Jedro

Kot je v točki 12 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka, če bi želela, da je tožba popolna in vsebinsko sposobna za obravnavo, najprej navesti in določno opredeliti poškodovane/uničene stvari, v zvezi s katerimi postavlja tožbeni zahtevek (navesti ID znake zemljiških parcel kmetijskih zemljišč, navesti naslove stavb, navesti odseke lokalnih cest). V nadaljevanju bi morala navesti, kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem določno opredeljenem kmetijskem zemljišču oziroma na posamezni zaokroženi celoti kmetijskih zemljišč, nato pa navesti kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posamezni določno opredeljeni stavbi in kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem odseku ceste. Soglašati je treba s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna zahteva odraz načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče ne sme razporejati odškodnine po posameznih zahtevkih oziroma po posameznih postavkah premoženjskih škod, ampak je to (temeljna) pravica in obveznost tožeče stranke, ki mora v trditveni podlagi navesti, koliko odškodnine zahteva za vsako poškodovano stvar. Tožeča stranka bi morala po pravilnem stališču izpodbijane sodbe navesti tudi izvedena/potrebna sanacijska dela in stroške za odpravo škode poškodovanih/uničenih stvari, in sicer posebej za vsako posamezno določno opredeljeno kmetijsko zemljišče oziroma za posamezno zaokroženo celoto kmetijskih zemljišč, za vsako posamezno določno opredeljeno stavbo in za vsako posamezno določeno opredeljeno cesto. Sodišče prve stopnje je v točkah 28 in 29 ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivom z dne 16. 8. 2018 in z dne 11. 3. 2022 ni zatrjevala in v posledici tega tudi ne dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke za povračilo te škode. Tožeča stranka ni navedla, da je oziroma je bila v času škodnega dogodka lastnica poškodovanih objektov (Gasilskega doma v N. in Športnega parka S.) ali pa da ima oziroma je imela na teh stvareh katero drugo stvarno ali obligacijsko pravico ali interes, zaradi česar je poškodovanje teh nepremičnin predstavljalo poseg v njene pravice oziroma v njeno pravno sfero. Tožeča stranka je celo v prvem odstavku točke VIII tožbenih navedb navedla, da je zaradi posledic poplavnega dogodka prišlo na nepremičninah, "last oškodovancev", do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin in v posledici tega iz enakih razlogov do zmanjšanja kvalitete bivanja. Že iz njenih navedb torej izhaja, da so poškodovani objekti v lasti tretjih oseb, zato je tožba neodpravljivo nesklepčna. Sicer pa tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je lastnik Športnega parka v S. Športno društvo S., lastnik Gasilskega doma v N. pa Prostovoljno gasilsko društvo N., pri čemer imata omenjeni društvi samostojno pravno subjektiviteto, ki je ločena od tožeče stranke, zaradi česar slednja nima aktivne stvarne legitimacije za zahtevek na povračilo škode zaradi poškodb športnega parka oziroma gasilskega doma. Enako velja za zahtevek z naslova "zmanjšanje kvalitete bivanja", pri čemer je tožeča stranka pravna oseba, za katero takšen zahtevek ne more predstavljati pravno priznane škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 9. 2. 2023 se zavrže. III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrglo predlog tožeče stranke za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022. V točki II izreka je tožbo glede plačila glavnice v znesku 368.529,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila, zavrglo, v točki III izreka pa je tožbeni zahtevek v preostalem delu (glede plačila glavnice v znesku 394.636,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila) zavrnilo. V točki IV izreka je v korist tožene stranke odločilo o stroških postopka.

2. Proti tej sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov in kršitve Ustave RS iz 125. člena ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic se zavzema za razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (pritožba v zvezi s tem izpostavlja točke 1 - 11 obrazložitve), nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje in zmotna materialno pravna presoja zadeve.

