Jedro

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je dopuščena enostanovanjska namembnost in pozidanost zemljišča le do določenega odstotka. Če bo dejansko namembnost objekta drugačna, kot je dovoljena, oziroma bo pozidanega več zemljišča, kot določa izpodbijano gradbeno dovoljenje, kar se bojita tožnika, bo šlo za neskladno oziroma nelegalno gradnjo, obravnava takšnih gradenj pa je v pristojnosti inšpektorjev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorjem A.A., B.B. in C.C. (v tem upravnem sporu prizadetim strankam) gradbeno dovoljenje za odstranitev nelegalno zgrajenega (dozidanega) dela objekta, rekonstrukcijo stanovanjskega objekta ter nujno funkcionalno dopolnitev in dozidavo, s pripadajočo zunanjo, komunalno in prometno ureditvijo, na zemljišču parc. št. 184/24 k.o. … po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in pod v izreku določenimi pogoji. Med drugim znaša faktor zazidanosti 39,86 %, investitorji pa so dolžni gradbena dela izvajati tako, da zaradi eventualne uporabe težke strojne mehanizacije ne bo povzročena škoda na okoliških objektih,.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da leži območje posega v morfološki enoti 2A/4, v območju urejanja VS 1/3 Galjevica, ki ga ureja Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V1 Rudnik (Uradni list SRS, št. 6/88 in naslednji, v nadaljevanju Odlok o PUP), ki je namenjeno enodružinskim stanovanjskim stavbam v prosto stoječi zazidavi. Po ugotovitvah toženke je na delu zemljišča, na katerem je predvidena odstranitev črne gradnje, predvidena nujna funkcionalna dopolnitev in dozidava, kar je v skladu z določbami Odloka o PUP, pri čemer predmetna gradnja tako po višini, kot po sestavi stavbnih mas v ničemer ne odstopa od morfološkega vzorca stanovanjskih objektov v okolici oziroma se objektom in ureditvam na tem območju prilagaja in je tudi sicer v skladu z vsemi preostalimi relevantnimi določbami Odloka o PUP. Odločbi, ki ju prilagata tožnika z dne 6. 12. 1988 in 28. 10. 1991, se ne nanašata na dejansko stanje ali pravno podlago glede na predmetno zahtevo prizadetih strank. Zahtevo D.D., da se pri rušenju novogradnje ne uporablja težka mehanizacija, je upravni organ upošteval v 4. točki izreka predmetne odločbe.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in med drugim navedel, da tožnika ne moreta uspeti z ugovori, ki se nanašajo na nelegalno zgrajeni objekt, saj bo ta pod pogoji izpodbijane odločbe in relevantnega dela načrta projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja odstranjen. Ugotavlja, da tožnika nista pojasnila, v čem je predvideni objekt v zadevi po izvedbi fasade z okenskimi odprtinami, oblikovanju, višini in stopnji pozidanosti v nasprotju z njunimi osebnimi, pravno varovanimi koristmi. Če gre za ugovor o odvzemu svetlobe in poslabšanja pogojev bivanja v njunem objektu, bi morala za svoje trditve predložiti dokaze, ki pa jih nista. Pojasnjuje, da upravni organ za ugotavljanje stanja na terenu ali ukrepanja v zvezi z morebitnimi nepravilnostmi pri izvajanju gradnje in uporabe objekta ni pristojen, pač pa je to v pristojnosti inšpekcijskih organov. Odškodninski zahtevek v zvezi z nastalo škodo pri izvajanju del pa se uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti. Kot neutemeljen ocenjuje tudi ugovor pritožnikov, da nista bila seznanjena s celotno pisno dokumentacijo v zadevi, saj sta se imela na ustni obravnavi dne 28. 3. 2012 možnost seznaniti z njo in se izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da jima predstavnik investitorjev na ustni obravnavi ni želel pokazati celotne projektne dokumentacije. Iz kopij, ki sta jih dobila, je razvidno, da izpodbijano gradbeno dovoljenje dovoljuje rekonstrukcijo črne gradnje. Ker je bila projektna dokumentacija zapečatena, ne vesta, kakšna je predvidena rekonstrukcija objekta, kje sta predvidena parkirna prostora in ali je faktor pozidanosti res samo 39,86 %. Na navedbe investitorjev, da si s svojo ograjo sama jemljeta svetlobo, odgovarjata, da je ograja iz materiala, ki prepušča svetlobo, z vdelanim oknom, tako visoka pa je med drugim tudi zaradi zaščite pred snegom. Navajata, da je bila v prej izdanem lokacijskem dovoljenju št. 351-1679/88 in odločbi 351-347/90 dovoljena gradnja stanovanjskega objekta v obstoječih gabaritih in garaža v pritličju. Pristojna inšpekcija kljub odločbam v vseh teh letih ni ukrepala. Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem se dovoljuje gradnja nadomestnega objekta, ki ni v skladu z gabariti, navedenimi v odločbi št. 351-347/90. Drugostopenjski organ s svojo odločbo negira predhodno izdane odločbe upravnih organov, kar se v pravni državi ne bi smelo dogajati. Izražata tudi dvom, da gre za enostanovanjsko namembnost, saj lastniki oglašujejo oddajanje in oddajajo stanovanje v pritličju, prav tako pa je na istem naslovu prijavljeno tudi podjetje E., katerega lastnik jima je popolnoma neznan. Navajata, da je že pri nelegalni gradnji stanovanja nad pritlično garažo zaradi uporabe težke mehanizacije prišlo do težkih poškodb na njunem objektu in se sprašujeta, ali je v projektu določeno, kdo krije stroške popravil sosednjih objektov zaradi povzročene škode.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je bil na ustni obravnavi projekt dostopen na vpogled. Navaja, da je faktor pozidanosti tak, kot je določen v projektu, prav tako pa so tudi parkirni prostori na mestu, kot je določeno v projektu. Hišo so kupili leta 1982 kot dvostanovanjsko. Navaja, da ograja presega dovoljeno višino 2,2 m in ponekod doseže tudi 4,5 m, glede poškodb na objektu pa ni bila vložena nobena tožba ali zahtevek za povrnitev škode. Objekt so gradili leta 1985, fotografije pa so od leta 2008. Tožba ni utemeljena.

