Jedro

Tožena stranka ni dosledno uporabila kriterija za določitev presežnega delavca (kriterij delovnih izkušenj delavca), ki ga je sama določila in ga tudi ni uporabila enako pri vseh kandidatih. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterija. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa mu je utemeljeno prisodilo vtoževane pravice iz delovnega razmerja, do katerih je bil tožnik upravičen.

Če se delavec po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposli pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas (in s tem zmanjšuje škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja delodajalca), to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do polnega delovnega časa.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v 1. alineji VI. točke izreka, razen glede reintegracije; - v 2., 4. in 6. alineji točke VI izreka; in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje PZ) z dne 26. 3. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki glede PZ z dne 11. 6. 2012 za delovno mesto ekspert in aneksa k PZ z dne 26. 4. 2013 za delovno mesto urednik, nezakonita in jo razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da za obdobje od 27. 4. 2014 do 5. 11. 2014 tožeči stranki vzpostavi delovno razmerje za delovno mesto urednik, jo za to obdobje prijavi v obvezna socialna zavarovanja in ji prizna pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Za navedeno obdobje je toženi stranki naložilo obračun bruto plač ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo ustreznih neto zneskov s pp (III. točka izreka) in obračun bruto ter plačilo neto zneska regresa za letni dopust za leti 2014 s pp, in sicer razliko od pripadajočega sorazmernega dela regresa (IV. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke za obračun denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v znesku 11.206,94 EUR bruto ter izplačilo neto zneska, ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 1.120,69 EUR in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki obračuna denarno povračilo 11.206,94 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek s pp (V. točka izreka). Zavrnilo je naslednje tožbene zahtevke: za reintegracijo in vzpostavitev ter priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 6. 11. 2014 dalje (1. alineja VI. točke), za obračun bruto in izplačilo neto plač oziroma razlik v plači od 6. 11. 2014 do vključno julija 2015 (2. alineja VI. točke), za obračun in izplačilo plač za obdobje od maja 2014 do septembra 2014 v višini 0,03 EUR bruto mesečno (3. alineja VI. točke), za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 331,78 EUR bruto (4. alineja VI. Točke), za obračun in izplačilo božičnice za leto 2014 (5. alineja VI. točke), za obračun in izplačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini 52.149,82 EUR bruto (6. alineja VI. točke), vse s pp od pripadajočih neto zneskov. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka v znesku 1.706,54 EUR s pp (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (VI. točka izreka) se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. - 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.). Predlagala je, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zahtevku ugodi oziroma da sodbo v tem delu razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka ocenjuje, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da reintegracija ni več mogoča. V dokaznem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da ima tožena stranka sistemizirana delovna mesta odgovorni urednik, pomočnik odgovornega urednika in urednik - voditelj. Po začetku spora je tožena stranka ukinila delovno mesto urednika. Toda zgolj formalna sprememba akta o organizaciji dela ne more predstavljati ovire za reintegracijo. Sodišče sploh ni ugotavljalo, koliko delavcev je sedaj nujno potrebnih za opravljanje dela urednika oziroma katere vse osebe opravljajo ta dela, s čimer je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ob pravilni ugotovitvi slednjega bi sodišče ugotovilo, da tožena stranka poskuša dela in naloge urednika zapakirati v različna delovna mesta, pri čemer pa že zaradi narave dela tožene stranke obstaja potreba po delu urednika in teh del ne more izvajati in jih tudi ne izvaja zgolj ena oseba (odgovorni urednik).

Bistveno kršitev postopka in zmotno uporabo materialnega prava predstavlja utemeljitev zavrnitve zahtevka za reintegracijo, češ da bi reintegracija povzročila kvečjemu to, da bi tožnik zaradi neobstoja potreb po njegovem delu ponovno dobil odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče je s takšno utemeljitvijo anticipiralo potek dogodkov, ki niso in ne morejo biti predmet tega spora.

Tudi okoliščina, da je tožnik med trajanjem spora ustanovil svojo družbo, ne more biti ovira za reintegracijo, saj je to storil izključno zaradi reševanje svojega socialnega statusa in z namenom zmanjšanja škode toženi stranki.

