Jedro

Vrhovno sodišče je na Občni seji 15.10.1980 sprejelo pravno mnenje, da pogodba, s katero ena stranka za življenja izroči vse premoženje drugi stranki, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni pogodba dednega prava, pač pa pogodba civilnega prava. Pač pa je bila analogna uporaba pravil ZD o pogodbi o dosmrtnem preživljanju v sodni praksi zaradi specifičnosti tovrstnih razmerij uveljavljena predvsem v zvezi z razvezo ali spremembo preužitkarske pogodbe.

Sprememba preživljančevih pravic v dosmrtno denarno rento je glede na vse okoliščine (ko izvrševanje pogodbe zaradi tožnikovega odhoda v dom ne pride več v poštev, razveza pogodbe pa zaradi vmesne nadaljnje odtujitve premoženja tudi ne in ko tožnik ni upravičen do subvencije oskrbnine, ki presega njegovo pokojnino, ravno zaradi s tožencem sklenjenega dednega dogovora ter mu po podatkih spisa razliko doplačujeta sestri, čeprav so vsi "pravi" bratje in sestre tožnika svoje deleže odstopili tožencu zato, da bi skrbel za invalidnega brata pravilna odločitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik in toženec sta brata. V zapuščinskem postopku po očetu, ki je umrl v letu 1976, sta sklenila dedni dogovor, s katerim je tožnik tožencu odstopil svoj dedni delež (zapuščino je tvorilo približno 20 ha kmetije vključno s hišo), toženec pa se mu je obvezal dovoliti dosmrtno uporabo sobe (skupaj z materjo) in souporabo sanitarij na dvorišču ter mu nuditi hrano (zajtrk, kosilo in večerjo) pri skupni mizi. Dedni dogovor je toženec sklenil tudi z materjo, le, da se ji je zavezal (poleg tistega, kar je bil dolžan nuditi bratu) še plačevati porabljeno elektriko in ji zagotavljati kurjavo, vodo in podobno. Mati, ki je vložila tožbo skupaj s sedanjim tožnikom, je med postopkom umrla.

2. R. R. je trdil, da je kot invalid odvisen od tuje pomoči in postrežbe, a toženec svojih obveznosti ne izpolnjuje. Zato je zahteval spremembo naturalne oblike pomoči v denarno rento in sicer za čas od vložitve tožbe 10.7.2003 dalje po 26.000 SIT mesečno (kar predstavlja mesečni strošek treh obrokov hrane dnevno), od 1.3.2004 dalje pa po 31.000 SIT mesečno (kar, poleg stroškov hrane, zajema še protivrednost uporabe sobe, kakršno je imel na razpolago pri tožencu do odhoda v dom za starejše občane), pri čemer je plačilo zapadlih obrokov zahteval v 15 dneh, plačilo v bodoče dospevajočih obrokov pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec ter vknjižbo pravice do denarne rente pri nepremičninah, vpisanih v vložek št. ... k.o. ..., ki so bile (v R. R. pripadajočem dednem deležu) predmet dednega dogovora.

3.Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožniku plačevati za čas do 1.3.2003 po 26.000 SIT in od tedaj dalje po 30.875 SIT rente mesečno, v preostalem (za 125 SIT rente mesečno in glede predlagane vknjižbe pravice do v zemljiško knjigo) pa je zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper obsodilni del sodbe zavrnilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča toženec izpodbija z revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

6. Pomemben del revizije je namenjen graji pravne kvalifikacije dogovora (ki sta ga pravdni stranki formalno sklenili v obliki dednega dogovora), s katerim je tožnik tožencu odstopil svoj dedni delež, ki bi mu šel po očetu, toženec pa se je tožniku zato zavezal dovoliti dosmrtno brezplačno stanovanje in mu nuditi hrano pri skupni mizi. Vsebina dogovora med pravdnima strankama ni bila sporna, poleg tega pa jo je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izvedenih dokazov (z vpogledom v sklep o dedovanju in z zaslišanjem strank in prič) in jo kot neizpodbijano dejansko podlago svoje odločitve povzelo in upoštevalo sodišče druge stopnje, zato ne drži revidentova trditev, da ni bila ugotovljena. Ne drži niti nadaljnji očitek, da ni opredeljena pravna narava dogovora (revident sam to ovrže, ko na drugem mestu zapiše, da je opredeljena zmotno). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tak dogovor "neke vrste preužitkarska pogodba oziroma pogodba o izročitvi premoženja z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju", drugostopenjsko pa je takšni presoji, ki je pravilna tudi po prepričanju revizijskega sodišča, pritrdilo.

V času, ko je bil sklenjen dogovor v konkretnem primeru, so se preužitkarske pogodbe (laično pogosto poimenovane tudi kot izročilne, a ne v smislu pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. členu in naslednjih Zakona o dedovanju, Uradni list SRS 15/76, v nadaljevanju ZD, zato toženec v reviziji po nepotrebnem poudarja, da med pravdnima strankama ni za tovrstne pogodbe nujnega razmerja prednik - potomec) presojale po splošnih pravilih civilnega prava. Vrhovno sodišče je na Občni seji 15.10.1980 sprejelo pravno mnenje, da pogodba, s katero ena stranka za življenja izroči vse premoženje drugi stranki, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni pogodba dednega prava, pač pa pogodba civilnega prava. Pač pa je bila analogna uporaba pravil ZD o pogodbi o dosmrtnem preživljanju v sodni praksi (ki ni zgolj "fantomska", kot zapiše revident, ampak izhaja iz številnih odločb revizijskega sodišča) zaradi specifičnosti tovrstnih razmerij uveljavljena predvsem v zvezi z razvezo ali spremembo preužitkarske pogodbe; ta pravila določajo za oboje (za razvezo in za spremembo) drugačne pogoje kot splošna pravila civilnega prava (kasneje Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ 22/78, v nadaljevanju ZOR oziroma sedaj Obligacijskega zakonika, Uradni list RS 83/2001, v nadaljevanju OZ) za preostale pogodbe civilnega prava. Bistvena razlika je na primer v tem, da razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neznosnosti skupnega življenja, neizpolnjevanja pogodbe ali spremenjenih razmer ali spremembo preživljančeve pravice v dosmrtno rento zaradi spremenjenih razmer lahko zahtevata obe pogodbeni stranki.

In ker gre v konkretnem primeru za spor o spremembi preužitkarske pogodbe, za kar se po zgoraj že povedanem uporabljajo določbe ZD o spremembi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za odločitev o reviziji ni bistveno, katera od obeh pogodb je bila sklenjena med pravdnima strankama. Glede na obširnost revizijskih trditev v zvezi s tem pravnim vprašanjem Vrhovno sodišče dodaja, da je po svoji pravni naravi sporna pogodba preužitkarska, ker je nepremično premoženje prešlo s tožnika na toženca takoj in prehod ni bil pridržan do tožnikove smrti, (sporazum o dosmrtni oskrbi s stanovanjem in hrano izročitelja pa je lahko predmet obeh pogodb, preužitkarske in o dosmrtnem preživljanju). Stališče toženca, da do prehoda premoženja od tožnika nanj sploh ni prišlo, ker da ga tožnik ni dedoval in ga je toženec pridobil neposredno od očeta, je materialnopravno zgrešeno. Tožnik je bil zakoniti dedič po očetu. Zapuščina je nanj prešla po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD); torej je dedoval in toženec brez tožnikovega razpolaganja s podedovanim dednim deležem v njegovo korist le - tega ne bi mogel pridobiti.

7. Toženec nadalje neutemeljeno uveljavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določbe 121. člena ZD, ko sta šteli, da sprememba naturalne dajatve v denarno ustreza obema strankama, zaradi napačnega stališča, da so relevantne le okoliščine, ki se nanašajo na spremembo razmer po sklenitvi dednega dogovora, nista ugotovili, da mu premoženjsko stanje ne omogoča plačevanja nikakršne rente, ko nista upoštevali, da bi lahko obveznosti toženca kvečjemu dosegle vrednost pridobljene koristi, zaradi česar nista ugotavljali vrednosti zapuščine in tožniku pripadajočega deleža in ko sta menili, da ni bistveno, čigavo ravnanje je povzročilo spremenjene razmere.

Če se po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine; sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki (prvi in drugi odstavek 121. člena ZD). Analogno se navedena zakonska določba uporablja tudi za primer spremembe razmer po sklenitvi preužitkarske pogodbe.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so se razmere med strankama, ki so bile sprva povsem korektne, pomembno spremenile (tožnik je leta dolgo pred odhodom v dom odklanjal hrano v prepričanju, da ga hoče toženčeva žena zastrupiti) in da so odnosi med njima skrajno zaostreni oziroma sovražni (toženec z bratom ne govori že dve desetletji, sestri, ki je tožniku prinašala hrano, ni dovolil vstopa in je morala obroke tožniku podajati skozi okno, navkljub invalidnosti tožniku ni dovolil uporabe notranjega stranišča, med tožnikom in toženčevo ženo je večkrat prišlo do fizičnih obračunavanj in je morala posredovati policija); med postopkom je tožnik odšel od doma v dom upokojencev. Te ugotovitve nedvomno dajejo podlago za sodbo, da je sprememba razmer takšna, da utemeljuje poseg v pogodbo s ponovno ureditvijo medsebojnih razmerij pogodbenih strank. Sprememba preživljančevih pravic prav v dosmrtno denarno rento je glede na vse okoliščine konkretnega primera (ko izvrševanje pogodbe zaradi tožnikovega odhoda v dom ne pride več v poštev in je razveza pogodbe zaradi vmesne nadaljnje odtujitve premoženja tudi ne in ko tožnik ni upravičen do subvencije oskrbnine, ki presega njegovo pokojnino, ravno zaradi s tožencem sklenjenega dednega dogovora ter mu po podatkih spisa razliko doplačujeta sestri, čeprav so vsi "pravi" bratje in sestre tožnika svoje deleže odstopili tožencu zato, da bi skrbel za invalidnega brata) pravilna odločitev. Predpostavko, da "to ustreza eni in drugi stranki" je treba presojati objektivno in ne kot zahtevo po soglasju obeh strank.(1) Pomembno je, da sodišče ugotovi, da je takšna rešitev objektivno v interesu obeh strank.(2) Revident trdi, da mu tak način preureditve razmerja ne ustreza, ker rente ni sposoben plačevati. Sposobnost plačevanja rente je nedvomno bistvenega pomena: ob nasprotovanju tožene stranke lahko sodišče, upoštevaje vse okoliščine primera, ugodi zahtevku za spremembo preživljalčeve obveznosti v denarno rento, če glede na vrednost dogovorjenega preživljanja ugotovi, da bo preživljalec rento zmogel plačevati brez škode za svoje preživljanje in da bo renta zadoščala za preživljanje preživljanca.(3) Toda nezmožnost plačevanja bi moral tožnik zatrditi pravočasno in za takšne trditve ponuditi dokaze, pa tega (do pritožbe, ko so, kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, že potekli roki iz 286. člena ZPP) ni storil. Po načelu povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP) ni dovolj, da je toženec, zaslišan kot stranka, izpovedal o višini svoje pokojnine (ki tudi sicer ne more biti izključni pokazatelj njegovih premoženjskih in drugih razmer, od katerih je odvisna zmožnost plačevanja denarne rente), ne da bi prej svoje nasprotovanje plačevanju rente, ki ga je do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje utemeljeval le s trditvami o tožnikovi krivdi za neizpolnjevanje obveznosti, argumentiral še s trditvijo, da spremenjenega bremena ne zmore. Pravkar povedano velja tudi za revizijsko trditev, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sta nižji sodišči pogodbo zmotno šteli za aleatorno, zaradi česar nista upoštevali vrednosti tožniku pripadajočega dednega deleža: (smiselne) trditve o tem, da je že dana pomoč to vrednost presegla, je toženec postavil šele v pritožbi, ne da bi izkazal za verjetno, da tega ni mogel storiti že prej. Zato revizijskemu sodišču neutemeljeno očita, da je zagrešilo relativno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedene trditve štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Očitek, da je o teh okoliščinah dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nedovoljen.

Do spremembe razmer, ki utemeljujejo spremembo naturalnih obveznosti v denarno rento, lahko pride na strani ene, druge ali obeh pogodbenih strank. Te spremembe so lahko individualne (v osebni ali premoženjski sferi pogodbenika) ali splošne (izven osebne ali premoženjske sfere pogodbenikov), vedno pa morajo biti take, da je zaradi njih izpolnjevanje pogodbe postalo znatno oteženo. Ali je nastala takšna situacija, sodišče presodi upoštevaje vse okoliščine primera. Eden od kriterijev za to presojo je načelo socialne pravičnosti: eni pogodbeni stranki v spremenjenih razmerah, za katere ni sama odgovorna, ni mogoče vsiliti obveznosti, ki bi ogrozile njeno materialno eksistenco zato, da bi druga pogodbena stranka prejemala nezmanjšano korist iz pogodbe, sklenjene v bistveno drugačnih razmerah.(4) Pritrditi je treba revidentu, da ni nepomembno niti, kdo (katera pogodbena stranka) je povzročila spremenjene razmere,(5) a to v konkretnem primeru na odločitev ni moglo vplivati. Izhajati je treba iz načela, da stanje, ki ga je po svoji krivdi povzročila ena stranka, ne more biti tej stranki v korist,(6) v konkretnem primeru pa krivda tožnika ni bila ugotovljena (razlogi za stanje, v katerem izpolnjevanje pogodbe praktično ni bilo več mogoče, so bile objektivno nedvomno na strani obeh pogodbenikov, odselitve v dom starejših občanov, s katero je bilo dokončno prekinjeno vsakršno "sobivanje" pravdnih strank in možnost izpolnjevanja dogovora pa invalidnemu in od tuje pomoči odvisnemu tožniku ni mogoče šteti v krivdo). Krivde v tej povezavi ni mogoče enačiti z vsakim razlogom, ki vpliva na spremembo razmer kot pogoj za spremembo pogodbe, pač pa le s tistim razlogom, za katerega je pogodbena stranka odgovorna.

8. Neutemeljeno toženec graja presojo nižjih sodišč, da zahtevek ni zastaran. Pravica tožnika je trajne narave in jo je toženec med postopkom v več vlogah v dogovorjeni vsebini priznal ter se celo obrnil na Center za socialno delo za posredovanje pri spremembi načina oskrbe tožnika z obroki hrane (predlagal je dostavo le - teh tožniku v njegov prostor namesto prehranjevanja za skupno mizo). Ker tožnikova pravica zahtevati izpolnitev pogodbe, ki po mnenju revizijskega sodišča sicer ni "nezastarljiva", ni zastarala (priznanje in pravkar opisan predlog toženca Centru za socialno delo je po določbah prvega in drugega odstavka 387. člena ZOR oziroma 364. člena OZ šteti za konkludentno pripoznavo, ki je pretrgala zastaranje), ne more biti zastaran niti zahtevek za njeno modifikacijo.

9.

Revizija je neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

Op. št. (1): Bojan Podgoršek, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, 3. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 562. Primerjaj tudi sodbo II Ips 678/2001 tega sodišča. Op. št. (2): Mihajlo Kreč, Djuro Pavić, Zakon o nasljedjivanju, Dio prvi, Zagreb 1964, stran 404. Op. št. (3): Bojan Podgoršek, citirano delo, stran 562. Op. št. (4): Mihajlo Kreč, Djuro Pavić, cit. delo, stran 402. Op. št. (5): Tako sodba Rev-1647/88 Vrhovnega sodišča Hrvaške.

Op. št. (6): Mihajlo Kreč, Djuro Pavić, cit. delo, stran 403.