Iz vabila na ustno obravnavo z dne 6. 3. 2012, ki sta ga tožnika prejela dne 8. 3. 2012, je razvidno, da sta bila tožnika izrecno povabljena, da se seznanita s celotnim spisom v času uradnih ur (del spisa je tudi projektna dokumentacija). Že zato ni utemeljen njun tožbeni ugovor, da nista imela možnosti videti celotne projektne dokumentacije. Poleg tega iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 28. 3. 2012, ki sta ga tožnika podpisala, ni razvidno, da bi jima bilo onemogočeno vpogledati v celotno projektno dokumentacijo, kar navajata v tožbi.

V zadevi ni sporno, da je glede na datum vložitve zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja in določbo 101. člena OPN, podlaga za odločanje Odlok o PUP, zemljišče gradnje pa je uvrščeno v območje urejanja VS 1/3 Galjevica, v morfološko enoto 2A/4, ki je namenjena enodružinskim stanovanjskim stavbam v prostostoječi zazidavi, kjer so skladno s 45.a členom posebnih meril Odloka o PUP dopustne nadomestne gradnje, vzdrževalna dela, nujne funkcionalne dopolnitve in dozidave, rekonstrukcije in adaptacije ter spremembe namembnosti, v skladu s splošnimi določbami z obveznim ohranjanjem oblikovnih značilnosti in homogenosti območja.

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je bila dovoljena odstranitev dozidanega dela objekta, rekonstrukcija stanovanjskega objekta in njegova nujna funkcionalna dopolnitev in dozidava.

Tudi po presoji sodišča je toženka v obrazložitvi svoje odločbe s pravilnimi in ustrezno obrazloženimi razlogi utemeljila skladnost projekta z določbami Odloka o PUP ter izpolnitev ostalih pogojev po 66. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je v odločbi tožnikoma pravilno pojasnil, da lahko kot stranska udeleženca v tem postopku uspešno ščitita svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere sta dosegla položaj stranskih udeležencev in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane.

Tožnika v tožbi konkretno ne navedeta, v čem naj bi bila obravnavana gradnja neskladna z določbami Odloka o PUP in ostalimi pogoji, določenimi v 66. členu ZGO-1, zaradi česar naj bi bila prizadeta v svojih osebnih, pravno varovanih koristih. Z ugovorom, da se z izdanim gradbenim dovoljenjem „legalizira rekonstrukcijo črne gradnje“ tožnika smiselno sicer uveljavljata, da predmetna gradnja ne izpolnjuje pogojev, določenih v PUP, vendar pri tem konkretno ne navedeta, v čem je takšna gradnja v nasprotju z njunimi osebnimi, pravno varovanimi koristmi. Zato sodišče ocenjuje, da gre za ugovor v okviru zaščite javne koristi, ki jo je v prvi vrsti dolžan varovati upravni organ, pristojen za odločanje ter državni tožilec in državni pravobranilec in ga zato tožnika ne moreta uspešno uveljaviti. Če oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oziroma upravnemu sporu.

Sodišče še pojasnjuje, da je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dopustna rekonstrukcija enostanovanjskega objekta ter njegova funkcionalna dopolnitev in dozidava v faktorju pozidanosti 39,86 %. To pomeni, da je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dopuščena enostanovanjska namembnost in pozidanost zemljišča le do navedenega odstotka. Če bo dejansko namembnost objekta drugačna, kot je dovoljena, oziroma bo pozidanega več zemljišča, kot določa izpodbijano gradbeno dovoljenje, kar se bojita tožnika, bo šlo za neskladno oziroma nelegalno gradnjo, obravnava takšnih gradenj pa je v pristojnosti inšpektorjev.

Po 6. točki izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja so dolžni investitorji gradbena dela izvajati tako, da ne bo povzročena škoda na okoliških objektih zaradi eventuelne uporabe težke strojne mehanizacije. Če bo do škode dejansko prišlo, bosta morala tožnika njeno povrnitev zahtevati pred sodiščem splošne pristojnosti, kar je pravilno pojasnil že upravni organ druge stopnje. Ker se v pravdnem postopku med drugim ugotavlja, kdo je zavezan za povrnitev škode, če so izpolnjeni ostali pogoji, ni stvar toženke, da v gradbenem dovoljenju določi zavezanca, oziroma da je ta določen v projektu, kar zahtevata tožnika.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).