Neutemeljen za zavrnitev zahtevka za reintegracijo je tudi razlog porušenega zaupanja. Zmotno je stališče sodišča, da bi tožnik moral dokazati diskriminacijo, saj je glede tega vprašanja določeno obrnjeno dokazno breme. Objektivno gledano vsak spor glede ugotavljanja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ima za posledico porušitev zaupanja s strani delodajalca do delavca, vendar to ne pomeni, da reintegracija ni mogoča oziroma dopustna. Porušeno zaupanje je pravno relevanten ugovor za zavrnitev zahtevka za reintegracijo le, ko delavec s svojim malomarnim ravnanjem poruši to zaupanje, kar pa tožniku v tem sporu ni mogoče očitati. Ker je sodišče za ugotavljanje različnih interesov tožnika in tožene stranke poklonilo izjemno veliko vero izpovedi A.A. in B.B., nobene vere pa izpovedi tožnika, je napačno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev postopka.

Tožnik kot pravno zmotno graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo njegov denarni zahtevek za plačilo razlike plače za čas od 6. 11. 2014 do dneva zaključka glavne obravnave oziroma do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se je za takšno odločitev sklicevalo na domnevno ustaljeno sodno prakso, po kateri delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih. Vendar iz sodbe VS RS, opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015 (v povezavi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 564/2014) izhaja, da zaposlitev pri drugem delodajalcu pred dnem sodne razveze ni absolutna ovira za določitev trajanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze. Takšno naziranje prvostopnega sodišča predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev postopka. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik v času brezposelnosti kljub intenzivnemu iskanju zaposlitve le-te ni našel. Zato je ustanovil enoosebno d.o.o., da si je zagotovil obvezna zdravstvena in socialna zavarovanja. Vendar je ta družba ustvarjala minimalne prihodke, ki niso zadoščali niti za tožnikovo plačo. Zato se je tožnik od 1. 12. 2014 v tej družbi zaposlil le za polovični delovni čas. Iz prej citirane sodbe Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je nova zaposlitev pri drugem delodajalcu lahko pomembna okoliščina za določitev trajanja delovnega razmerja. Vendar če se je tožnik pri drugih delodajalcih zaposlil le za kratek čas, z vmesnimi prekinitvami in ne za polni delovni čas, bi bilo neutemeljeno pogodbo o zaposlitvi razvezati pred datumom odločitve sodišča prve stopnje oziroma z datumom take zaposlitve. Omenjena sodba dokazuje pravno zmotno odločitev prvostopnega sodišča, ki razlogov za predčasno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo in se ni opredelilo do tožnikovih argumentiranih navedb, zakaj se njegov zahtevek nanaša do zaključka glavne obravnave, s čimer je tudi bistveno kršilo postopek. Tožnik je ob analogni uporabi omenjenega judikata za čas zaposlitve s krajšim delovnim časom od polnega upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa.

Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi, ko mu je priznalo denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1 zgolj v višini dveh plač. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, da mu je tožena stranka podala odpoved brez kančka njegove krivde ali odgovornosti, da je tožnik sedaj brez svoje krivde zaposlen zgolj za polovični delovni čas, da prejema plačilo v višini blizu polovice minimalne plače, da je na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi prejemal objektivno gledano zelo visoko plačo, da kljub intenzivnemu iskanju ne more dobiti nobene druge zaposlitve, kaj šele primerne ali ekvivalentne prejšnji zaposlitvi, da je v slovenskih medijih stanje za zaposlitev novinarjev in urednikov katastrofalno slabo in da tožena stranka objektivno ves čas potrebuje ljudi za delo urednika.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika glede reintegracije navedla, da je ona podala predlog za sodno razvezo, pa tudi tožnik v podrednem zahtevku. Sodišče je pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, predvsem zaradi bistveno spremenjene organizacijske in kadrovske strukture, ki preprečujejo vrnitev tožnika. Nobene podlage pa nimajo njegove trditve, da je bilo kot nesporno ugotovljeno, da ima tožena stranka delovno mesto odgovornega urednika. To je le funkcija. Po novi shemi informativnega programa je urednik hkrati voditelj v programu. Pri tem pa ni šlo za formalno odločitev v aktu o sistemizaciji, ampak za dejansko delo v informativnem programu. Tožena stranka nima nobenih potreb po dodatnem delavcu v informativnem programu. Neutemeljena pa je tožnikova navedba, da bi moralo sodišče ugotavljati, koliko delavcev je potrebnih za opravljanje dela urednika oziroma kdo to delo opravlja. Sodišče je prav tako pravilno vzpostavilo delovno razmerje do 5. 11. 2014, saj se je tožnik s 6. 11. 2014 zaposlil v svojem podjetju. Sklicevanje na sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 28/2015 pa ni utemeljeno, saj ne gre za enak primer. V zvezi z višino prisojenega denarnega povračila pa se tožnik v pritožbi sklicuje na druge okoliščine, ki nimajo podlage v 2. odstavku 118. člena ZDR-1. 4. Zoper ugodilni del sobe (I. do V. točko ter VII. točko izreka sodbe) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tožena stranka najprej očita napačno uporabo člena 200/3 ZDR-1 in določbe ZPP o zavrženju tožbe. Sporno je, ali se je rok za vložitev tožbe iztekel v soboto 26. 4. 2014 ali s prvim naslednjim delovnim dnem, torej v ponedeljek 28. 4. 2014. Sodišče je napačno uporabilo člen 111/4 ZPP in člen 62/3 OZ.

Po oceni prvostopnega sodišča je tožena stranka dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga za odpoved. Vendar pa je sodišče napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterija pri izbiri tožnika kot presežnega delavca. Sodišče je navedlo, da bi tožena stranka morala navesti natančna dejstva o tem, koliko izkušenj je bilo upoštevano pri vsakem uredniku, saj bi le s tem lahko utemeljila pravilnost izbranega kriterija. S takim razlogovanjem pa se tožena stranka ne strinja, ker je v nasprotju z ZDR-1 in sodbo VS RS, na katero se sodišče sklicuje. Sodišče je napačno ocenilo izpovedi obeh zakonitih zastopnic tožene stranke in jih ni primerjalo z ostalimi dejstvi in dokazi v spisu. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da bi tožena stranka morala upoštevati tožnikove izkušnje kot TV urednika tudi pred 26. 4. 2013. Pri tem je sodišče dalo večjo težo izpovedbi priče C.C. kot pa izpovedbama zakonitih zastopnic ter prič D.D. in E.E.. Poleg tega je tožena stranka za razjasnitev tega vprašanja predlagala zaslišanje F.F. o tem, ali je tožnik res opravljal delo TV urednika že v času od 5. 11. 2012. Sodišče pa je ta relevanten dokazni predlog zavrnilo ter obenem preseglo svoje strokovno znanje in avtonomno pristojnost delodajalca pri oceni, katero delo se šteje v delovne izkušnje „klasičnega TV urednika“.

5. Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke najprej v celoti izpodbijal vse trditve tožene stranke glede vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe, pri tem se je skliceval tudi na več odločitev Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča ter vztrajal, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožba pravočasna. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka nepravilno uporabila kriterij, katerega izmed delavcev na istem delovnem mestu bo določila za presežnega delavca oziroma da tožena stranka ni dokazala, da je bil kriterij pravilno uporabljen. Zato je predlagal, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter o zadevi preuranjeno odločilo.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno uporabilo določbe 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s sprem.) in določbe ZPP o zavrženju tožbe. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 96/2015, kjer je sodišče obravnavalo vročanje v upravnem sporu in kdaj nastopi fikcija vročitve, pri čemer pa se v upravnem sporu 4. odstavek 111. člena ne upošteva. V obravnavani zadevi pa gre za vprašanje, ali je bila tožba pravočasno vložena skladno s členom 200/3 ZDR-1. Po tem določilu je tožbo dopustno vložiti v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre za materialni prekluzivni rok. Pravila postopka v individualnih delovnih sporih so določena v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.), ki pa v 19. členu napotuje na uporabo ZPP. Ta pa v členu 111/4 določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa Zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil zadnji dan roka po členu 200/3 ZDR-1 sobota 26. 4. 2014. Zato se je rok za vložitev tožbe iztekel v ponedeljek 28. 4. 2014, ko je bila tožba tudi dejansko vložena.