Tožeča stranka je imela pravni interes, da se spor reši po mirni poti in rok za dopolnitev navedb, ki ga je določilo sodišče, podaljša vsaj za 45 dni. Zaradi tega so nerazumljive navedbe sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, sploh ob opozorilu sodišča v sklepu z dne 11. 3. 2022, da poznejših trditev in dokaznih predlogov ne bo upoštevalo. Pri tem ne drži, da je tožeča stranka že 20. 5. 2022 vedela, da se tožena stranka ne namerava poravnati. Tožeča stranka je tega dne, ko je predlagala preložitev naroka in podaljšanje roka za predložitev dokumentacije, od tožene stranke izvedela ne le, da se ne želi poravnati, kot to napačno tolmači sodišče, ampak še huje, da med pravdnima strankama ne potekajo nobeni dogovori, kar pa je navadna laž. Listinska dokumentacija v spisu namreč dokazuje ravno nasprotno. Sodišče si je ta dejstva razlagalo povsem napačno, v nasprotju z dejanskim stanjem in listinami v spisu, v posledici tega pa sprejelo napačno odločitev. Pri tem ne drži navedba sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka in njena pooblaščenka (če bi bila skrbna in strokovna) mogla še na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova pravno pomembna dejstva in predložiti nove dokaze, ali vsaj obrazloženo odgovoriti na povsem konkretne navedbe tožene stranke iz njene 9. pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2022. Te trditve sodišča so protispisne, saj je sodišče v sklepu z dne 11. 3. 2022 navedlo, da morebitnih kasnejših trditev in dokaznih predlogov strank ne bo upoštevalo. Prav tako sodišče prve stopnje ni postavilo tožeči stranki nobenega roka, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2022, z obrazložitvijo, da sodišče ne določa dodatnih rokov, da se stranka izjavi. Zato je zavajajoča in protispisna trditev sodišča, da bi se lahko tožeča stranka še po 20. 5. 2022 opredelila do navedb nasprotne stranke in da bi jih sodišče upoštevalo.

V zvezi s predlogom za podaljšanje roka tožeča stranka navaja, da je predlog pooblaščenka posredovala sodišču po elektronski pošti skupaj s prilogo, in sicer 20. 5. 2022. Sodnik je po elektronski pošti odgovoril, da bo narok preložil le v primeru soglasja obeh pravdnih strank. Pooblaščenka je o predlogu obvestila tudi pooblaščenca tožene stranke, ki pa je v zvezi s preložitvijo naroka odgovoril, da nobeni dogovori o možnosti poravnave ne obstajajo, čemur je sodnik, ne da bi to preveril pri tožeči stranki, brezpogojno verjel in pojasnil, da naroka ne bo preložil. Predlog tožeče stranke je zelo poenostavil in ga formaliziral s pogoji iz določbe 491. člena ZPP. Vsa razpredanja sodišča v točkah 1 - 11 sodbe so brezpredmetna, saj se je v začetni fazi sodnik sam „poslužil“ komunikacije s pooblaščenko. Razlogi sodišča prve stopnje v točkah 1 – 11 obrazložitve so neresnični in zavajajoči, ne upoštevajo dejanskih okoliščin iz spornega obdobja. Sodnik resničnosti trditev tožene stranke ni preveril, roka za predložitev dokumentacije tožeči stranki enostavno ni podaljšal, zaradi laži pooblaščenca tožene stranke je izdal za tožečo stranko neugodno odločbo.

Glede ponovne vloge tožeče stranke za izločitev sodnika slednja poudarja, da sodišče prve stopnje predloga ne bi smelo zavreči, ampak bi ga moralo obravnavati. V vlogi za izločitev so navedena nova dejstva in novi dokazi, ki zajemajo okoliščine, nastale med glavno obravnavo in ne prej. Zato sklicevanje na načelo „ne bis in idem“ ne pride v poštev.

Glede pravne razlage in pravnih stališč, ki jih je sodišče podalo v točkah 21 – 25, tožeča stranka navaja, da so razlogi pavšalni, iz njih ne izhaja, na kateri dokument, dokaz ali vlogo pravdnih strank se posamezna trditev sodišča nanaša. Zgolj citiranje posameznih členov iz ZPP, ne da bi trditve bile, kot navaja tožeča stranka, „umeščene v konkretno trditev ali dokaz, razviden iz sodnega spisa“, ne zadošča in se odločitve zato ne da preizkusiti. Ob tem sodišče prve stopnje ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in morebitno dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo. Vse trditve sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, so tako protispisne, saj je slednja v več pripravljalnih vlogah podala odgovore na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, podala je tudi podrobna pojasnila o škodi, njenem nastanku in višini ter dokazne predloge, vezane na ugotavljanje škode. Sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni izvedlo, pa bi ga moralo.

Po stališču tožeče stranke je izpodbijana sodba t.i. sodba presenečenja. V kolikor bi pritožnica vedela ali vsaj slutila, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in da ne bo izvedlo dokazovanja v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, bi v zadevi navedla dodatna pravno odločilna dejstva. Sodnik je le pojasnil, da bo o škodi in temelju odločal kumulativno, vendar v zvezi s tem utemeljitve s sodbi ni.

Tožeča še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravdnim strankam med sojenjem protiustavno omejevalo njihove pravice. Ni dopustilo, da se izjavijo glede izvedenskega mnenja oziroma jih ni pozvalo, da to storijo. Celo nasprotno. Strankam je sodnik poslal dopis, naj ne vlagajo novih vlog oziroma se naj ne opredeljujejo do izvedenskega mnenja.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo soglaša s sprejeto odločitvijo in predlaga potrditev izpodbijane odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri tem pa ni kršilo pravil postopka. Svojo odločitev je skrbno in zadostno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje, da se ne bo ponavljalo, razloge izpodbijane odločbe v celoti povzema, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa še dodaja:

6. Sodišče druge stopnje uvodoma kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev skrbno, jasno in strokovno obrazložilo, tako je odločbo objektivno mogoče preizkusiti, izpodbijani odločbi pa tudi ni mogoče pripisati t.i. protispisnosti.

**Glede zavrženja predloga tožeče stranke za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022:**

7. Tožeča stranka v pritožbi, v kateri v bistvu povzema vsebino svojih vlog, podaja dokaj nejasne, večkrat ponavljajoče se navedbe o okoliščinah njenih prizadevanj za podaljšanje roka za „predložitev dokumentacije“, vendar obširnih, jasnih in argumentiranih razlogov sodišča prve stopnje, da se njen predlog iz vloge z dne 15. 6. 2022 zavrže, v pritožbi ne izpodbija. Razlogom, ki jih je v tej zvezi podalo sodišče prve stopnje v točkah 1-7 obrazložitve, sodišče druge stopnje kot pravilnim pritrjuje in jih povzema, saj jim glede na dejstvo, da so jasno argumentirani, ni kaj dodati. Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi očitki, da sodnik ni preveril trditev, da med pravdnima strankama ne obstajajo nobeni dogovori o možni mirni rešitvi spora, ampak je zaradi laži pooblaščenca tožene stranke in zato, ker je tej laži brezpogojno verjel, izdal odločbo, ki je za tožečo stranko neugodna (zavzel je stališče, da je tožeča stranka zamudila rok, ki ga je določilo sodišče), dodaja naslednje:

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožena stranka že v odgovoru na tožbo z dne 9. 3. 2016 poudarila, da nima možnosti preveriti obstoja s strani tožeče stranke zatrjevane škode, saj tožbenim navedbam o škodi manjka „sleherna substanciacija dejanskih škod, ki naj bi nastopile“. Tožeča stranka je bila s strani sodišča s sklepom z dne 16. 8. 2018 pozvana, da tožbene navedbe glede višine premoženjske škode dopolni, tako da navede vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka ter predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (odpravi nesklepčnost tožbe). Sodišče prve stopnje jo je tudi opozorilo, da bo navedbe in dokaze v tej smeri upoštevalo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti in predložiti, ali če njihova dopustitev ne bo zavlekla reševanja spora (sklep, list. št. 98 - 99). Tožeča stranka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, temu pozivu ni sledila in tožbe ni dopolnila. Zato je po več kot treh letih sledil nov poziv sodišča prve stopnje (sklep z dne 11. 3. 2022), da morata pravdni stranki najkasneje do 20. 5. 2022 dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Sodišče prve stopnje je v tem sklepu pojasnilo, da je temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti škoda, o kateri sta se stranki (v prvi vrsti tožeča stranka) v dotedanjih trditvah le pavšalno opredelili, in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode.1 Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja jasen poziv k dopolnitvi trditvene in dokazne podlage, ne pa k „predložitvi dodatne dokumentacije“ (izraz, ki ga v svojih izvajanjih uporablja tožeča stranka). V tem kontekstu velja pripomniti, da sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo ni odločalo o predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, očitno pa slednja pritožbene navedbe „kopira“ iz ene zadeve v drugo, zato pritožba vsebuje tudi navedbe v zvezi s tem.

