Jedro

Izrecna izključitev ugovorov je pogoj za nastanek garancije "brez ugovora" (1087. člen ZOR), te pa v garancijski izjavi ni bilo. Zato navedena bančna garancija (garancijska izjava) ni bila garancija "brez ugovora", temveč bančna garancija po splošnih določilih ZOR o bančni garanciji (1083. člen, 1084. člen in 1086. člen ZOR).

Če je izdana bančna garancija, ki ni garancija "brez ugovora", potem lahko banka uveljavlja ugovore iz razmerja med upravičencem in naročnikom. Prav zato mora upravičenec po svoji strani storiti tisto, kar je nujno, da lahko banka morebitne ugovore sploh uveljavlja.

Zaradi tega ne zadošča, da upravičenec zgolj zatrjuje, da je dolg nastal. Predložiti mora tudi tista dokazila, iz katerih izhaja, da je dobavil blago ali opravil storitev. Ta predpostavka za uveljavitev zahtevka tožeče stranke iz garancije izhaja iz zakonskih določb o bančni garanciji kot vrsti pravnega posla (1083. člen ZOR in naslednji).

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se, kolikor se nanašata na prvo, tretjo in sedmo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. 2. V ostalem delu (glede druge točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) se revizija zavrne. 3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 75.000.000,00 ITL z zamudnimi obrestmi od 24.4.1994 naprej, da tožena stranka nima terjatve do tožeče stranke in naložilo tožeči stranki plačilo 75.000.000,00 ITL z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge na vpogled za ITL pri Banki Koper d.d. od 24.4.1994 naprej in plačilo stroškov postopka. Ostale zahtevke za plačilo obresti je sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo okrožnega sodišča spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi v celoti ali deloma in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Prvi revidentov očitek se nanaša na pismo, ki ga je dne 22.04.1994 poslal pooblaščenec tožeče stranke toženi stranki. V pismu je pooblaščenec zahteval plačilo 75.000.000,00 ITL tožeči stranki, pismu pa je bila po revizijskih navedbah dodana fotokopija pooblastila. Iz tega pooblastila naj ne bilo mogoče razbrati, kdo je pravzaprav pooblastil pooblaščenca, niti ne njegov položaj v družbi in ne poslovna sposobnost tožeče stranke. Revidentove navedbe v zvezi s pooblastilom so neupoštevne. Sodba prvostopenjskega sodišča namreč ne vsebuje nobenih ugotovitev glede pomanjkljivosti pooblastila, ki je bilo priloženo pismu z dne 22.04.1994. Revidentove trditve so torej nova dejstva, njihovo navajanje pa v reviziji ni več dovoljeno (372. člen ZPP). Celo če je tožena stranka upravičeno podvomila v obstoj ali pravilnost pooblastila, leži breme preizkusa pooblastila na toženi stranki, tako da ugovori tožene stranke glede pooblastila v nobenem primeru niso upoštevni.

Za nastanek bančne garancije je potrebna pisna izjava volje, s katero se banka zavezuje, da bo upravičencu garancije poravnala obveznost, ki je tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila (1083. člen ZOR). Dne 27.10.1993 se je tožena stranka (ki je banka) pisno zavezala, da bo tožeči stranki plačala največ 75.000.000,00 milijonov ITL, če ob zapadlosti svojih obveznosti do tožeče stranke ne bo poravnal E. d.o.o. iz I. S tem so bile izpolnjene vse predpostavke za nastanek bančne garancije.

Revident očita tožeči stranki, da je z izdajo pooblastila skušala zaobiti prisilne zakonske določbe o prenosu pravic iz garancije (1086. člen ZOR). Meni tudi, da je zaradi obida 1086. člena ZOR terjatev tožeče stranke izgubila podlago (52. člen ZOR). Takšno pravno mnenje je zmotno. Pravila ZOR o bančni garanciji v ničemer ne omejujejo pravice tožeče stranke kot upravičenca iz bančne garancije, da za uveljavljanje pravic iz garancije postavi svojega pooblaščenca. Pooblaščenec je res zahteval plačilo na svoj lastni račun pri Banki Koper in ne na račun banke v kraju sedeža tožeče stranke, kar pa ni v nasprotju s splošnimi pravili o pooblastilu (89. člen in naslednji ZOR), tožeča stranka pa terjatve svojemu pooblaščencu tudi ni odstopila. Obid 1086. člena ZOR torej ni podan. Prav pa ima revident ko meni, da je bilo v nasprotju z prvim odstavkom 320. člena ZOR, ker je pooblaščenec tožeče stranke zahteval izpolnitev v Kopru namesto v kraju upnikovega sedeža. Vendar pa tožena stranka kot banka s sedežem v Sloveniji zaradi takšne zahteve tožeče stranke ni utrpela nikakršnega prikrajšanja. Namesto da bi morala nakazati denar v inozemstvo, bi morala nakazati denar znotraj Slovenije. Od spremembe kraja plačila bi imela lahko celo korist, kakršnekoli neugodnosti ali prikrajšanja zaradi spremembe kraja izpolnitve denarnih obveznosti pa glede na v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje ni niti zatrjevala. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) bi bilo, če bi ob opisanih okoliščinah, ki so za toženo stranko kot zavezanca za izplačilo obveznosti iz bančne garancije kvečjemu ugodne, prav tožena stranka zavrnila izpolnitev terjatve zgolj zato, ker je tožeča stranka zahtevala izpolnitev v Kopru namesto v Collecchiu v Italiji.

Prav ima revident, da dana garancijska izjava ni bila garancija "brez ugovora" (1087. člen ZOR). Po prvem odstavku 1087. člena ZOR so ugovori banke zoper upravičenca iz razmerja med upravičencem in naročnikom izključeni le, če garancijska izjava vsebuje določbo, v kateri se navedenim ugovorom banka odpove. Po prvem odstavku 1087. člena ZOR zadošča na primer besedilo "brez ugovora" ali "na prvi poziv", stranki pa lahko svojo voljo izrazita tudi z kakšnimi drugimi besedami. Res je, da besedilo garancijske izjave plačila garancijskega zneska ni vezalo na obstoj kakšnih posebnih pogojev. Vendar besedilo garancijske izjave tudi ni vsebovalo kakršnekoli določbe, s katero bi bili izključeni ugovori iz razmerja med naročnikom garancije in tožečo stranko. Prav izrecna izključitev ugovorov pa je pogoj za nastanek garancije "brez ugovora" (1087. člen ZOR), te pa v garancijski izjavi z dne 27. 10. 1993 ni bilo. Zato navedena bančna garancija (garancijska izjava) ni bila garancija "brez ugovora", temveč bančna garancija po splošnih določilih ZOR o bančni garanciji (1083. člen, 1084. člen in 1086. člen ZOR).

Če je izdana bančna garancija, ki ni garancija "brez ugovora", potem lahko banka uveljavlja ugovore iz razmerja med upravičencem in naročnikom. Prav zato mora upravičenec po svoji strani storiti tisto, kar je nujno, da lahko banka morebitne ugovore sploh uveljavlja.

Zaradi tega ne zadošča, da upravičenec zgolj zatrjuje, da je dolg nastal. Predložiti mora tudi tista dokazila, iz katerih izhaja, da je dobavil blago ali opravil storitev. Opisana predpostavka za uveljavitev zahtevka tožeče stranke iz garancije izhaja iz zakonskih določb o bančni garanciji kot vrsti pravnega posla (1083. člen ZOR in naslednji) in ne iz garancijske izjave, ki jo je dala tožena stranka tožeči. Prvostopenjsko sodišče je zmotno menilo, da so za odločitev o zahtevku tožeče stranke iz bančne garancije odločilne le določbe garancijske izjave, zato ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka sploh predložila dokazila o dobavi blaga in tudi ni ugotavljalo, ali je tožena stranka uveljavljala kakšne ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal naročitelj garancije zoper tožečo stranko kot upravičenca iz garancije.

Zaradi zmotne uporabe prava je ostalo dejansko stanje glede tožbenega zahtevka pod 1. in 3. nepopolno ugotovljeno. Ker revizijsko sodišče ne more samo dopolniti dejanskega stanja, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je razveljavilo sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v tistem delu, v katerem je odločeno o točkah 1. in 3. tožbenega zahtevka, in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovnem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ugotoviti, ali je tožeča stranka predložila kakšna dokazila v zvezi nastankom terjatve in ali je tožena stranka uveljavljala kakšne ugovore, ki bi jih lahko naročitelj garancije kot dolžnik iz temeljnega razmerja uveljavljal zoper tožečo stranko.

Pri poroštvu mora upnik obvestiti poroka o neizpolnitvi dolžnikove obveznosti (1010. člen ZOR). Drugače je pri bančni garanciji. Določbe ZOR o bančni garanciji upravičencu ne nalagajo dolžnosti obveščanja o tem, da dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti. Upravičenec tudi ni dolžan prijaviti terjatve v stečaju, saj takšne dolžnosti določbe ZOR o bančni garanciji ne poznajo, pa tudi garancijska izjava ni glede tega vsebovala nobenih določil. Tožeča stranka za škodo torej ni odgovorna, in tudi pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo tožene stranke in ravnanjem tožeče stranke sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zavrnitev pogojnega pobota, ki ga je uveljavljala tožena stranka, je bila torej pravno pravilna. Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor (točka 2 tožbenega zahtevka), zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Sklep o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.