9. Neutemeljen je nadaljnji očitek tožene stranke o napačnem zaključku prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterija pri izbiri tožnika kot presežnega delavca. Tožena stranka je že v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) sama zapisala, da je bil pri izbiri presežnega delavca upoštevan objektivni kriterij delovnih izkušenj delavca za opravljanje dela urednika. Enako je bilo zapisano tudi v redni odpovedi PZ iz poslovnih razlogov. V odgovoru na tožbo je tožena stranka nato zapisala, da je bil tožnik izbran za presežnega delavca zaradi najkrajših delovnih izkušenj na mestu TV urednika oziroma izkušenj v televizijskem programu (ne npr. za izkušnje v spletnem portalu ali časopisu). Direktorica B.B. je na podlagi poznavanja trajanja delovnih izkušenj vseh treh urednikov v TV programu pri drugih medijih (kar je nenazadnje izkazano v njihovih življenjepisih) ugotovila, da ima tožnik najmanj delovnih izkušenj kot urednik, saj je uredniško delo na televiziji opravljal šele od leta 2013 dalje. Nasprotno temu je tožnik trdil, da je že od avgusta 2012 opravljal delo pomočnika odgovornega urednika G., pred tem pa tudi kot namestnik odgovornega urednika H., kot odgovorni urednik portala I. in kot v.d. odgovornega urednika portala I.. Tako zatrjevana dejstva obeh strank je nato prvostopno sodišče pravilno preizkušalo v dokaznem postopku. Na podlagi izpovedb zaslišanih strank in prič je sodišče pravilno obrazložilo (obrazložitev sodbe v točkah 25 do 30) in kot odločilno ugotovilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju tožnikovih delovnih izkušenj TV urednika neutemeljeno izločila njegovo delo odgovornega urednika na portalu I. v obdobju od 15. 10. 2009 do 20. 2. 2012. Poleg tega je B.B. pri D.D. in E.E. upoštevala, da sta bila pred nastopom dela urednika tudi zelo dobra novinarja. Vse to kaže, da tožena stranka kriterija za določitev presežnega delavca, ki si ga je sama izbrala in določila, ni dosledno uporabila in tudi ne enako pri vseh kandidatih. Zato je zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterija, v celoti pravilen. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa mu je utemeljeno prisodilo vtoževane pravice iz delovnega razmerja, do katerih je bil tožnik upravičen vsaj do 5. 11. 2014 (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

10. Neutemeljena je pritožba tožnika zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki in ugotovilo, da upoštevaje okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja med njima v smislu 118. člena ZDR-1 ni več mogoče. Zlasti je neupoštevna tožnikova graja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, koliko delavcev je pri toženi stranki potrebnih za opravljanje dela urednika. Pritožbeno sodišče ob tem le poudarja, da je organiziranost dela pri delodajalcu v celoti avtonomna odločitev slednjega in se v to vprašanje sodišče sploh ne sme spuščati. Res je napačna utemeljitev prvostopnega sodišča, da bi tožnik v primeru reintegracije ponovno dobil odpoved PZ. V kolikor bi bila takšna utemeljitev odločilna pri odločitvi za zavrnitev reintegracijskega zahtevka, ima tožnik prav, da bi to pomenilo zmotno uporabo materialnega prava. Toda sodišče je reintegracijski zahtevek zavrnilo zaradi drugih dejstev in okoliščin, ki jih je sodišče pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja in jih zato na tem mestu ne ponavlja. Dodatno pa poudarja, da ZDR-1 v 1. alineji 1. odstavka 89. člena določa, da je delavcu mogoče podati redno odpoved PZ, če v primeru poslovnega razloga preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz PZ. Tožena stranka je v postopku pred prvostopnim sodiščem dokazala, da je tožniku podala izpodbijano odpoved PZ na podlagi poslovne odločitve za reorganizacijo in s sklepom z dne 26. 3. 2014 odločila, da se zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu urednika. Nato pa je 14. 7. 2014 sprejela tudi sklep, da se delovno mesto urednik ukine (priloga B14). Dokazano je tudi bilo, da se posamezna opravila iz ukinjenega delovnega mesta opravljajo v sklopu drugih delovnih mest. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je prišlo med strankama do porušenja zaupanja zaradi tožnikovih očitkov o politični eliminaciji, povezani z vrhom takratne Vlade RS in zaradi načina zaključka sestanka, na katerem sta mu zakoniti zastopnici vročili obvestilo o nameravani odpoved in na katerem jima je tožnik rekel, da ne vesta v kaj se spuščata. Vse to pa je po stališču sodišča prve stopnje odločilno za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom res ni več mogoče. 11. Utemeljene pa so nadaljnje pritožbene trditve tožnika, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo o datumu prenehanja delovnega razmerja (II. točka izreka sodbe) s 5. 11. 2014 in tožniku le do tega dne priznalo obstoj delovnega razmerja ter ostale pravice iz delovnega razmerja, posledično pa zavrnilo pravico do plače oziroma do njene razlike za čas od 6. 11. 2014 dalje do vključno za julij 2015 (2. alineja VI. točke izreka) in pravico do vzpostavitve delovnega razmerja ter priznanje pravic iz njega od 6. 11. 2014 dalje (1. alineja VI. točke izreka, razen glede poziva nazaj na delo).

12. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in vsaj preuranjeno odločilo, ko je obrazložilo, da je tožniku delovno razmerje priznalo le do 5. 11. 2014, ker delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih. Prav to je namreč izrecno mogoče v primerih, določenih v členu 66 ZDR-1. V postopku pred prvostopnim sodiščem je tožnik v vlogah navajal, o tem pa tudi izpovedal na zaslišanju, da je bil od 1. 12. 2014 dalje zaposlen le za polovični delovni čas, kar izhaja tudi iz izpisov iz registra ZZZS (priloge C1 - C4). Če se delavec po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposli pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas (in s tem zmanjšuje škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja delodajalca), to dejstvo samo po sebi ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do polnega delovnega časa. Zato se tožnik v pritožbi utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015. Ker je torej prvostopno sodišče spregledalo, da je bil tožnik od 1. 12. 2014 zaposlen pri drugem delodajalcu le za polovični delovni čas, je napačno in preuranjeno zavrnilo njegove tožbene zahtevke za obdobje od 6. 11. 2014 dalje.

13. Utemeljena je tudi tožnikova pritožba o zmotni uporabi materialnega prava v delu zavrnitve zahtevka za priznanje in plačilo višjega denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 (6. alineja točke VI izreka). Tožnik se sicer pritožuje le zoper višino prisojenega zneska tega nadomestila in navaja okoliščine, ki naj jih sodišče ne bi upoštevalo oziroma ne v zadostni meri. Pri tem tožnik utemeljeno navaja okoliščino, da je ustanovil enoosebno d.o.o., v kateri pa je bil od 1. 12. 2014 zaposlen zgolj za polovični delovni čas. To pa je tudi eden od kriterijev po 2. odstavku 118. člena ZDR-1 pri določitvi višine denarnega povračila (možnost delavca za novo zaposlitev). Prvostopno sodišče je sicer upoštevalo, da je tožnik aktivno iskal novo zaposlitev, vendar je napačno zaključilo, da je še vedno zaposlen v svoji družbi K. d.o.o. oziroma, da je v tej družbi zaposlen le za polovični delovni čas in prejema praktično le minimalno plačo. Zato je napačno uporabilo materialno pravo in o višini povračila preuranjeno odločilo.

14. V okviru pritožbenih navedb tožnika o njegovih denarnih zahtevkih, pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je sodišče nepravilno PZ razvezalo že s 5. 11. 2014, je nezakonita tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker je tožniku priznalo le sorazmerni del regresa za letni dopust in posledično ta zahtevek v presežku zavrnilo (4. alineja VI. točke izreka).

15. Neutemeljeno je tožnikovo pavšalno izpodbijanje sodbe v zavrnilnem delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek (3. alineja VI. točke izreka) za znesek 0,03 EUR bruto mesečno v obdobju od maja 2014 do septembra 2014. Tožnik je za navedeno obdobje zahteval po 4.387,26 EUR bruto, kar pa ni pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova osnovna plača znašala 4.952,84 EUR bruto, kot to izhaja iz 5. člena PZ, skupaj s 6,6 % dodatka za delovno dobo pa mu je pripadalo 5.279,73 EUR bruto. Ker je v obravnavanem obdobju prejemal nadomestilo iz naslova brezposelnosti v višini 892,50 EUR, znaša pripadajoča razlika 4.387,23 EUR bruto, kolikor mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo, utemeljeno pa zavrnilo razliko v vtoževani plači v višini 0,03 EUR.

16. Neutemeljeno je tudi tožnikovo izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe (5. alineja VI. točke izreka), ki se nanaša na njegov zahtevek za plačilo božičnice. Odločitev za izplačilo le-te je v izključni pristojnosti delodajalca in kot izhaja iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, je tožena stranka dokazala, da za leto 2013 in 2014 božičnica ni bila nikomur izplačana. Zato je sodišče prve stopnje ta zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

17. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper izrek o stroških (točka VII izreka). Ker gre za spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju PZ, je sodišče prve stopnje vrednost spora pravilno določilo skladno z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami). V tej vrednosti so vključene tudi denarne terjatve tožnika, ki se mu priznajo zaradi nezakonitosti odpovedi PZ. Ne glede na to, v kolikšnem znesku oziroma po višini je in bo tožnik končno uspel, bo upravičen do stroškov postopka najmanj v že priznanem znesku, ker je uspel z zahtevkom glede nezakonitosti izpodbijane odpovedi PZ, tožena stranka pa bo na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) krila svoje stroške postopka.

18. Na podlagi navedenega in skladno s členom 355 ZPP je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (kot izhaja iz I. točke izreka sklepa) ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP)(II. točka izreka sodbe).

19. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej ponovno odločiti, s katerim dnem se razveže PZ, ki sta jo stranki sklenili 11. 6. 2012. Skladno s tako določenim novim datumom pa bo nadalje moralo odločiti o vseh tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja in reparacijskem zahtevku za obdobje od 6. 11. 2014 dalje do sodne razveze ter na novo določiti denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. 20. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.