Jedro

Za dolg, ki ga je prevzel eden od zakoncev za službene potrebe in ne za potrebe družine, zakonca ne odgovarjata nerazdelno. Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju zakoncev, in šele nato zahteva izvršbo na ta delež. Zakonec katerega delež na skupnem premičnem premoženju ne presega polovice vrednosti premičnega premoženja, ne more zahtevati, da se izvršba glede njegovega deleža izreče za nedopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršba na osebni avtomobil znamke Suzuki Swift 1.0 GL, številka šasije JSAEAA44S00116057, številka motorja G10A120977, letnik 1990, registerska številka LJ, last tožnice J. V., nedopustna ter zavrglo tožbeni zahtevek, da mora Okrajno sodišče v Ljubljani, Izvršilni oddelek izročiti tožnici v posest prometno dovoljenje za zgoraj navedeni avtomobil. Sodišče prve stopnje je toženki še naložilo, da je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 75.924,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1998 do plačila. Zoper ugoditveni del sodbe sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da 2. odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. SRS št. 14/89 - Ur. l. RS št. 82/94) določa, da zakonca odgovarjata tudi s svojim posebnim premoženjem nerazdelno. Tožnica in dolžnik V. V. sta poročena, nikoli nista sklenila sporazuma o delitvi skupnega premoženja ali sporazuma o določitvi deležev na skupnem premoženju. Ker je bil avtomobil pridobljen v času trajanja zakonske zveze, predstavlja skupno premoženje zakoncev, pri čemer sta deleža na tem premoženju v skladu z določbo 59. člena ZZZDR enaka. Sodišče prve stopnje ni dovolj kritično presojalo verodostojnosti izpovedi tožničine matere O. G. Iz potrdil o plačilu obrokov izhaja, da je tožnica odplačevala kredit že od 18.12.1990, torej ne od zatrjevanega darila, ampak iz skupnega premoženja zakoncev, preostanek pa z darilom matere. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92) je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 51. do 62. člena ZZZDR in določbe 64. do 66. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ; Ur. l. RS št. 51/98). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da dolg V. V. do tožene stranke v zvezi z najemom avtomobila Renault Espace ni nastal za tekoče potrebe družine, ampak za službene namene. Dolg, ki je predmet izvršilnega postopka, v katerem tožena stranka želi poseči na sporni avtomobil, torej ni dolg za katerega bi zakonca odgovarjala nerazdelno tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem v smislu določbe 2. odstavka 56. člena ZZZDR, kot zmotno meni pritožnica. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbeno trditvijo, da predstavlja avtomobil pridobljen v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje zakoncev. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tem delu pravilno ugotovilo, saj je ugotovilo, da je tožnica odplačevala posojilo sedem mesecev, šele nato pa ji je mati podarila 19.000 DEM, s katerimi je plačala ostanek posojila za avtomobil. Pritožbene trditve višjemu sodišču ne vzbudijo nobenega dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s prejemom omenjenega darila. Ob takšnih ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da avtomobil zato predstavlja posebno premoženje tožnice. Ob ugotovljeni nakupni ceni avtomobila v višini 22.000 DEM je namreč potrebno ugotoviti, da prvih 3.000 DEM kupnine tožnica ni plačala iz materinega darila, ampak iz posojila, torej skupnega premoženja zakoncev. Zato avtomobil ne more soditi v tožničino posebno premoženje, ampak v skupno premoženje zakoncev. Darilo tožničine matere, s katerim je bil odplačan večji del kupnine spornega avtomobila pa seveda vpliva na določitev deležev obeh zakoncev na avtomobilu in je mogoče ugotoviti, da tožničin delež znatno presega polovico. V skladu z določbo 1. odstavka 57. člena ZZZDR lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, in nato zahteva izvršbo na ta delež. Dolžnica (toženka) določitve deleža dolžnika V. V. na avtomobilu ni zahtevala, zato nikakor ne more zahtevati izvršbe na celotno premičnino - avtomobil. V skladu z določbo prvega odstavka 66. člena ZIZ (ki se v sodni praksi uporablja tudi za skupno premoženje zakoncev) sicer oseba, katere solastniški delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno. Vendar pa pritožbeno sodišče zaključuje, da kljub temu, da sporni avtomobil predstavlja skupno premoženje zakoncev, izvršba nanj ni dopustna. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnica, kot je bilo zgoraj natančneje obrazloženo, uspela dokazati, da njen delež na avtomobilu znatno presega polovico, zato določbe prvega odstavka 66. člena ZIZ ni mogoče uporabiti. Toženka pa ni zahtevala, da sodišče določi delež dolžnika na obravnavanem skupnem premoženju. V skladu z določbo 1. odstavka 57. člena ZZZDR bi šele takrat lahko zahtevala izvršbo in sicer (glede na velikost tožničinega deleža) le na delež dolžnika. Pritožba torej ni utemeljna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Kljub temu, da je materialno pravo delno zmotno uporabilo pa je bila odločitev o tožbenem zahtevku, da izvršba na sporni avtomobil ni dopustna, pravilna iz zgoraj navedenih razlogov. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS št. 26/99) je bilo v postopku v zvezi s pritožbo zoper sodbo potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku.