Jedro

Toženka pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala določil 4. točke 9. člena občinskega odloka, ki govori o tem, da podatek o tlorisni površini objekta in tlorisni površini parcele občina pridobi iz projektne dokumentacije. Omenjeni način za izračunavanje komunalnega prispevka oziroma za pridobivanje podatkov, relevantnih za komunalni prispevek, je odlok označil za primarnega. V primeru tožnikov pa ta način obračunavanja ni bil uporabljen. Tožena stranka bi morala izvesti ugotovitveni postopek, iz katerega bi lahko ugotovila površine, ki so relevantne za komunalni prispevek, v kolikor se površina ne bi skladala z uradnimi evidencami, bi lahko te podatke dopolnila. Ne more pa občina sama spregledati omenjenega načina izračunavanja komunalnega prispevka, ki ga je sama določila kot primarnega.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba občinske uprave Občine Ormož št.354-90/2012 2 91 z dne 28. 11. 2012 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnikoma po uradni dolžnosti odmeril komunalni prispevek od priključitve objekta na javno kanalizacijsko omrežje v višini 790,02 EUR. Njegova odločitev temelji na Odloku o merilih za odmero komunalnega prispevka in programu opremljanja za gradnjo komunalne infrastrukture za območje Občine Ormož ( Uradni vestnik občine Ormož, 14. oktober 2008 s spremembami, v nadaljevanju: Odlok), na Zakonu o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) ter na Pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka (Pravilnik). Upravni organ je na podlagi Odloka ugotovil, da se v primeru organizirane gradnje komunalne infrastrukture (na primer kanalizacije s čistilno napravo) obračuna komunalni prispevek vsem zavezancem za priključitev na javno infrastrukturo po uradni dolžnosti. Podatek o tlorisni površini objekta in tlorisni površini parcele pridobimo iz projektne dokumentacije. Če to ni mogoče, se kot osnova za izračun komunalnega prispevka vzame faktor dejavnosti iz 4. člena Odloka ter A tlorisna = neto tlorisna površina objekta vzeta iz evidence NUSZ in A parcela = tlorisna površina objekta x faktor 2,5. Kadar neto tlorisne površine objekta ni v evidenci NUSZ, se le-ta določi z razmerjem med bruto in neto tlorisno površino na naslednji način: neto tlorisna površina = bruto tlorisna površina x 0,8. Za objekt na naslovu Sodinci 4/a znaša površina parcele 665 m2 in neto tlorisna površina objekta, vzeta iz uradne evidence NUSZ oziroma popisa nepremičnin 266 m2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Glede ugovora tožnikov, da je bila pri odmeri komunalnega prispevka uporabljena napačna površina parcele 519/41 k.o. ..., na kateri leži stanovanjska zgradba, je bilo ugotovljeno, da ima izračun komunalnega prispevka pravno podlago v četrtem odstavku Odloka. Neto tlorisna površina objekta tožnikov je bila vzeta iz uradne evidence NUSZ, na podlagi le-te pa s faktorjem 2,5 izračunana površina parcele. Stanovanjska stavba tožnikov, ki je predmet priklopa, leži na zemljišču s parc. št. 519/41 in tudi na zemljišču s parc. št. 519/47 k.o. ..., zato je navajanje tožnikov, da jima je bila pri izračunu upoštevana večja površina parcele, napačno, saj naj bi bila njuna parcela, na kateri leži objekt, manjša od površine pri izračunu. Ostale pritožbene navedbe tožnikov je drugostopenjski organ zavrnil, saj se ne nanašajo konkretno na predmetno odločbo oziroma izračun komunalnega prispevka, ampak splošno na predpise, ki urejajo odmero komunalnega prispevka Občine Ormož.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Po njunem mnenju je tožena stranka napačno uporabila ZPNačrt. Uporabljena je bila napačna površina parcele 519/41 k.o. ... V njunem primeru je namreč obstajala podlaga, kot jo določa četrti odstavek 9. člena Odloka, da bi tožena stranka izvedla ugotovitveni postopek, če sama ni razpolagala s pravilnimi podatki o neto površini, zato je ravnala nezakonito, ko jima ni omogočila, da bi ji predložila projekt na vpogled in bi lahko natančno izvedla ugotovitveni postopek in pravilno določila neto tlorisno površino in izdala zakonito odločbo. Uporabljene so bile vrednosti stroškov opremljanja kvadratnega metra parcele in stroškov opremljanja kvadratnega metra neto tlorisne površine, ki so določene v nasprotju z določbami 76. člena ZPNačrt in določbami Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč. Z Odlokom o spremembi in dopolnitvi Odloka o merilih za odmero komunalnega prispevka in programu opremljanja za gradnjo komunalne infrastrukture za območje Občine Ormož je bilo določeno enotno obračunsko območje, ki obsega celotno območje KS Podgorci in KS Velika Nedelja. Tako določeno obračunsko območje je v nasprotju s 76. členom ZPNačrt, ki določa, da je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme na podlagi prvega odstavka 76. člena ZPNačrt, območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. V Odloku je tudi napačno določena višina obračunskih stroškov, ki so previsoki glede na prejeta sredstva EU. Poleg tega so bili obračunski stroški kanalizacije v prvotno dveh ločenih obračunskih območjih KS Podgorci in KS Velika Nedelja enostavno v celoti prišteti k že tako napačnim obračunskim stroškom za kanalizacijo Podgorci – Velika Nedelja. V skladu z določbami Uredbe bi ne smeli biti, posledično zato zavezance za komunalni prispevek za javno kanalizacijo neupravičeno bremenijo obračunski stroški drugega ločenega kanalizacijskega sistema KS Velika Nedelja in ločenega kanalizacijskega sistema v naselju Cvetkovci v KS Podgorci. Poleg tega po mnenju tožnikov sporni Odlok ni bil veljavno sprejet. Sprejet je bil namreč v eni obravnavi in ne v dveh obravnavah, kot je to določeno v 79. členu Poslovnika Občinskega sveta Ormož.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Ponovila je dejstvo, da je bil tožnikoma odmerjen komunalni prispevek na podlagi četrtega odstavka 9. člena Odloka. Stanovanjska stavba tožnikov, ki je predmet priklopa na javno kanalizacijsko omrežje, kot že rečeno leži na dveh parcelah, zato je navajanje tožnikov, da jima je bila pri izračunu upoštevana napačna površina parcele, povsem neutemeljeno. Neto tlorisna površina objekta je bila tožniku vzeta iz uradne evidence NUSZ, ta pa je bila ažurirana na podlagi evidence nepremičnin. Pri ažuriranju evidence zavezancu za plačilo NUSZ so na Občini Ormož najprej preverili podatke v evidenci popisa nepremičnin Geodetske uprave RS, ki jo je opravljal popisovalec na domu tožnika in s katerimi je bil tožnik tudi seznanjen. Na podlagi teh podatkov pa so ustrezno korigirali evidenco zavezancev za plačilo NUSZ. Tako so tudi podatek o neto tlorisni površini objekta na naslovu ..., ki je bil podlaga za odmero komunalnega prispevka v sporni odločbi, pridobili iz baze NUSZ, to pa predhodno ažurirali v skladu z evidenco nepremičnin. Tožena stranka se je poslužila evidence NUSZ, saj gre v primeru hiše tožnikov za nepremičnino, ki datira v leto 1992. Lastniki toliko starih objektov v večji meri ne razpolagajo s projektnimi dokumentacijami, v katerih bi bili navedeni vsi tisti podatki, ki so potrebni za izračun komunalnega prispevka. Izračun na podlagi podatkov iz projektne dokumentacije bi prišel v poštev samo v primeru organizirane novogradnje stanovanjskih objektov, ne pa v primeru že obstoječih že zgrajenih, v nekaterih primerih celo že starih objektov. Ker gre za enoten projekt, torej projekt odmere komunalnega prispevka od priključitve objektov na javno kanalizacijsko omrežje Podgorci, Sodinci, Velika Nedelja s čistilno napravo, so se morali poslužiti enotnega sistema odmere komunalnega prispevka, to je na podlagi podatkov iz evidence NUSZ, saj bo le enak način odmere pravičen in enakovreden do vseh zavezancev za plačilo komunalnega prispevka. Po mnenju tožene stranke je vsebina sporne odločbe višina komunalnega prispevka od priključitve objekta na javno kanalizacijsko omrežje, ne pa ugotavljanje zakonitosti in pravilnosti akta, ki je podlaga za izračun.

Tožeča stranka je nadalje vložila v spis dopis Ministrstva za infrastrukturo in prostor, kjer se je izvajal nadzor zakonitosti Odloka. Iz njega je razvidno, da so bile ugotovljene nepravilnosti pri obračunavanju sredstev Evropske unije. ZPNačrt-1 v 84. členu namreč določa namensko uporabo sredstev, zbranih s komunalnim prispevkom, prav tako Uredbo o vsebini programov opremljanja stavbnih zemljišč, ki v 11. členu določa, da se skupni stroški financirajo iz komunalnega prispevka proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Občina določi delež skupnih stroškov, ki se financirajo s komunalnim prispevkom, ta delež pa predstavlja obračunske stroške. V primeru pridobljenih sredstev EU skupni stroški ne morejo biti enaki obračunskim stroškom. Po mnenju generalne direktorice Direktorata za prostor je torej Odlok v tej točki nezakonit. Tožena stranka je na priložen dopis tožeče stranke odgovorila in izrazila nestrinjanje s stališčem Ministrstva v zvezi z odračunavanjem evropskih sredstev. Vedno se namreč lahko zgodi, da planirana evropska sredstva kasneje v resnici ne bi prispela in bi bili tako zavezanci v neenakem položaju glede na čas plačila prispevka. Tisti, ki bi plačali komunalni prispevek pred spremembo programa opremljanja, bi plačali veliko manj kot tisti po spremembi za enake storitve. Tožena stranka meni, da v Uredbi nikjer izrecno ne piše, da se EU sredstva ne smejo upoštevati v obračunskih stroških in da je določitev deleža skupnih stroškov v izključni domeni občin oziroma občinskega sveta. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Med strankami ni sporno, da se nepremičnina tožnikov nahaja na območju, na katerega se nanaša Odlok za Občino Ormož. Sporno je, ali je komunalni prispevek, ki je odmerjen na podlagi navedenega Odloka, odmerjen zakonito.

V obravnavani zadevi ni dvoma o tem, da je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Sedmi odstavek 79. člena pa določa, da se po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek v primeru, ko gre za izboljšavo tega komunalnega omrežja. Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (1. odstavek 82. člena ZPNačrt). Na podlagi 5. odstavka 75. člena je vlada RS izdala Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uredba). Na podlagi 2. odstavka 82. člena ZPNačrt je bil izdan Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Pravilnik). Občina pa lahko na podlagi 3. odstavka 82. člena ZPNačrt predpiše podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Tožena stranka bi torej pri odmeri komunalnega prispevka lahko uporabila določbe občinskih aktov, ki sicer niso bili izdani na podlagi določb ZPNačrt- če z njimi niso v nasprotju.

Plačilo komunalnega prispevka torej pokriva del stroškov, ki jih ima občina kot investitorka gradnje komunalne opreme. S plačilom komunalnega prispevka zavezanec dobi zagotovilo o priključitvi na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je s tem zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt).

Glede uporabe predpisov uvodoma sodišče pojasnjuje, da je potrebno uporabljati predpise, ki so veljali v času odločanja na prvi stopnji. Le v redkih vrstah upravnih stvari veljajo izjeme, kar izhaja tako iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse (enako npr. Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 1642/2006).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da toženka pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala določil 4. točke 9. člena Odloka, ki govori o tem, da podatek o tlorisni površini objekta in tlorisni površini parcele občina pridobi iz projektne dokumentacije. Omenjeni način za izračunavanje komunalnega prispevka oziroma za pridobivanje podatkov, relevantnih za komunalni prispevek, je Odlok označil za primarnega. V primeru tožnikov ta način obračunavanja ni bil uporabljen. Tožena stranka bi morala izvesti ugotovitveni postopek, iz katerega bi lahko ugotovila površine, ki so relevantne za komunalni prispevek, v kolikor se površina ne bi skladala z uradnimi evidencami, bi lahko te podatke dopolnila. Ne more pa občina sama spregledati omenjenega načina izračunavanja komunalnega prispevka, ki ga je sama določila kot primarnega. Sodišče se tako strinja s tožnikoma, da dejansko stanje v izpodbijani odločbi glede tlorisne površine objekta in tlorisne površine parcele v tem delu ni pravilno ugotovljeno.

Nadalje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni upoštevala sredstev, pridobljenih s financiranjem Evropske unije. Zato po presoji sodišča ni bilo pravilno ugotovljeno, v kolikšnem delu naj bi se skupni in obračunski stroški, oziroma stroški na enoto mere, nanašali na zgrajeno komunalno opremo oziroma preračun na enoto mere, ki je za potrebe odmere komunalnega prispevka določen v Odloku za Ormož, posledično ni v skladu z 11. in 13. členom Uredbe, saj temelji na nezakonito določenih skupnih oziroma obračunskih stroških. Glede na navedeno je tudi določba 2. člena Odloka za Občino Ormož, ki je bila v zadevi uporabljena za izračun komunalnega prispevka, v nasprotju z drugim odstavkom 76. člena ZPNačrt in je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti (načelo exceptio ilegalis).

Ker je nezakonitost Odloka za Ormož sodišče ugotovilo že iz tega razloga, ni presojalo utemeljenosti drugih tožbenih očitkov o nezakonitosti tega Odloka oziroma o njegovem neskladju z določbami Uredbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) ter zadevo organu prve stopnje vrnilo v ponovno odločanje (tretji odstavek istega člena), pri katerem je organ vezal na pravno mnenje in stališče sodišča (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Tako organ pri ponovnem odločanju odmere komunalnega prispevka ne bo smel opreti na določbo Odloka za Ormož, za katero je sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ZPNačrt. V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki urejajo pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. To pomeni, da je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 mogoče prisoditi enak pavšalni znesek, ki ga določa Pravilnik, ne glede na to, koliko tožnikov je skupaj vložilo tožbo.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnikov pa ni zastopal odvetnik (tožbi ni bilo priloženo pooblastilo in podpis odvetnika), se je tožnikoma priznalo stroške v višini 15,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodišče pojasnjuje še, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti Pritožba zoper to sodbo ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).