9. S ponovnim sklicevanjem pritožbe na trditve o dogovarjanjih pravdnih strank za mirno rešitev spora tožeča stranka na pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje, da se predlog za podaljšanje roka v vlogi tožeče stranke z dne 15. 6. 2022 zavrže, ne more vplivati. Morebitna pogajanja in dogovarjanja pravdnih strank med postopkoma za mirno rešitev spora strank ne odvezujejo dolžnosti navajanja dejstev, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlaganja dokazov zanje in to na način in v rokih, ki so določeni z zakonom. Tožeča stranka zato z neutemeljenimi očitki sodišču prve stopnje ne more prikriti lastne pasivnosti v postopku, ko kljub obrazloženim opozorilom tožene stranke o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage ter kljub pozivom sodišča, po več kot šestih letih od njene vložitve, tožbe ni ustrezno dopolnila. V tem kontekstu velja še pripomniti, da je sodišče prve stopnje (po tem ko tožeča stranka po zadnjem pozivu sodišča z dne 11. 3. 2022 tožbe ni dopolnila) glede posameznih odškodninskih postavk iz točke VII tožbenih navedb (kmetijskih površin, stavb, infrastrukture – cest) tožečo stranko pozvalo še, da določno opredeli stvari glede katerih zahteva povrnitev škode (navede ID znake posameznih parcel oziroma stavb ali njihove naslove, precizira infrastrukturo- posamezne odseke cest), pa tožeča stranka tudi temu pozivu ni sledila.

**Glede sklepa, da se tožba v obsegu plačila 368.529,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila, zavrže.**

10. Sodišče druge stopnje z določitvijo v tem delu soglaša in razloge v točkah 10 – 13 v celoti povzema.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve povzelo tožbene navedbe glede plačila odškodnine v znesku 368.529,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila in v prej navedenih točkah obrazložitve tehtno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da le – te niso zadostne, na kakšen način je ravnalo v smeri odprave teh pomanjkljivosti in kakšne so posledice, ker tožnica obrazloženemu (zadnjemu) pozivu sodišča z dne 2. 6. 2022 ni sledila ter tožbe v skladu s 108. členom ZPP ni dopolnila.

12. Kot je v točki 12 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka, če bi želela, da je tožba popolna in vsebinsko sposobna za obravnavo, najprej navesti in določno opredeliti poškodovane/uničene stvari, v zvezi s katerimi postavlja tožbeni zahtevek (navesti ID znake zemljiških parcel kmetijskih zemljišč, navesti naslove stavb, navesti odseke lokalnih cest). V nadaljevanju bi morala navesti, kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem določno opredeljenem kmetijskem zemljišču oziroma na posamezni zaokroženi celoti kmetijskih zemljišč, nato pa navesti kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posamezni določno opredeljeni stavbi in kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem odseku ceste. Soglašati je treba s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna zahteva odraz načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče ne sme razporejati odškodnine po posameznih zahtevkih oziroma po posameznih postavkah premoženjskih škod, ampak je to (temeljna) pravica in obveznost tožeče stranke, ki mora v trditveni podlagi navesti, koliko odškodnine zahteva za vsako poškodovano stvar. Tožeča stranka bi morala po pravilnem stališču izpodbijane sodbe navesti tudi izvedena/potrebna sanacijska dela in stroške za odpravo škode poškodovanih/uničenih stvari, in sicer posebej za vsako posamezno določno opredeljeno kmetijsko zemljišče oziroma za posamezno zaokroženo celoto kmetijskih zemljišč, za vsako posamezno določno opredeljeno stavbo in za vsako posamezno določeno opredeljeno cesto.

13. Ker vsega tega ni storila, ni dvoma da postavljenega tožbenega zahtevka ni mogoče ločiti od morebitnih drugih zahtevkov, takšna tožba pa po pravilnem stališču izpodbijane sodbe ni popolna.2

14. Teh zaključkov pritožba izrecno ne graja, zatrjuje le, da je v vlogi z dne 29. 10. 2018 dodatno pojasnila nastanek poplavnega dogodka in zelo natančno opisala škodo, ki ji je zaradi tega nastala, kar pa ne drži. Tožeča stranka po pozivih sodišča prve stopnje tožbe v tej zadevi nikoli ni dopolnila. Očitno se ta pritožbena navedba nanaša na katero drugo pravdno zadevo, v kateri tožečo stranko zastopa ista pooblaščenka.

**Glede sodbe, da se tožbeni zahtevek na plačilo 394.636,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila, zavrne.**

15. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi poplavnih dogodkov na reki Dravi v novembru 2012. Tožena stranka je v času obravnavanih poplav v R Avstriji upravljala z večjim številom hidroelektrarn na reki Dravi. Med pravdnim strankama so bila sporna vprašanja glede stvarne aktivne legitimacije tožeče stranke in vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnosti ravnanj oziroma opustitev tožene stranke, vzročne zveze in škode).

16. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe pojasnilo, da tožeča stranka v zvezi z zahtevkom na plačilo 394.636,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila, ni zatrjevala niti dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo obstoj njene aktivne stvarne legitimacije in obstoj ter višino (navadne) škode, povračilo katere tožeča stranka zahteva s tožbo, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici tega sodišče prve stopnje dokazov v zvezi z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ni izvajalo in se v razlogih sodbe do njih tudi ni opredelilo.

17.Po pritožbenem stališču predstavlja izdana odločba t.i. sodbo presenečenja. V kolikor bi tožeča stranka vedela ali vsaj slutila, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in do tega, ali bo izvedlo dokazni postopek v smislu dokazovanja temelja tožbenega zahtevka, bi v zadevi navajala dodatna pravno odločilna dejstva.

18. Tovrstni pritožbeni očitek je neutemeljen.

19. Kot v pritožbi navaja tožeča stranka gre za t.i. sodbo presenečenja, če sodišče sprejme odločitev, ki temelji na drugačni pravni podlagi, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila za bistvene. Nima pa tožeča stranka prav, ko navaja, da gre v obravnavani zadevi za takšno sodbo.

20. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 3. 2022 pravdni stranki pozvalo, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in višine škode, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala, se tožeča stranka ne more sklicevati na okoliščino, da ni mogla pričakovati, da bo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji prav na pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke in neustrezno zatrjevani ter v posledici tega neizkazani škodi.

21. Kot izhaja že iz točke 8 obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožeča stranka v zvezi s škodo v višini 394.636,00 EUR z obrestmi (njenim obstojem in višino) v tožbi zatrjevala, da ji je slednja nastala na nepremičninah, last oškodovancev Gasilski dom v N. in Športni park S.. Zaradi poplavnih dogodkov naj bi prišlo do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin in v posledici tega do zmanjšanja kvalitete bivanja. Skupna ocena zmanjšanja vrednosti nepremičnin znaša 35,2%, kvaliteta bivanja pa se je zmanjšala za 8,8%. Tržna vrednost gasilskega doma se je tako znižala z 570.000,00 EUR (vrednost izhaja iz cenilnega zapisnika sodnega cenilca) na 250.800,00 EUR, vrednost športnega parka pa z 326.900,00 EUR na 143.836,00 EUR.

22. Sodišče prve stopnje je v točkah 28 in 29 ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivom z dne 16. 8. 2018 in z dne 11. 3. 2022 ni zatrjevala in v posledici tega tudi ne dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke za povračilo te škode. Tožeča stranka ni navedla, da je oziroma je bila v času škodnega dogodka lastnica poškodovanih objektov (Gasilskega doma v N. in Športnega parka S.) ali pa da ima oziroma je imela na teh stvareh katero drugo stvarno ali obligacijsko pravico ali interes, zaradi česar je poškodovanje teh nepremičnin predstavljalo poseg v njene pravice oziroma v njeno pravno sfero. Tožeča stranka je celo v prvem odstavku točke VIII tožbenih navedb navedla, da je zaradi posledic poplavnega dogodka prišlo na nepremičninah, „last oškodovancev“, do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin in v posledici tega iz enakih razlogov do zmanjšanja kvalitete bivanja. Že iz njenih navedb torej izhaja, da so poškodovani objekti v lasti tretjih oseb, zato je tožba neodpravljivo nesklepčna. Sicer pa tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je lastnik Športnega parka v S. Športno društvo S., lastnik Gasilskega doma v N. pa Prostovoljno gasilsko društvo N., pri čemer imata omenjeni društvi samostojno pravno subjektiviteto, ki je ločena od tožeče stranke, zaradi česar slednja nima aktivne stvarne legitimacije za zahtevek na povračilo škode zaradi poškodb športnega parka oziroma gasilskega doma. Enako velja za zahtevek z naslova „zmanjšanje kvalitete bivanja“, pri čemer je tožeča stranka pravna oseba, za katero takšen zahtevek ne more predstavljati pravno priznane škode.

