Jedro

Zgolj dejstvo, da je posamezna pravna oseba v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico, ne pomeni, da tožeča stranka ni pravno veljavna lastnica spornih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti 426,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da izprazni in izroči tožeči stranki nepremičnine v M., ki tvorijo t. i. R., ter ji izroči ključe za dostop na posestvo in ključe objektov, ki stojijo na teh nepremičninah. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je že v odgovoru na tožbo argumentirano nasprotovala lastninski pravici tožeče stranke. Ponavlja svoje navedbe, ki jih je tedaj podala, in povzema poročili stečajnih upraviteljev z 20. 10. 2017 (St 001) ter z 18. 10. 2017 (St 002), ki sta javno dostopni. Očitno je, da si ni sama izmislila ugovora, da tožeča stranka ni pravno veljavna lastnica nepremičnin, katerih izpraznitev zahteva. Čeprav je zemljiškoknjižni vpis izveden, je to le formalna posledica predloga, sicer pa je vpis materialnopravno zgrešen. Če je stečajni upravitelj Z. prijavil izločitveno pravico, je to zadosten dokaz, da je ugovor tožene stranke verjetno izkazan. Ker je vprašanje lastništva bistveno za odločitev in ker se to vprašanje že rešuje v stečajnem postopku nad tožečo stranko, bi bilo smiselno, da bi sodišče počakalo do pravnomočne rešitve tega predhodnega vprašanja. Če se je odločilo, da bo samo reševalo ta vprašanja, pa bi moralo pojasniti, zakaj meni, da je prodaja gradu za nekaj 100 EUR, pravno veljavna. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi ni bilo sporno, da tožena stranka poseduje kompleks spornih nepremičnin ter da je tožeča stranka zemljiškoknjižna lastnica vseh nepremičnin, ki ta kompleks tvorijo. Res je, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, da je močno vprašljivo, kako je tožeča stranka prišla do lastništva nepremičnin, vendar svojih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze, razen zaslišanja prvega toženca in zakonite zastopnice druge tožene stranke, saj se vabilu na zaslišanje nista odzvala.

6. Sodišče prve stopnje je preverilo tudi ugovor tožene stranke, da ima pravico do uporabe spornih nepremičnin. Dokazni postopek je pokazal, da to ne drži. Ker je tožeča stranka lastnica nepremičnin, kar izkazujejo podatki v zemljiški knjigi, tožena stranka pa za posest nima nobene pravne podlage, je pravilno razsodilo tako, da je tožbenemu zahtevku, ki je vsebovan v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, ugodilo.

7. V zvezi s poročili stečajnih upraviteljev, ki jih tožena stranka prilaga pritožbi, višje sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeni novoti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ob tem niti ne poskuša utemeljiti, zakaj ju ni mogla predložiti pravočasno, tj. v postopku pred sodiščem prve stopnje, medtem ko kaj takega iz datumov poročil (18. in 20. 10. 2017) ne izhaja (narok je bil opravljen 23. 10. 2017).1

8. Ne glede na to pritožbeno sodišče pripominja, da dejstvo, da je posamezna pravna oseba v stečajnem postopku (v tem primeru družba Z. v stečajnem postopku nad tožečo stranko) prijavila izločitveno pravico, ne pomeni, da tožeča stranka ni pravno veljavna lastnica spornih nepremičnin. Nasprotno izkazujejo podatki v zemljiški knjigi (prvi odstavek 11. člena SPZ). Pritožbi priložene listine ne izkazujejo niti da bi bila izločitvena pravica s strani stečajnega upravitelja tožeče stranke neprerekana/priznana niti da bi bil v teku ustrezen sodni postopek o tem vprašanju. Sodišče prve stopnje se zato s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati več, kot se je, saj je skušalo izvesti še druge predlagane dokaze, katerih izvedbo pa sta prvi toženec in zakonita zastopnica druge tožene stranke onemogočila s svojim neprihodom na sodišče (drugi odstavek 258. člena ZPP).

9. Na podlagi obrazloženega so izčrpane vse pritožbene navedbe. Ker niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo.

10. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške krije sama, tožeči stranki pa je za obrazložen odgovor na pritožbo dolžna povrniti stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo, kar znaša 344,25 EUR, povečano za 22 % DDV pa 419,99 EUR, ter 2 % materialnih stroškov – 6,88 EUR, skupaj 426,74 EUR.

1 Podatki so javni (7. člen ZSReg), Vpis posameznega podatka v sodni register pa ima nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa (8. člen ZSReg). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili obe objavi v AJSPES preden je sodišče prve stopnje opravilo narok v tej zadevi.