Jedro

Pravni interes za pritožbo obstoji, če se z njo lahko doseže v pravdi boljši položaj za pritožnika. V konkretnem primeru pa to pritožnica s pritožbo ne bo dosegla. Z izpodbijanim drugim odstavkom I. točke izreka sodbe je bil del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zavrnjen, kar je v njeno korist, zato s pritožbo ne more doseči več. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ker pa prvotožena stranka želi s pritožbo doseči spremembo tožbe zgolj v razmerju med njo in tožečo stranko, bo to dosegla že, če bo uspešna s pritožbo zoper prvi odstavek I. točke izreka, po katerem je bila obsojena.

Pritožba ne pove, kateri predpis prepoveduje sočasno uporabe avtopoligona tako kandidatom v okviru avtošole kot drugim voznikom, ki želijo zgolj preizkusiti svoje vozniško znanje. Ker takšnega predpisa ni, potem ne vzdrži zatrjevanje pritožbe, da drugotožena stranka ne bi smela omogočati voznikom uporabo poligona za varno vožnjo. Tako kandidati v okviru avtošole kot drugi uporabniki poligona pa seveda morajo vozila uporabljati skladno z veljavnimi pravili varne vožnje, česar pa prvotožena stranka ni zagotovila, ko je vozilo, ki ni bilo opremljeno za vožnjo učenja in ko prvotoženec ni izpolnjeval pogojev za spremljevalca niti mladoletna hči pogojev za kandidata za voznika, dala v upravljanje svoji mladoletni hčerki, zato je sama v celoti odgovorna za nastali škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke zoper drugi odstavek I. točke in zoper II. točko izreka sodbe se zavrže, pritožba prvotožene stranke zoper prvi in tretji odstavek I. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba .

II. Prvotožena stranka in drugotožena stranka nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) II Pg 405/2015 z dne 21.2.2018: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 3. 2015 št. VL 2980/2015, ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je prvemu tožencu naloženo, da v 8 dneh plača tožnici 2.582,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2015 dalje do plačila in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2015 dalje do plačila. V presežku se citirani izvršilni sklep zoper prvega toženca razveljavi za plačilo 108,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2015 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca v tem obsegu zavrne. Prvi toženec je dolžan plačati tožnici 658,88 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. II. Citirani izvršilni sklep se zoper drugega toženca razveljavi tudi v delu, s katerim mu je naloženo plačilo 2.690,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2015 do plačila ter 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2015 dalje do plačila, in se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne. Tožnica mora drugemu tožencu plačati 443,55 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: ″(-) da je mld. N. 25. 5. 2013 na avtopoligonu v L., v lasti drugega toženca, sicer pa v najemu Šole vožnje - V. V. s.p. iz Š., vozila osebno vozilo VW Passat, reg. št. CE ..., last prvega toženca, v času, ko je bila učenka 9. razreda osnovne šole in ni imela vozniškega dovoljenja B kategorije, oče pa ji je vozilo prepustil v upravljanje in bil v vozilu kot spremljevalec; (-) da je kandidat za voznika S. K. takrat z ustrezno zaščitno čelado vozil moped Tomos APN6S, reg. št. CE ..., njegov inštruktor V. V. pa avtomobil VW Tiguan, reg. št. CE ... in ko je mld. N. Š. pripeljala po delu avtopoligona, ki poteka pravokotno proti objektu servisa Peugeot (vhod v delavnico) in se na koncu zaključi kot križišče s prednostno cesto, je z njene desne strani (torej po prednostni cesti) po poligonu pripeljal vozniški kandidat S. K. in za njim njegov inštruktor V.V., v trenutku, ko je N. pripeljala v križišče s cesto, ki je s prometnim znakom št. 11-1 označena kot ″križišče s prednostno cesto″ in je opazila K., zaradi neizkušenosti ni prestavila noge s stopalke za plin na zavoro in začela ustavljati, ampak je namesto tega pritisnila na stopalko za plin; (-) da je s prednjim delom svojega vozila zato trčila v prednji del mopeda K., ki je zaradi tega padel na vozišče, moped pa se je zagozdil pod vozilo Š., ki ga je potiskala pred seboj cca 10-15 metrov, in skupaj z njim trčila še v vozilo V.; (-) da je tožnica zaradi škodnega dogodka izplačala 2.430,27 EUR: 5. 9. 2013 odškodnino za materialno škodo na vozilu VW Tiguan št. CE ... v znesku 1.217,07 EUR, kar je obračunala in izplačala na podlagi zahtevka za poškodovano motorno vozilo, AO obračuna, kalkulacije, cenilnega zapisnika, računa Avtocentra ..., fotografij poškodovanega osebnega avtomobila ter vseh ostalih relevantnih dokazil, in kar je po pooblastilu lastnika plačala na račun Avtocentra ...; 2. 10. 2013 odškodnino za materialno škodo na mopedu Tomos št. CE ... po 17 .9. 2013 sklenjeni izvensodni poravnavi v znesku 1.213,20 EUR, kar je obračunala in izplačala po sistemu totalne škode na podlagi zahtevka, obračuna AO totalka, fotografij mopeda, računa B. d.o.o. ter računa št. 039309/02 Motocentra P.; (-) poleg 2.430,27 EUR materialne škode tožnica vtožuje tudi zakonske zamudne obresti, ki so natekle do vložitve izvršilnega predloga v višini 260,57 EUR, kar skupaj znaša 2.690,84 EUR, ker ima po tretjem odstavku 3. člena splošnih pogojev AO-04/13 zavarovalnica pravico od zavarovanca in odgovornih oseb, ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja, izterjati odškodnino, ki jo je izplačala oškodovancem, skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški, za povrnitev škode sta oba toženca solidarno odgovorna (186. in 395. člen OZ); (-) da tožnica šteje, da je prvi toženec, v času nezgode lastnik in sklenitelj zavarovanja vozila, s katerim je njegova mld. hči povzročila prometno nezgodo, ko še ni bila usposobljena za vožnjo nevarne stvari (kar osebno vozilo nedvomno je), ravnal v nasprotju z dolžnostmi po polici obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je mld. voznici omogočil vožnjo z vozilom, čeprav je vedel, da za to še ni usposobljena; (-) da tožnica meni, da je odgovornost prvega toženca za nastalo nezgodo podana tudi na podlagi krivdne odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzročijo mld. otroci, kadar skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati, v nasprotju s tem je prvi toženec svoji mld. hčerki dovolil vožnjo motornega vozila na poligonu popolnoma brez izkušenj in v običajnem, za učenje vožnje neprilagojenem vozilu in je odškodninsko odgovornost staršev za škodo, ki jo povzročijo njihovi mld. otroci, ki so dopolnili 7 let, treba opredeliti glede na vsebino roditeljske pravice, kot jo opredeljuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR); (-) da je potrditvah tožnice glede na 38. točko 2. člena Zakona o cestah nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, vsaka prometna površina, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ureja pravila cestnega prometa, določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljalec in avtopoligon ustreza vsem tem pojmom, tako da je v konkretnem primeru šlo za prometno nesrečo in je tožnica v zvezi z njo utemeljeno izplačala odškodnino, posledično pa je zanjo potrebno uporabiti določbe ZOZP o izgubi zavarovalnih pravic; (-) da po oceni tožnice odgovornost drugega toženca temelji na 150. členu OZ, po katerem za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, gre za objektivno odškodninsko odgovornost, saj poligon za usposabljanje voznikov pomeni nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, s katero se je v času nezgode ukvarjal drugi toženec, ta je bil lastnik in imetnik avtopoligona, zato objektivno odgovarja za nastale škodne posledice in bi se svoje odgovornosti lahko razbremenil samo zaradi višje sile, torej od njega neodvisnega in nepričakovanega dogodka, kar mu doslej ni uspelo; (-) da je prvi toženec priznaval, da je njegova mld. hči N. na avtopoligonu v lasti drugega toženca z njegovim vozilom povzročila prometno nesrečo, kot je opisano v Uradnem zaznamku PPP Celje z dne 20.6.2013, vendar ravno zato, ker N. ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja, je vozilo tudi upravljala na avtopoligonu v spremstvu očeta - prvega toženca; (-) da za prvotoženca višina premoženjske škode, ki je nastala ob škodnem dogodku, ni sporna, kot tudi ni sporno, da jo je tožnica poravnala upravičencem, vendar pa ni utemeljen regresni zahtevek, saj do prometne nesreče ni prišlo ob običajni uporabi motornega vozila, temveč pri njegovi uporabi v okviru usposabljanja za vožnjo na neprometni površini – avtopoligonu in določbe ZOZP (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu) za dogodke na "neprometni" površini ne morejo biti uporabne osebe; (-) da prvtoženec trdi, da drugotoženec ni le objektivno odgovoren, ampak je podana tudi njegova krivdna odgovornost, ker je dopustil, da poligon uporabljajo osebe, ki za udeležbo na poligonu v smislu usposabljanja za vozniški izpit, pogojev ne izpolnjujejo , pri čemer iz 5. člena Pravilnika o šolah vožnje in vodenja registra šol vožnje, izhaja, da mora biti vhod na neprometno površino (poligon) urejen na način, da onemogoča nekontroliran vstop nepristojnim osebam in vozilom, ki bi ovirali proces usposabljanja in to pomeni, da je poligon namenjen zgolj osebam, ki se za opravljanje izpita za motorno vozilo usposabljajo v okviru šole vožnje; (-) da je drugo toženec trdil, da poligon za usposabljanje voznikov ni nevarna stvar oz. nevarna dejavnost po 131. člen OZ, saj iz njega ne izvira večja škodna nevarnost za okolico, poligon je ustrezal vsem standardom in obratoval v skladu z vsemi dovoljenji, v času škodnega dogodka je bilo ustrezno vzdrževan in opremljen s prometnimi znaki, cestišče na njem je bilo suho, brez kakršnihkoli nanosov, poligon ne velja za nevaren objekt niti ne gre za nevarno dejavnost, namenjen pa je tako vozilom, ki so ustrezno prirejena po 7.členu Pravilnika o šolah (dodatna stopalka za sovoznika -sklopka, zavora plin) kot tudi vozilom, ki niso tako prirejena.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo:(-) da ni sporno, da je mld. hči prvega toženca N. 25.5.2013 na avtopoligonu v lasti drugega toženca, z vozilom prvega toženca povzročila prometno nesrečo, v kateri je nastala premoženjska škoda in da N. ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja ter je vozilo upravljala v spremstvu svojega očeta, ki ji je vozilo prepustil v uporabo; (-) da je vozilo prvega toženca bilo obvezno zavarovano pri tožnici po polici št. 607-6986033 z dne 7. 5. 2013 in višina nastale premoženjske škode ni sporna; (-) da so pravna podlaga za presojo zahtevka v času nezgode veljavna pravila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in splošnih pogojev tožnice (AO-04/13), odškodninska odgovornost povzročitelja škodnega dogodka, ki je predmet obveznega zavarovanja, pa se presoja tudi po splošnih obligacijskih pravilih (131. do 189. člen OZ); (-) da motorno vozilo sme voziti oseba, ki je dopolnila predpisano starost za vožnjo vozil in ima poleg drugih pogojev veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, vpisano v njenem vozniškem dovoljenju (2. in 3. točka 1. odst. 50. člena takrat veljavnega Zakona o voznikih), da pa sme ne glede na takšno določilo voziti osebno vozilo tudi oseba, starejša od 16 let: 1. ki je v šoli vožnje opravila teoretični del usposabljanja za voznika motornih vozil kategorije B, je pred pristojno izpitno komisijo opravila teoretični del vozniškega izpita in v šoli vožnje končala praktični del usposabljanja; 2. ki ji vozniško dovoljenje ni odvzeto oz. se ji ne izvršuje izrečena sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije oz. se ji ne izvršuje varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja oziroma ji ni izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in v evidenci nima nobene kazenske točke v cestnem prometu, če ima vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil druge kategorije; 3. če jo med vožnjo spremlja spremljevalec; 4. če je vozilo označeno s predpisano ″L″ tablico (prvi odstavek 51. člena Zakona o voznikih); (-) spremljevalec osebe iz prejšnjega odstavka je lahko eden od staršev, posvojiteljev, skrbnikov, rejnikov ali druga oseba, ki je stara najmanj 27 let in ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B najmanj pet let in v evidenci nima več kot pet kazenskih točk ter mora biti vpisan v evidenco o vozniških dovoljenjih in evidenčni karton vožnje, vpis opravi izpitni center, ko ugotovi, da so izpolnjeni pogoji, pred vpisom v evidenčni karton vožnje mora izpitni center spremljevalcu posredovati ustrezna navodila (2. odst. 51. člena Zakona o voznikih);(-) da ima v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZOZP pod določenimi pogoji zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oz. odgovorne osebe in to pravico ima med drugim v primeru, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste oz. tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, razen če je vozilo vozil kandidat za voznika motornih vozil ali skupine vozil pri učenju vožnje ob upoštevanju vseh predpisov, ki urejajo ta pouk (2. točka tretjega odstvaka7. člena ZOZP); (-) da ni sporno, da je prvi toženec svoji mld. hčerki 25. 5. 2013 prepustil v upravljanje svoje osebno vozilo (stara je bila 14 let, kot je na naroku izpovedal prvi toženec), čeprav ni imela vozniškega dovoljenja, da je z vozilom povzročila nezgodo, saj je trčila v kolo z motorjem kandidata za vožnjo z njim, nato pa še v vozilo njegovega inštruktorja; (-) da je s tem , ko ji je prvi toženec vozilo prepustil v upravljanje, čeprav je vedel, da nima vozniškega dovoljenja, izgubil svoje zavarovalne pravice iz obveznega zavarovanja po polici št. 607-6986033 (A9), saj po splošnih pogojih AO 04/13 (A10), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja, razen v primeru, ko vozilo upravlja vozniški kandidat pri učenju vožnje ob upoštevanju vseh zakonitih predpisov, ki urejajo ta pouk in enako določilo vsebuje 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), zato ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, v takem primeru pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe; (-) da je povzročiteljica nezgode bila izključno mld. hči prvega toženca, kar slednji sam priznava, škoda je bila povzročena z njegovim vozilom, ki je bilo obvezno zavarovano pri tožnici, zato je ta utemeljeno izplačala odškodnino oškodovancema (prvi odstavek 7. člena ZOZP); (-) da je glede na nesporno dejstvo, da je prvi tožene prepustil vozilo v upravljanje mld. hčerki, ki za to ni bila usposobljena, in je z njim povzročila škodo, utemeljen tožbeni zahtevek zoper njega na podlagi 7. člena ZOZP, četrtega odstavka 152. člena OZ in Splošnih pogojev (1. in 3. člen) zaradi kršitve zavarovalne pogodbe, pri čemer je odločilna kršitev zavarovalne pogodbe, ne pa dejstvo, da je nesreča bila povzročena na avtopoligonu (škoda je nastala pri običajni funkciji osebnega vozila - vožnji, čeprav na površini, ki ni namenjena javnemu prometu - judikat VS RS II Ips 334/2015); (-) enak pravni zaključek pokaže presoja po krivdni odgovornosti glede na prvi odstavek 154. člena OZ, saj je bila povzročiteljica nezgode in posledične škode mld. hči prvega toženca, za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, pa odgovarjajo starši (to je prvi toženec, četrti odstavek 142. člena OZ), razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde; (-) da prvi toženec priznava, da je vozilo prepustil v upravljanje mladoletnici brez izpita in da vozilo ni bilo prilagojeno za učenje vožnje (da bi ga lahko sam varno ustavil), zato ni mogoče zaključiti, da je škoda nastala brez njegove krivde in krivde se ne more razbremeniti niti s sklicevanjem, da ni vedel, da ne bi smel prepustiti v upravljanje vozila mladoletnici brez vozniškega dovoljenja na avtopoligonu; (-) da očitana protipravnost ravnanja oziroma opustitev drugega toženca ni podana, saj je drugi toženec kot lastnik avtopoligona dolžan zagotoviti, da je ta v brezhibnem stanju in je površina (cestišče) ustrezno vzdrževana, kar v obravnavanem primeru ni sporno, kot lastnik poligona, ki tega proti plačilu daje v uporabo drugim uporabnikom, pa ni dolžan (sam ali preko drugih oseb) preverjati, na kak način bo uporaba potekala; (-) da se za presojo njegovega ravnanja ne uporabljajo določila Pravilnika o šolah vožnje in vodenju registra šol vožnje (v nadaljevanju Pravilnik), ki določajo opremljenost in delo šol vožnje ter druge pogoje v zvezi z opravljanjem te dejavnosti (1. člen Pravilnika) in drugi toženec ni bil zavezan k ravnanju iz 5. člena Pravilnika (ki šolam vožnje nalaga, da vstop na poligon uredijo tako, da onemogoča nekontroliran vstop nepristojnim osebam in vozilom, ki bi ovirali proces usposabljanja); (-) da so del tožbenega zahtevka zamudne obresti, izračunane od glavnice 2.430,27 EUR do vložitve izvršilnega predloga (tožbe) v višini 260,57 EUR, nadalje procesne obresti od tako obračunanih obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje (381. člen OZ) in zamudne obresti od 2.430,27 EUR od vložitve izvršilnega predloga dalje do plačila, po določilu prvega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev; (-) da prvi toženec izplačane odškodnine v višini 2.430,27 EUR tožnici ni povrnil, čeprav je bil k temu pozvan z zahtevkom 24. 3. 2014 (priloga A51), ki je zapadel v plačilo 1. 4. 2014 (A51), prvi toženec tako ne zamuja z izpolnitvijo denarne obveznosti že od dneva izplačila odškodnine (kot izhaja iz obračuna zakonskih zamudnih obresti- A56), ampak šele od 2. 4. 2014 dalje (prvi odstavek 299. člena OZ) in ker znaša višina zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti zneska 2.430,27 EUR do vložitve izvršilnega predloga (tožbe) 152,50 EUR , je tožnica upravičena še do zakonskih zamudnih obresti od vložitve izvršilnega predloga dalje (381. člen OZ), v presežku za plačilo 108,07 EUR obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2015 dalje pa je tožbeni zahtevek neutemeljen; (-) da avtopoligon ne predstavlja nevarne stvari, saj iz njega kot takšnega ne izvira nobena škodna nevarnost, do škode lahko pride le zaradi njegove nepravilne uporabe, torej na podlagi subjektivne odškodninske odgovornosti uporabnika, zato zgolj zato , ker je drugi toženec lastnik poligona, na katerem je prišlo do obravnavane nezgode, ni podana njegova objektivna odgovornost (po 150. členu OZ), poleg tega pa drugi toženec kot lastnik avtopoligona tudi ni bil izvajalec dejavnosti usposabljanja kandidatov za vozniški izpit, ampak je proti plačilu zgolj omogočal uporabo poligona uporabnikom, kar ne pomeni, da je na tej podlagi opravljal nevarno dejavnost; (-) da je nevarna dejavnost tista, iz katere izvira povečana oz. neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti, ne glede na to, ali izvira iz uporabe stvari ali iz same dejavnosti, vendar učenje za usposabljanje vožnje z vozilom za pridobitev vozniškega dovoljenja ne predstavlja takšne povečane nevarnosti oz. neobičajne nevarnosti za nastanek škode in ker niso podani pogoji za objektivno odgovornost drugotoženca, je sodišče tožbeni zahtevek zoper drugega toženca v celoti zavrnilo;

4. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila prvotožena stranka z izrecno navedbo, da izpodbija sodbo v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, kise nanaša na prvotoženca, v celoti zavrne, podredno pa da hkrati z odgovornostjo prvotožene stranke ugotovi bistveni prispevek drugotožene stranke.

5. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da za nastanek škodnega dogodka odgovarja (izključno) prvotoženec.

6. Pritožba pojasnjuje, da je do prometne nesreče nesporno prišlo na neprometni površini, ki omogoča izvajanje praktičnega usposabljanja spretnosti vožnje motornega vozila. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da v konkretni zadevi ni uporabno določilo 5. Člena Pravilnika o šolah vožnje in vodenju registra Šol vožnje, iz katerega izhaja, da mora biti vhod neprometno površino urejen tako, da onemogoča nekontroliran vstop nepristojnim osebam in vozilom, ki bi ovirali proces usposabljanja. Namreč s tablo, da je uporaba poligona na lastno odgovornost, ni mogoče izključiti zakonskih dolžnosti upravljalca poligona, to je drugotožene stranke, ki je v tem, da bi morala onemogočiti, da bi prvotoženec, ki nesporno ni imel licence za učitelja vožnje in ni imel vozila, prilagojenega za učenje vožnje, na poligon sploh lahko vstopil. Iz navedenega določila, na katerega se je prvotoženec skliceval že tekom postopka, torej izhaja, da drugotožena stranka niti ne bi smela prodajati vstopnic za uporabo poligona, glede na to, da so zunanji obiskovalci nedvomno nepristojne osebe, vožnja voznikov, ki ne vozijo vozila v okviru usposabljanja za opravo vozniškega izpita, pa zagotovo ovira proces usposabljanja ostalih obiskovalcev poligona. To so očitno spoznali tudi pri drugotoženi stranki, ko so kasneje, torej po obravnavanem dogodku, prepovedali uporabo poligona tretjim osebam, razen kandidatov za vožnjo, kot je izpovedal predstavnik drugotožene stranke M. P. 7. Pritožba pove, da je povsem logično, da bodo poligon za usposabljanje spretnosti vožnje, če je omogočena njegova uporaba tudi tretjim osebam, uporabljali vozniki, ki še niso pripravljeni na udeležbo v cestnem prometu. Temu je poligon tudi namenjen, ker voznik z veljavnim vozniškim izpitom nima prav nobenega razloga, da bi svoje znanje izpopolnjeval na poligonu in za to plačeval še vstopnico, če pa lahko svoje vozilo vozi dobesedno na kateri koli drugi prometni površini, in to brezplačno. Drugotožena stranka se je brez vsakega dvoma zavedala, da bodo poligon uporabljale osebe, ki se za vožnjo šele usposabljajo, torej osebe brez veljavnega vozniškega izpita in je s svojim ravnanjem, ko je prodajala vstopnice za poligon nedoločenemu krogu tretjih oseb, tudi privolila v možnost, da bodo te osebe ovirale proces usposabljanja ostalih kandidatov.

8. S tem, ko je drugotožena stranka poligon odprla za javnost je prvotoženec seveda dobil vtis, da ker ne gre za prometno površino in površino, ki se proti plačilu uporablja za učenje vožnje, upravljalec poligona tudi odgovarja za morebitno škodo, ki bi jo utrpel udeleženci poligona. Prvotoženec ni mogel vedeti, da na poligon dejansko sploh ne bi smel iti, če pa je drugotožena stranka za uporabo poligona celo prodajala karte. Drugotožena stranka je ustvarila pogoje za nastanek škodnega dogodka, s tem ko je protipredpisno in malomarno dopustila, da poligon uporabljajo tudi nepooblaščene osebe, brez da bi jih poučila o možnih posledicah. Zgolj žig z navedbo, da gre za uporabo na lastno odgovornost in tabla ob vhodu na poligon, v konkretnem primeru zagotovo ne more zadoščati, oziroma je to vprašanje, glede na jasno prepoved v že citiranem pravilniku, pravno irelevantno, ker je drugotožena stranka evidentno kršila veljavne predpise. Namreč če bi zakonodajalec menil, da je uporaba poligona s strani nepooblaščenih oseb varna, pa četudi na lastno odgovornost udeležencev, je zagotovo ne bi izrecno prepovedal. 9. Pritožba pa podredno meni, da bi sodišče prve stopnje, glede na zgoraj navedeno, moralo ugotovili vsaj soodgovornost drugotožene stranke za nastanek škodnega dogodka. Drugotožena stranka, ob upoštevanju predpisov, bi lahko preprečila nastanek škodnega dogodka, svojih dolžnosti pa se je, oziroma bi se jih vsaj morala zavedati. Če bi torej sodišče prve stopnje menilo, da drugotožena stranka za škodni dogodek ne odgovarja v celoti in je del odgovornosti mogoče pripisati tudi prvotožencu, pa je nedvomno ustvarila pogoje, da je do škodnega dogodka prišlo in za škodo, ki jo je oškodovancem poravnala tožeča stranka, zagotovo odgovarja vsaj v višini 70 %.

10. Prvotožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da ugotovi odgovornost prvotoženca za nastalo škodo v višini 30 %, odgovornost drugotožene stranke pa v višini 70%, smiselno pa spremeni odločitev sodišča prve stopnje tudi glede stroškov postopka.

11. Prvotožena stranka priglaša stroške pritožbe.

12. Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlagala zavrnitev pritožbe.

13. Drugotožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

14. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

15. V delu kolikor pritožba izpodbija drugi odstavek I. točke izreka sodbe in II. točko izreka sodbe je pritožba nedovoljena, saj prvotožena stranka v tem delu za pritožbo nima pravnega interesa.

16. Pravni interes za pritožbo obstoji, če se z njo lahko doseže v pravdi boljši položaj za pritožnika. V konkretnem primeru pa to pritožnica s pritožbo ne bo dosegla.

17. Z izpodbijanim drugim odstavkom I. točke izreka sodbe je bil del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zavrnjen, kar je v njeno korist, zato s pritožbo ne more doseči več.

18. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ker pa prvotožena stranka želi s pritožbo doseči spremembo tožbe zgolj v razmerju med njo in tožečo stranko, bo to dosegla že, če bo uspešna s pritožbo zoper prvi odstavek I. točke izreka, po katerem je bila obsojena.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v delu , kolikor se s pritožbo izpodbija drugi odstavek I. točke in II. točka izreka sodbe, pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343.člen ZPP).

20. Pritožba pa je neutemeljena kolikor meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo, da je drugotožena stranka subjektivno odgovorna za nastalo prometno nesrečo na avtopoligonu.

21. Pritožba ponavlja trditve, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar pa je nanje pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

22. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka le lastnik avtopoligana in da ga je za potrebe usposabljanja kandidatov za voznike oddala v najem avtošoli. Drugotožena stranka pa je avtopoligon oddajala za potrebe usposabljanja varne vožnje tudi tistim ki so se v taki vožnji želeli preizkusiti in je to omogočala proti plačilu najemnine in torej ni nastopala v funkciji izvajalca dejavnosti avtošole. Ker je temu tako, potem je sklicevanje pritožbe na Pravilnik o šolah vožnje in vodenju registra šol vožnje v razmerju do drugotoženke neupoštevno, kar je ugotovilo pravilno že sodišče prve stopnje.

23. Pritožba ne pove, kateri predpis prepoveduje sočasno uporabe avtopoligona tako kandidatom v okviru avtošole kot drugim voznikom, ki želijo zgolj preizkusiti svoje vozniško znanje. Ker takšnega predpisa ni, potem ne vzdrži zatrjevanje pritožbe, da drugotožena stranka ne bi smela omogočati voznikom uporabo poligona za varno vožnjo.

24. Tako kandidati v okviru avtošole kot drugi uporabniki poligona pa seveda morajo vozila uporabljati skladno z veljavnimi pravili varne vožnje, česar pa prvotožena stranka ni zagotovila, ko je vozilo, ki ni bilo opremljeno za vožnjo učenja in ko prvotoženec ni izpolnjeval pogojev za spremljevalca niti mladoletna hči pogojev za kandidata za voznika, dala v upravljanje svoji mladoletni hčerki, zato je sama v celoti odgovorna za nastali škodni dogodek.

25. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen, saj v ravnanju drugotožene stranke ni elementov protipravnosti in ne obstoji vzročna zveza med nastalim škodnim dogodkom in škodo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je prvotoženo stranko obsodilo na plačilo vtoževane regresne terjatve skladno z določbo 7.člena ZOZP

26. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

27. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

28. Pritožba izreka o stroških postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

29. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zoper prvi in tretji odstavek(stroški postopka) I. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)

30. Prvotožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, mora tudi drugotožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo ( prvi odstavek 155.člen ZPP).