema kot varstvu posameznikov pred nepremišljenim ali prekomernim zadolževanjem, je bila in je, da mora kreditojemalcu po plačilu mesečne kreditne obveznosti ostati določen minimalni razpoložljivi dohodek.

Kredit, ki ga lahko potrošnik pridobi glede na svoje prihodke, je zato v ekonomskem smislu v bistvenem odvisen od višine obrestne mere in ostalega minimalnega razpoložljivega dohodka. Obrestna mera zato pomembno določa končni skupni obseg kreditne obveznosti.

Odgovor na revizijsko vprašanje moramo zato iskati v razlogih, zakaj je bil sporni kredit sklenjen ravno z valutno klavzulo v CHF. Obresti so ena izmed bistvenih sestavin pogodbe, o kateri morata stranki pri posojilu doseči soglasje. Kredit je lahko brezobresten, a praviloma gre za odplačen pravni posel. Na višino obrestne mere med drugim vpliva valuta, v kateri je kredit sklenjen. Izbira tuje valute neposredno vpliva na ceno izposojenega denarja (v konkretnem primeru CHF LIBOR, zdaj SARON); posredno pa tudi na porazdelitev tveganj in pričakovanih koristi pogodbenih strank. Povpraševanje po stanovanjskih kreditih je izrazito občutljivo na višino obrestne mere, zato potrošniki praviloma izbirajo ponudnike z ugodnejšimi kreditnimi pogoji. Splošno znano je, da so bile obrestne mere za kredite v CHF nižje od obrestnih mer za kredite v EUR. Kredit v CHF je zato potrošniku omogočal bodisi prejem višjega zneska kredita bodisi nižje stroške financiranja pri enakem obsegu izposojenih sredstev. Ob upoštevanju omejenosti potrošnikovega dohodka je imela prav višina obrestne mere odločilen vpliv na odločitev za sklenitev kreditne pogodbe v drugi valuti. Dogovor o tuji valuti je zato v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe - valutna klavzula je bila del samega ekonomskega bistva pogodbe.

Revidentka neutemeljeno meni, da bi bilo mogoče nepošten pogodbeni pogoj ločiti od preostale vsebine pogodbe in pogodbo ohraniti v veljavi brez njega. SEU je zavzelo stališče, da določbe Direktive 93/13 nasprotujejo temu, da bi se pogodbeni pogoj, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten, delno ohranil v veljavi z odstranitvijo elementov, zaradi katerih je nepošten, če bi takšna odstranitev pomenila spremembo vsebine tega pogoja na način, ki posega v njegovo bistvo.

To sicer ne velja, kadar je nepošteni element pogoja pogodbena obveznost, ki je ločena od drugih določb in katere nepoštenost je mogoče preučiti posamično, pri čemer je določbo, ki tako obveznost določa, mogoče šteti za ločeno od drugih določb pogodbe.

Odstranitev in zamenjava valute bi v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja. Posegla bi v njegovo bistvo.

Glede na vse navedeno, sporna kreditna pogodba brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo v kredit v drugi valuti (domači?). Tudi toženka v reviziji sama navaja, da bi bilo za nadaljnji obstoj pogodbe treba odpraviti vračanje kredita v CHF, izključiti referenčno obrestno mero CHF LIBOR ter kredit preračunati v protivrednost EUR po tečaju na dan črpanja kredita. Že iz povzetih navedb jasno izhaja, da pogodba brez ničnega določila ne more ostati v veljavi, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno jedro in spremenilo njene bistvene elemente.

Poleg tega ni izpolnjen niti drugi pogoj iz prvega odstavka 88. člena OZ.

Drži, da je ničnost pogodbe skrajna sankcija (ultima ratio), ki jo utemeljuje javni interes ali kršitev moralnih načel. Vendar je v obravnavani zadevi takšen pogoj izpolnjen, saj je bilo ugotovljeno, da toženka ni ravnala dobroverno ter v skladu z načelom vestnosti in poštenja kot enim izmed temeljnih načel civilnega prava. Takšno ravnanje je v nasprotju tako s prisilnimi predpisi kot z moralnimi načeli. Poleg tega izrek ničnosti celotne kreditne pogodbe zasleduje pomemben javni interes učinkovitega varstva potrošnikov ter odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev, kar je eden od osrednjih ciljev Direktive 93/13. Takšna sankcija je nazadnje skladna tudi z nacionalnim pravnim redom.

Sporna kreditna pogodba torej ni nična, ker bi tako izrecno določalo slovensko pravo, ampak ker gre za razlago prava EU, ki v konkretnem primeru zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek. Ničnost pogodbe v celoti pa takšen cilj dosega. Želeni učinek je prav tako po volji tožnice kot potrošnice. Z izpodbijano odločitvijo pa se potrošniku ne zagotavlja gospodarske koristi per se, ampak je ničnost le posledica uresničitve njegovega varstva, ki izvira iz nepoštenega ravnanja toženke, upošteva pa tudi druge smernice in cilje Direktive 93/13.

Preveriti je treba še, ali je takšen ukrep sorazmeren. Spoštovanje načela sorazmernosti je splošno načelo prava EU, ki zahteva, da nacionalna ureditev, s katero se to pravo izvaja, ne presega tega, kar je nujno za uresničitev zastavljenega cilja.

V okviru izbire sorazmerne sankcije je treba upoštevati vsa merila in cilje, ki jih določata Direktiva 93/13 in sodna praksa. Ker, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov.

Ker je nepošteno ravnala toženka, ni mogoče govoriti o posegu v njeno pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude niti o zatrjevanih kršitvah konvencijskih pravic.

Sklepno

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je pritrdilen. Odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki vsebuje tak nepošten pogodbeni pogoj, je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera materialnopravno pravilna.

Odločitev Vrhovnega sodišča o reviziji

Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Odločitev o stroških

Vrhovno sodišče je tožnici priznalo 2.250 točk za odgovor na revizijo po tar. št. 22/3 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 32,5 točke za pavšalne materialne izdatke (11. člen OT) ter 22 % DDV, skupaj 1.670,79 EUR, kar ji je dolžna povrniti toženka.

Sestava senata in glasovanje

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno, vrhovni sodnik Tomaž Pavčnik je podal pritrdilno ločeno mnenje (sedmi odstavek 324. člena ZPP) .