23. Upoštevaje navedeno se kot pravilen izkaže zaključek izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb in v posledici tega tudi ni izkazala, da je s poškodovanjem športnega parka in gasilskega doma prišlo do posega v njene pravice oziroma njeno pravno sfero, kar pomeni, da za zahtevek na plačilo (morebitne) škode stvarna aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana in je že zato treba zahtevek zavrniti.

24. Tožeča stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkanju aktivne stvarne legitimacije, na katerih temelji sprejeti zaključek izpodbijane odločbe, v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. Navaja sicer, da je „nerazumljivo razlaganje sodišča v točki 32 (neobstoj aktivne legitimacije), ko je očitno sodišče samo pridobivalo listinsko dokumentacijo in se potem glede na to opredelilo do aktivne legitimacije, ne da bi sploh poznalo problematiko pitne vode v Občini G. in Občini Z. in ne da bi v zvezi s tem izvedlo kakršen koli dokaz.“

25. Sodišče druge stopnje pri najboljši volji ne razume, kaj je želela tožeča stranka povedati s citiranimi navedbami in kakšno povezavo s tožbenim zahtevkom tožeče stranke naj bi imela problematika pitne vode v Občini G. in Občini Z.. Prav tako sodišče prve stopnje samo ni pridobivalo nobene dokumentacije, niti tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, katero listinsko dokumentacijo ima v mislih.

26. Glede na navedeno tožeča stranka ne more biti uspešna s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so vse ugotovitve sodišča, da tožeča ni izkazala obstoja škode, protispisne. V tem kontekstu sodišče druge stopnje še dodaja, da tožeča stranka procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje ni grajala, zato so vsi njeni pritožbeni ugovori, ki sicer niso ustrezno obrazloženi, da sodišče prve stopnje ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo, ki se je obsežno izrekel tudi o škodi tožeče stranke, neupoštevne (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninskega delikta, pa je tožba nesklepčna že glede obstoja in višine škode, so povsem neutemeljeni (tudi) očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ni izvajalo dokazov, pri čemer ima tožeča najbrž v mislih zatrjevano protipravnost ravnanja oziroma opustitve tožeče stranke in njeno odgovornost. 27. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje zatrjevanega protiustavnega omejevanja pravic strank do sojenja in do vlaganja vlog ter stališč, kar naj bi sodišče prve stopnje storilo z dopisom z dne 17. 1. 2022 (pravilno: 5. 1. 2022). Sodišče prve stopnje s tem dopisom strankam namreč ni ničesar omejevalo, pač pa jim je le predlagalo, da naj (do prejema poziva v okviru materialnega procesnega vodstva) ne vlagata novih vlog in se do tedaj ne opredeljujeta do izvedenskega mnenja. Iz poziva izhaja torej le predlog strankam (podan v duhu ekonomičnosti postopka) in ne prepoved vlaganja vlog.

28. Nazadnje je kot neutemeljeno treba zavrniti tudi grajo stroškovne odločitve, da sodišče v tej fazi še ne more verodostojno odločati o stroških postopka, ker še ni odločeno o pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških izvedenca. Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo le, da jih krije tožeča stranka, kar je posledica njenega neuspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko si je odmero stroškov po višini pridržalo za poseben sklep, ki ga bo sprejelo po pravnomočnosti sodbe, kar je v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP.

**Glede zavrženja dopolnitve pritožbe:**

29. Po vložitvi pritožbe in po izteku pritožbenega roka je tožeča stranka dne 13. 2. 2023 sodišču predložila še vlogo, ki jo je poimenovala „Dopolnitev pritožbe zoper sodbo“. Pravdna stranka (že) vloženo pritožbo sicer lahko dopolni, vendar je dopolnitev pritožbe vezana na zakonski rok za vložitev pritožbe. To pomeni, da mora biti dopolnitev pritožbe vložena do izteka pritožbenega roka. Ker je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 24. 11. 2022, dopolnitev pritožbe pa je tožeča stranka vložila dne 13. 2. 2023, torej po izteku 30 dnevnega zakonskega roka za pritožbo, je dopolnitev pritožbe prepozna. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

**Sklepno:**

30. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka:**

31. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).

1 Tožena stranka je temu pozivu sledila, tožeča stranka, ki bi morala v prvi vrsti tožbene navedbe v nakazani smeri dopolniti, da bi nasprotna stranka lahko nanje odgovorila, pa tožbe ni ustrezno dopolnila.

2 Tožba je formalno popolna takrat, ko tožeča stranka v njej navede toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov.