Jedro

Verbalno izzivanje v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja toženčevega soprispevka k nastanku njegovih fizičnih poškodb, ki jih je povzročila tožnica s svojim fizičnim nasiljem nad tožencem.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici zaradi ravnanja toženca.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da je tožnica prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe dne 28.3.2019, ni pa tega upoštevalo tudi v izreku sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ustrezno spremenilo izrek odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1. izreka spremeni tako, da se datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti „22.11.2016“ spremeni tako, da se pravilno glasi: „28.3.2019“, v presežku pa se obrestni del tožbenega zahtevka zavrne.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je po tožbi toženec dolžan plačati tožnici odškodnino za nematerialno škodo v znesku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23.11.2018 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I.1. izreka). V točki I.2. izreka je v presežku do zahtevanih 7.000,00 EUR s pripadki tožbeni zahtevek zavrnilo. Razsodilo je tudi, da je po nasprotni tožbi toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 22.11.2016 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka II.1.izreka). V točki II.2. izreka je v presežku do zahtevanih 3.500,00 EUR s pripadki tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.551,38 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju: tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici poleg že prisojene odškodnine prisodi še odškodnino v znesku 3.200,00 EUR z obrestmi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje naredilo zaključek, da je bil toženec tisti, ki je izzval dogodek oziroma vznemiril tožnico do te mere, da je nato vrgla kozarec in da je nato toženec z njo fizično obračunal na preje opisani način. Nelogičen je zato zaključek sodišča v točki 10 obrazložitve sodbe, da toženec kljub temu, da je tožnico prvi verbalno izzval, ni prispeval k nastanku škode. Nedvomno je podan toženčev prispevek k nastanku škode najmanj v višini 50%. V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče teorije o adekvatni vzročnosti, v skladu s katero je potrebno oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. Izvedenka psihiatrične stroke je navedla, da je tožnica sicer zaključila obravnavo pri psihiatru dne 28.11.2017, da pa je pričakovati nadaljnje aktualne rezidualne simptome PTSM v smislu elementov anksioznosti in nekoliko manj depresivnosti, pri čemer je to, kako se ti kažejo, izvedenka opisala na straneh 8 do 12 prvotnega mnenja z dne 26.11.2021. Tam je navedla, da se tožnica še vedno trese, kadar vidi toženca, da mora glede na to, da stanujeta v isti večstanovanjski stavbi, v katero sta ločena vhoda, pogosto hoditi mimo toženčevega stanovanja v pritličju, da je močno vznemirjena in tesnobna, da si ne upa več sama iz stanovanja brez moža. Tožnica zdravila Kventiax preje ni jemala in ga sedaj še vedno jemlje za lajšanje rezidualnih simptomov PTSM, predvsem anksioznosti in depresivnosti, nedvomno je dokazano, da ga še vedno jemlje zaradi posledic dogodka. Dokazano je bilo, da so tožnici zaradi škodnega dogodka ostale trajne posledice. Sodišče je zato naredilo napačen zaključek, da škodni dogodek tožnici ni pustil trajnih posledic. To ne glede na to, da je tožnica na izrecno vprašanje, ali se je njena kvaliteta življenja kaj spremenila, odgovorila, da se ni, na kar se izrecno sklicuje sodišče. Prisojena odškodnina v znesku 2.000,00 EUR je zato občutno prenizka (ob tem, da naj bi bila v tem znesku vključena še odškodnina za primarni strah). Tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava pripada odškodnina v višini najmanj 3.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo nobene odškodnine iz naslova primarnega strahu, ki pa ji nedvomno pripada. Tožnica je bila tudi dalj časa utemeljeno zaskrbljena za izid zdravljenja in svoje zdravstveno stanje, saj so bile posledice udarca prisotne v obliki PTSM dejansko več kot eno leto, potem pa še v obliki rezidualnih simptomov PTSM. Tožnici zato iz naslova strahu pripada še odškodnina v višini 900,00 EUR. Tudi za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja pripada tožnici višja odškodnina, to je 1.500,00 EUR in ne zgolj 700,00 EUR. Tožnica je zaradi škodnega dogodka opravila številne preglede pri različnih zdravnikih, imela rentgensko slikanje, jemala analgetike proti bolečinam, jemala zdravilo Kventiax, ki ga še zdaj jemlje, najmanj eno leto pa je večkrat obiskala tudi psihiatra. Sodišče je po nasprotni tožbi toženca razsodilo, da mora tožnica slednjemu plačati 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 22.11.2016 dalje, kljub temu, da je v tč. 30 obrazložitve zapisalo, da je tožnica prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe dne 28.3.2019. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi s stroški pravdnega postopka navaja, da se je pretežni del postopka nanašal na tožbeni zahtevek po njeni tožbi, le v manjšem delu na zahtevek toženca po nasprotni tožbi. Poleg tega je bil tožničin zahtevek dvakrat višji od toženčevega, toženec pa je ugovarjal tudi temelju tožbenega zahtevka, ne le višini le tega. Ravno z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka tožnice pa so nastali precejšnji stroški z izdelavo izvedenskega mnenja psihiatrične stroke in dopolnitve le tega. Tožnica zato meni, da bi moralo sodišče odločiti o stroških na način, da je toženec dolžan nositi 75% stroškov tožnice, kot tudi, da je dolžan nositi vse stroške izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podan soprispevek toženca zaradi njegovega ravnanja, ko je pristopil do tožnice in ji zabrusil nekaj krepkih, saj bi se tožnica morala vzdržati nasilja nad tožencem oziroma ne bi smela vanj vreči steklenega kozarca in mu prisoliti klofute, kljub temu, da jo je toženec prvi verbalno izzval. Verbalno izzivanje v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja toženčevega soprispevka k nastanku njegovih fizičnih poškodb, ki jih je povzročila tožnica s svojim fizičnim nasiljem nad tožencem.

6. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ2) pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici zaradi ravnanja toženca. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnino obraza, udarnino desne nadlahti, šumenje v ušesih in posttravmatsko stresno motnjo. Glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje odmerilo primerno odškodnino v višini 700,00 EUR. Zmerne bolečine je tožnica trpela 3 dni po dogodku, lažje bolečine zaradi somatskih poškodb pa nadaljnjih 14 dni in nič več. Zapletov pri zdravljenju ni bilo. Res je morala tožnica opraviti nekaj pregledov pri različnih zdravnikih, kar pa ne utemeljuje višje odškodnine od prisojene, zato so pritožbene navedbe o prenizko dosojeni odškodnini iz tega naslova neutemeljene.

7. Enako velja za odškodnino iz naslova sekundarnega strahu, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v znesku 100,00 EUR. Strah za izid zdravljenja je tožnica trpela kratek čas, to je zgolj do 29.11.2016, ko je obiskala okulistično ambulanto in ko ji je bilo dokončno znano, da nima hujših telesnih poškodb ter poškodb vida in sluha. Vse kar se tiče posledic zaradi nastanka posttravmatske stresne motnje (v nadaljevanju: PTSM), pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke dr. A. A. ugotovilo, da je obravnavani škodni dogodek na tožnico vplival tako, da je ta razvila posttravmatsko stresno motnjo, ki je dlje časa izzvenevala. Pravilno je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je imela tožnica že pred obravnavanim dogodkom težave anksiozno – depresivnega tipa, ki so pomembno prispevale k njeni invalidski upokojitvi in so bile stalno prisotne najmanj od leta 2000 dalje, čeprav so bile 6 let pred dogodkom manj izražene. Mešana anksiozno – depresivna motnja je pri tožnici v večji meri obstajala že pred obravnavanim dogodkom, medtem ko se je posttravmatska stresna motnja razvila po obravnavanem dogodku. Tožnica je bila tako bolj ranljiva za reakcijo PTSM na dogodek. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje oškodovanke ni upoštevalo takšne kakršna je. Toženca je namreč spoznalo za odgovornega tudi za škodo, ki je nastala zaradi tožničinih občutljivih stanj, torej zaradi njene večje nagnjenosti za reakcijo PTSM na dogodek, zaradi česar je škoda večja, kot bi bila običajno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je PTSM izzvenela 28.11.2017, ko je tožnica zaključila obravnavo pri psihiatru. Tožničine težave zaradi razvoja PTSM so bile blage do zmerno izražene, saj ni bila potrebna ne hospitalizacija ne intenzivnejša farmakoterapija, temveč zdravljenje z nižjimi odmerki zdravil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima dejstvo, da tožnica po več letih še danes tako intenzivno doživlja dogodek, več povezave z njeno osebnostjo, z njenimi dolgotrajnimi težavami z anksioznostjo in depresijo, s kronološko starostjo ob telesnih boleznih, kot pa s PTSM. Navedeno je potrdila tudi tožnica, ko je na vprašanje pooblaščenca, ali se je kvaliteta njenega življenja po dogodku kaj spremenila, odgovorila, da se ni, kar kaže na to, da je z navedeno simptomatiko živela že pred škodnim dogodkom. Tožnica res še vedno jemlje zdravilo Kventiax (pomirjevalo in uspavalo), vendar je po ugotovitvi izvedenke tudi pred škodnim dogodkom več let uživala pomirjevala. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na uživanje tega zdravila. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenka psihiatrične stroke pojasnila, da je tožnica zaključila obravnavo pri psihiatru 28.11.2017, tako da je ta datum najprimernejši za oceno trajanja PTSM. Kasneje je pričakovati nadaljnje, tudi aktualne rezidualne simptome v smislu elementov predvsem anksioznosti in manj depresivnosti, ki pa se jih ne da jasno razločevati od anksiozno depresivne simptomatike, ki je dolgo prisotna oziroma se je ponavljala pri tožnici. Pri tožnici se sicer še vedno pojavljajo negativna čustvena stanja povečane ankisoznosti in strahu ob dražljajih, ki tožnico spominjajo na obravnavani dogodek, kar je praviloma povezano s srečanjem s tožencem ali če gre mimo njenega stanovanja. Vendar teh težav tudi po oceni pritožbenega sodišča ne moremo več pripisati škodnemu dogodku, poleg tega pa niso takšne intenzivnosti, da bi lahko utemeljevale prisojo višje odškodnine iz tega naslova (več kot 2.000,00 EUR). Šlo je začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnice na račun leto dni trajajoče PTSM, ne pa za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je primarni strah, ki ga je tožnica doživela ob škodnem dogodku, upoštevalo pri določitvi odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožnici iz naslova primarnega strahu ni prisodilo odškodnine.

9. Pravilna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo uspeh pravdnih strank tako, da je upoštevalo tako uspeh po tožbi kot nasprotni tožbi. Okoliščine, ki jih navaja tožnica v pritožbi, ne narekujejo drugačne presoje uspeha pravdnih strank. Ni pravilna teza pritožbe, da se je pretežni del postopka nanašal na tožbeni zahtevek po njeni tožbi, le v manjšem delu na zahtevek toženca po nasprotni tožbi. Zgolj dejstvo, da je bilo treba v zvezi z zahtevkom po tožbi izvesti tudi dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ne utemeljuje drugačne presoje uspeha pravdnih strank ali drugačne odločitve o stroških, povezanih zgolj s tem dokazom.

10. Utemeljeno pa pritožba izpodbija pravilnost odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti oziroma nastanku zamude v zvezi z zahtevkom toženca po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da je tožnica prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe dne 28.3.2019, ni pa tega upoštevalo tudi v izreku sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnice in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II.1. izreka spremenilo tako, da je datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti „22.11.2016“ spremenilo tako, da se pravilno glasi: „28.3.2019“, v presežku pa je obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Uspeh tožnice s pritožbo je minimalen, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Toženec z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami