Jedro

Izdaja vmesne sodbe je izjemoma mogoča tudi, kadar gre za pogodbeno obveznost. Če se zahtevek uveljavlja na pogodbeni podlagi, potem velja, da morajo biti v vmesni sodbi zajete vse prvine pogodbene podlage. V večini primerov bi torej to pomenilo tudi višino denarnega zahtevka, saj ta ustreza obveznosti dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja, h kateremu se je zavezal s pogodbeno podlago. V takšnem primeru izdaja vmesne sodbe niti ne bi bila mogoča, marveč je takšna sodba že končna sodba. Drugačni so le primeri, ko pogodba ne določa fiksnega zneska, marveč je ta dogovorjen tako, da je odvisen od drugih (objektiviziranih) okoliščin. Za enak primer pa bi šlo tudi tedaj, ko pride do razkoraka med sklenitveno in izpolnitveno fazo (npr. spremenjene razmere, stvarne napake ipd.).

Izrek

Pritožbam se ugodi ter se izpodbijana vmesna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov oziroma nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo vmesno sodbo. Izrek je tak, da se tožbenemu zahtevku tožnika po temelju ugodi in sicer tako, da se glasi: "Vsak od tožencev je dolžan plačati tožniku tisti del terjatve, ki je sorazmeren njegovi udeležbi na družbenem premoženju".

Glede na tak izrek pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo, kakor da bi šlo za enotno sosporništvo. Ob takšni odločitvi tudi odločitev pritožbenega sodišča ne more biti drugačna za različne tožence.

Proti sodbi vlaga najprej samostojno pritožbo toženec J. O. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja. Prav tako se ni opredelilo do navedb o pomanjkanju pasivne legitimacije. Ne strinja se s tem, da bi se dolg naprtil le določenim vaščanom. Opozarja še na nekatere kršitve določb pravdnega postopka, predvsem pa na to, da C. Š., ki je bil zastopnik družbenikov, sploh ni bil zaslišan. Odločitev o podlagi zahtevka brez tega ni možna.

Proti sodbi se pritožujejo tudi toženci, ki jih zastopa A. S.. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter sodišču predlagajo bodisi spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v dopolnitev postopka pred drugega sodnika. Navajajo, da je izpodbijani sodbi mogoče očitati zlasti to, da je njen izrek nejasen in nerazumljiv. Sintagma udeležbe na družbenem premoženju vsebuje pojme, ki jih pozitivno pravo ne pozna. So nedoločeni oziroma nedoločljivi. Vmesna sodba torej sploh ni odločila o temelju tožbenega zahtevka, ker vključuje samo enega od elementov, ki pogojujejo zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Poleg tega meni, da se sodišče ne bi smelo opreti na dokaze, ki so bili izvedeni v zadevi gospodarskega oddelka ljubljanskega Okrožnega sodišča, opr. št. VII Pg 369/99. Opozarja tudi na meje tožbenega zahtevka. Meni, da je tožnik zahteval le solidarno plačilo ter da zato sodišče ne bi smelo strankam nalagati plačila deljene obveznosti.

Proti sodbi pa se pritožuje tudi tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zavzema se za takšno spremembo sodbe, da bodo toženci solidarno odgovorni tožniku za njegovo terjatev. Navaja, da v času izvajanja del in tudi sedaj še ne ve nič o natančnejši vsebini medsebojnega dogovarjanja vaščanov. Tožnik s posameznimi krajani ni vršil nobenega dogovora. Iz tega izvaja sklep, da je mogoča zgolj solidarna odgovornost tožene stranke.

Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Toženci, ki jih zastopa A. S., so na pritožbo tožnika odgovorili in predlagali zavrnitev njegove pritožbe.

Pritožbe so utemeljene.

Z vmesno sodbo sodišče odloči o podlagi tožbenega zahtevka (1. odstavek 315. člena ZPP) (1). To pomeni, da po njeni pravnomočnosti sodišču preostane le še odločanje o višini tožbenega zahtevka; v vprašanja, ki se nanašajo na podlago zahtevka, pa zaradi učinka pravnomočnosti ni več dopustno posegati.

Zastavlja se vprašanje, kaj je v obravnavani zadevi podlaga tožbenega zahtevka. Izhodišče trditvene podlage je, da je tožnik opravil določena dela ter sedaj zanje zahteva plačilo. V procesnem gradivu je sicer najti tudi navedbe (gre za navedbe tožene stranke), da tožeča stranka uveljavlja zahtevek na odškodninsko pravni podlagi. Vendar zasnova trditvene podlage tožeče stranke ne kaže v to smer. Iz zgoraj opisanega minimuma bi bilo ob nadaljnji razčlembi mogoče priti tudi v sfero kvazi pogodbene obveznosti. Pa vendar trditvena podlaga krene v drugo smer ter zahtevek gradi na pogodbeni podlagi.

Če se zahtevek uveljavlja na pogodbeni podlagi, potem velja, da morajo biti v vmesni sodbi zajete vse prvine pogodbene podlage. V večini primerov bi torej to pomenilo tudi višino denarnega zahtevka, saj ta ustreza obveznosti dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja, h kateremu se je zavezal s pogodbeno podlago. V takšnem primeru izdaja vmesne sodbe niti ne bi bila mogoča, marveč je takšna sodba že končna sodba. Drugačni so le primeri, ko pogodba ne določa fiksnega zneska, marveč je ta dogovorjen tako, da je odvisen od drugih (objektiviziranih) okoliščin. Za enak primer pa bi šlo tudi tedaj, ko pride do razkoraka med sklenitveno in izpolnitveno fazo (npr. spremenjene razmere, stvarne napake ipd.). V obravnavani zadevi bi šlo lahko za prvi primer.

V takšnem primeru je torej izdaja zamudne sodbe mogoča tudi v primeru, ko zahtevek temelji na pogodbeni podlagi. Vendar: v tem primeru mora takšna sodba odločiti ali vsaj temeljiti na ugotovitvah o obstoju vseh konkretnih prvin pogodbenega razmerja. Bistvena, nepogrešljiva prvina slehernega pravnega razmerja pa je, da so določeni nosilci pogodbenih pravic in obveznosti, torej stranke pogodbe. Tu pa obravnavana zadeva trči ob svoj najbolj trdovraten problem, ki tiči (kot kaže) v izrazito neformalni naravi sklenitvene faze pogodbe. Ta trdovratni problem (torej: kdo so stranke pogodbe) je skušalo sodišče prve stopnje reševati s povezovanjem dveh med seboj obveznostno ločenih pogodbenih sklopov. Prvi je družbena pogodba, drugi pa pogodba o delu.

Vendar družbena pogodba ni in ne more biti podlaga tožbenemu zahtevku v tej zadevi, četudi jo v svojem trditvenem gradivu omenja celo tožeča stranka. Ampak iz družbene pogodbe za tožečo stranko ne izvira nobena pravica ali terjatev. Opis družbene pogodbe predstavlja le ozadje, ki tvori življenjski primer v širšem smislu, nikakor pa ne predstavlja konkretnega dejanskega stanu, odločilnega za odločitev o tožnikovi pravici (terjatvi). Slednja lahko temelji edino na pogodbi o delu. Tu pa se seveda zastavlja vprašanje: s kom pa je bila sklenjena pogodba o delu? Kdo se je tožniku zavezal plačati za opravljeno delo? Kdo so torej stranke te pogodbe? Na ta vprašanja ne odgovarja ne trditvena podlaga tožbe ne izpodbijana vmesna sodba. Iz razlogov sodišča prve stopnje bi smiselno sicer izhajalo, da naj bi C. Š. nastopal v vlogi pooblaščenca vaščanov, ki pa naj bi bili medsebojno povezani z družbeno pogodbo. Prav ta naj bi po stališču sodišča prve stopnje tudi dajala podlago za vzpostavitev pooblastilnega razmerja, v katerem kot pooblaščenec nastopa C. Š. Na vprašanje, kdo pa so potem pooblastitelji, kdo so tisti zastopanci, za katere naj bi pogodba o delu vzpostavljala obveznost plačila, sodba sodišča prve stopnje ne da pravilnega odgovora. Družba civilnega prava namreč ni pravna oseba in torej tudi ne more biti ta subjekt. Tožnik sam pove, da ne ve, s kom je sklenil pogodbo; pove le to, da se je vseskozi dogovarjal s C. Š. Obenem ne skriva, da je vsaj okvirno vedel za dogovor vaščanov. Trdi pa, da gre za njihova notranja razmerja. Poudarek je torej na besedi "okvirno", saj tožnik ni vedel, kdo so ti vaščani in kakšen natančno je njihov medsebojni dogovor.

Vse navedeno pa odpira dilemo, ali je C. Š. v obravnavani zadevi sklenil (oziroma sklepal) pogodbo s tožnikom kot neposredni ali kot posredni zastopnik. Stališče sodišča, da bi iz paragrafa 1184 Občnega državljanskega zakonika (ODZ) izhajalo njegovo neposredno zakonito upravičenje za neposredno zastopanje, ni materialnopravno pravilno. Prvič zato, ker o tem ta paragraf tudi ne govori. Drugič zato, ker družbena pogodba ureja pravila med strankami te pogodbe. Predvsem pa pri zastopstvu velja, da mora zastopnik obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanca (3. odstavek 85. člena ZOR (2)). Res je, da nadaljevanje zakonskega besedila pravi, da ima pogodba ne glede na to pravni učinek za zastopanega tudi tedaj, kadar zastopnik tega ne stori, če je druga stranka vedela ali pa bi po okoliščinah lahko sklepala, da oseba nastopa kot zastopnik. A to je treba razumeti, da je vedela, da nastopa kot neposredni zastopnik ter je obenem tudi vedela, kdo je njen pogodbeni partner.

Pri posrednem zastopstvu (3) pa zastopnik nastopa v svojem imenu in za račun zastopanega. To pomeni, da pravna dejanja neposredno učinkujejo za zastopnika, izstavljanje računa pa je stvar notranjega razmerja (torej razmerja med vaščani po pravilih o družbeni pogodbi).

V obravnavani zadevi torej o podlagi tožbenega zahtevka v resnici ni bilo odločeno. Bilo je odločeno le o nekaterih prvinah pravne podlage, ne pa o njeni celoti. Poleg tega je pri prvini zastopanja sodišče izhajalo iz opisane napačne materialnopravne podlage (1184. paragraf ODZ). Zaradi tega je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. To pa se nanaša na vse tri pritožbe, ki so predmet obravnave v tej pritožbeni zadevi. Odprta so tako ostala vprašanja, ki se nanašajo na samo vsebino relevantnega pogodbenega razmerja (to je razmerja po pogodbi o delu). To pa je predvsem, kdo je bil neposredni zavezanec za plačilo pogodbenega dolga tožniku? Kakšen je bil pogodbeni dogovor glede plačevanja? Ker je vse navedeno odprto, je prav tako odprto tudi vprašanje morebitnega dogovora o solidarnem dolgu. Ob tem pa je potrebno še opozoriti, da mora sodišče v okviru odločitve o podlagi zahtevka z vmesno sodbo odločiti tudi o ugovoru zastaranja, na kar opozarja pritožba J. O. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker gre za vmesno sodbo, je zaradi zagotovitve dvostopenjskega sojenja, razveljavitev sodbe nujna. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča je podano v določbi 355. člena ZPP.

Iz vsega povedanega je razvidno, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju v skladu z 285. členom ZPP opraviti materialno pravdno vodstvo glede vprašanj, ki se nanašajo na samo vsebino pogodbe o delu. Dodatni napotki so razvidni iz vsega prej opisanega.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 – Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Glej Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV, Ljubljana 2004, stran 200.