Jedro

Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je prvi toženec vse do smrti B. B. in A. A. izpolnjeval s pogodbo o preužitku prevzete zaveze, zato ne drži, da sodišče prve stopnje takšnega pravnega posla že iz razloga neizpolnjevanja ne more in ne sme pustiti v veljavi. Ne drži niti, da je pogodba po drugi strani tudi nična zaradi nedopustnega in nemoralnega nagiba, saj da so pogodbene stranke vedele, da je premoženje, katerega so s pogodbo prenesli, nastalo v času zakonske zveze A. A. in B. B., s samimi sklenjenim poslom pa so želeli prikrajšati zakonite dediče, torej tožnico, in da gre za navidezni pravni posel, katerega v nobenem delu ni realiziral prvi toženec. Sodišče prve stopnje je namreč, kot že zgoraj obrazloženo, pravilno ugotovilo, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″Ugotovi se, da je pogodba o preužitku SV 905/2014 z dne 24.10.2014 nična v delu, kjer sta B. B., umrla ... 2014, nazadnje stanujoča ..., in A. A, umrl ... 2017, nazadnje stanujoč ..., prenesla lastninsko pravico na toženca C. C. na nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/3 k.o. ... (ID ...), do celote, na nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/17 k.o. ... (ID...) pa je preužitkar A. A. prenesel % celote nepremičnin, B. B. pa do % celote nepremičnin.

Ugotovi se, da po pokojnem A. A. v zapuščino spada nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/3 ko. ... (ID ...), do celote, na nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/17 ko. ... (ID ...) pa % celote nepremičnin.

Ugotovi se, da je tožnica D. D., ..., zakonita dedinja po pokojnem A. A. in da predstavlja njen zakoniti dedni delež eno tretjino (1/3) razpoložljive zapuščine, ugotovljene v prejšnjem odstavku, kar vse je toženec C. C., ..., dolžan priznati.

Toženec C. C., ..., je dolžan tožnici D. D., ..., na nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/3 k.o. ... (ID ...) in na nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/17 k.o. ... (ID...), priznati solastniški delež in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, po kateri izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se na nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/3 k.o. ... (ID ...), do 1/3 (ene tretjine) in na nepremičnini ID znak ..., parcela št. 797/17 k. o. ... (ID...), do //4 (ena četrtina), vknjiži lastninska pravica v korist in na ime D. D., ..., EMŠO ..., DŠ ...., sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Toženec C. C. je dolžan povrniti tožnici stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo, določenega po sodbi sodišča prve stopnje do plačila, od morebitnih nakazilnih pristojbin pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila teh stroškov po tožnici do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.″ Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženim strankam stroške pravdnega postopka v znesku 3.062,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka mora 1.329,59 EUR povrniti toženi stranki, preostanek 1.732,78 EUR pa na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, TRR št.: .., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožnica se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne odločitve o pravdnih stroških. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana med drugim tudi v tem, da izpodbijana sodba nima odločujočih dejstev in so razlogi sodbe povsem nejasni ter sami s sabo v nasprotju. Tožnica pritožbeno vztraja, da je bila pogodba o preužitku št. SV 905/2014 kot pravni posel dokaj sumljive narave, saj je bila ob sklenitvi B. B. zelo bolna in so pogodbene stranke očitno želele, da po njeni smrti in po smrti A. A. ne ostane zapuščina. Pogodbo so načrtno izvedli, še zlasti B. B. je skupaj s prvim tožencem vplivala na A. A., da se naj s takšno pogodbo strinja, saj če se ne bi strinjal s pogodbo, mu je bilo predočeno, da ga bodo po smrti B. B. potisnili in namestili v dom za ostarele. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je podpisal vsebino sporne pogodbe, saj se je celo življenje ravnal po napotkih B. B. Takšno tožničino zatrjevanje je v celoti potrdila tudi priča E. E., kateremu pa je sodišče neutemeljeno odvzelo verodostojnost. Ta priča poleg pravdnih strank največ ve o izpolnjevanju sporne pogodbe. Priče, katerim sodišče prve stopnje poklanja vso vero in na podlagi njihovih izpovedb razsoja v predmetnem sporu, pa družinskih razmer niso mogle poznati, saj nihče sosedom praviloma ne razlaga o svojih družinskih težavah. Vse priče so bile naučene in so skladno opisovale dogodke, o katerih so bile naučene. Kaj so npr. zaznale kot sosedi ali ob krajših obiskih, je povsem nepomembno, saj npr. niso spremljale celotnega dogajanja in to preko celih dnevov v družini prvega toženca. Torej o skrbi in oskrbi obeh pokojnih A. A. in B. B. takšne priče ne morejo izpovedovati, razen če so naučene pred nastopom na sodišču. Tekom dokaznega postopka se je ugotovilo, da je prvi toženec delal cele dneve na terenu in tako ni mogel skrbeti za starše. Enako ni mogla skrbeti zanju njegova partnerka, saj je tudi bila zaposlena in njena izpoved v tej smeri je v celoti prikrojena potrebam tega pravdnega postopka. Prvi toženec tudi ni nabavljal kurjave, temveč je to nabavljal A. A. Enako si je slednji plačeval tudi hrano, ki so mu jo vozili iz gostilne, in zdravila ter vse drugo potrebno za bivanje, čeprav tega po pogodbi ni bil dolžan. Tudi pogreba po A. A. ni plačal prvi toženec, temveč pokojnikova sestra iz Avstrije, ki je tudi finančno vseskozi pomagala pokojnim A. A. in tudi prvemu tožencu. Prvi toženec tako za pokojna starša ni potrošil niti eura, saj sta za bivanje vse sama sfinancirala, tudi vzdrževanje hiše in bivanjskih prostorov ter okolice in tudi stroške energentov ter ogrevanja v hiši sta krila do svoje smrti. Sočasno pa sta do svoje smrti, A. A. precej daljše obdobje, izročala prvemu tožencu preostanek denarja od vsakokratne pokojnine, tako da se je v vseh teh obravnavanih letih prvi toženec tudi močno finančno okoristil, kar pa sodišče v sodbi prve stopnje sploh ni raziskalo, oziroma se v sodbi vsebinsko sploh ni opredelilo do bančnih izpiskov in tako ni raziskalo ter dokazno ovrednotilo, kje je pristal denar pokojnikov za časa življenja, torej ali sta pokojnine v celoti porabila zase ali pa sta jih v pretežni meri izročala prvemu tožencu. Namreč v zapuščinskem postopku denarja od pokojnin ni bilo v zapuščinski masi. Torej v tem delu sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotovilo, čeprav je tožnica predlagala te dokaze, o njenih dokazih pa se sodišče sploh ni opredelilo. Po pojasnjenem je več kot očitno, da prvi toženec in njegova partnerka nista izpolnjevala nobenih obveznosti iz sporne pogodbe in v tem delu je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče v izpodbijani sodbi po zgoraj pojasnjenem zmotno ugotavlja nagib za prenos lastninske pravice v nudenih dajatvah in storitvah oziroma za skrb in pomoč (tako preteklo kakor tudi tisto od sklenitve pogodbe dalje). Takšnega nagiba ni bilo, še najmanj nagiba hvaležnosti s strani pokojnih A. A. in B. B. do prvega toženca. V takšnem primeru gre za navidezni pravni posel, torej posel, ki je navzven deloval kot pogodba o preužitku, pravi namen pa je bil obdariti prvega toženca in s tem zakonite dediče izločiti iz dedovanja. Šlo je za neodplačen pravni posel, ki je ničen. A. A. in B. B. sta vse do svoje smrti na obravnavanih nepremičninah ohranjala vrednost, pa tudi povečala njihovo vrednost. Prvi toženec pa ni izpolnjeval nobene od zavez, določenih v pogodbi o preužitku, v posledici česar sodišče takšnega pravnega posla že iz razloga neizpolnjevanja ne more in ne sme pustiti v veljavi. Ker se pogodba o preužitku ni izpolnjevala v ničemer s strani prvega toženca ali njegove partnerke, po drugi strani pa je tudi nična zaradi nedopustnega in nemoralnega nagiba, saj so pogodbene stranke pogodbe o preužitku vedele, da je premoženje, katerega so s pogodbo prenesli, nastalo v času zakonske zveze A. A. in B. B., s samimi sklenjenim poslom pa so želeli prikrajšati zakonite dediče, torej tožnico. Gre torej za navidezni pravni posel, katerega v nobenem delu ni realiziral prvi toženec. Ob sklenitvi pravnega posla pa je tudi notarka stranke obvestila (verjetno prav: opozorila) o prepovedi izigravanja tretjih oseb, kakor to izhaja iz sporne pogodbe, pa so stranke kljub temu sklenile takšen pravni posel. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Vsem trem strankam pripada namreč le ena vrednost za sestavo odgovora na tožbo, saj je vse tri stranke zastopal en odvetnik. Vse tri tožene stranke so tudi imele BPP, pri katerem odvetniku pripada le polovica vrednosti storitve po odvetniški tarifi. Tako odmerjeni stroški pa se naložijo v plačilo tožeči stranki, da jih poravna na račun BPP pristojnega okrožnega sodišča, ne pa, da jih sodišče nepravilno odmeri, napačno izračuna in nepravilno naloži v plačilo. Ne more biti določeno, da se v delu poravnajo toženi stranki, v drugem delu pa službi BPP. Pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, v celoti ugodi tožbenemu zahtevku iz tožbe, pravilno in popolno odloči o pravdnih stroških, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 564. in 565. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Razlogi sodbe so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema ter se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. V nadaljevanju sledi povzetek zgolj bistvenih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ter presoja pravno-relevantnih pritožbenih navedb.

6. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnimi strankami ni sporno, da sta pokojna B. B. in pokojni A. A. s sinom - prvim tožencem 24. 10. 2014 sklenila pogodbo o preužitku v obliki notarskega zapisa št. Sv 905/2014. Sporno je, ali je šlo za navidezni pravni posel, torej posel, ki je navzven deloval kot pogodba o preužitku, pravi namen pa je bil obdariti prvega toženca in s tem zakonite dediče izločiti iz dedovanja. Tožnica je zatrjevala, da prvi toženec vse do smrti B. B. in A. A. ni izpolnjeval nobene od zavez, določenih v pogodbi o preužitku1, tako da je pogodba zaradi nedopustnega in nemoralnega nagiba oziroma ker je šlo le za navidezen pravni posel, nična. Tožnica pa je tudi zatrjevala, da je od sklenitve pogodbe o preužitku pa do smrti B. B. in A. A. preteklo premalo časa, da bi bila vrednost izpolnjena, saj je vrednost premoženja, izročenega prvemu tožencu po pogodbi, krepko presegala vrednost dajatev, ki bi jih prvi toženec po sporni pogodbi moral nuditi izročevalcema (preužitkarjema). Nasprotno pa so toženci zatrjevali, da je prvi toženec s pogodbo o preužitku prevzete obveznosti in še več tako do matere kot tudi do očeta v celoti izpolnjeval, zaradi česar pogodba ne more biti nična, da pa je sicer pogodba o preužitku aleatorna pogodba in poračunavanje vrednosti tako nima nobenega pomena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica izpodbijala veljavnost pogodbe iz dveh razlogov: prvič zaradi nemoralnosti (nemoralnega nagiba) prvega toženca izigrati zakonito dedinjo in drugič zaradi pomanjkanja vzajemnosti in aleatornosti, s čimer je poskušala dokazati drugačno kavzo pogodbe od tiste, ki so jo zatrjevali toženci (causa donandi namesto causa acquirendi). Najprej je ugotavljalo, kakšen je bil nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika (prvega toženca) s strani obeh izročevalcev (preužitkarjev), skratka z vprašanjem, ali je bil nagib za prenos lastninske pravice v nudenih dajatvah oziroma storitvah, skratka v pomoči in skrbi zanju (člen 564 in 565 OZ). Ob nasprotnih si izpovedbah tožnice na eni strani ter prvega toženca in druge toženke na drugi strani je sodišče zaslišalo še priče in po prepričanju pritožbenega sodišča njihove izpovedbe pravilno dokazno ocenilo. Kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi, ni moglo v celoti slediti izpovedi tožničinega zunajzakonskega partnerja E. E., ker je obremenjen s svojim interesom na izidu te pravde, glede na to, da je od izida te pravde tudi odvisno, ali bo v zapuščino po pokojnem A. A. spadalo nepremično premoženje, ki je predmet sporne pogodbe o preužitku. E. E. je izpolnjevanje pogodbenih obveznosti prvega toženca po sklenitvi pogodbe precej zminimiziral, ko je v prvi vrsti pomoč, ki bi jo naj bila deležna preužitkarja, pripisoval v večini svoji zunajzakonski partnerici (tožnici). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se na izpoved te priče ni moglo v celoti opreti tudi iz razloga, ker njegova izpoved temelji več ali manj na njegovih subjektivnih občutkih o tem, kako prvi toženec ni izpolnjeval (ali vsaj ne v zadostni meri) s pogodbo prevzetih obveznosti do preužitkarjev oziroma kako na splošno po njegovem mnenju ni pokazal zadostne skrbi za preužitkarja. Te svoje občutke je priča E. E. po mnenju sodišča prve stopnje gradil na svojih lastnih opažanjih in skrbi ter pomoči, ki jo je tožnica sama nudila, predvsem očetu A. A. Sodišče prve stopnje pa je upravičeno navedlo, da ob tem tudi ni spregledati, da je ta priča svoje vedenje o (ne) izpolnjevanju pogodbenih obveznosti prvega toženca gradila na svojih obiskih pri preužitkarjih, tako da je o pomanjkanju potrebne pomoči prvega toženca izpovedovala predvsem na podlagi svojih subjektivnih zaznav ob obiskih; teh pa je bilo po izpovedi priče po smrti B. B. le 5 do 10. Nasprotno pa so, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, o pomoči prvega toženca v odnosu do preužitkarjev izpovedovale priče I. I., J. J., K. K., L. L. ter M. M.. Sodišče je poudarilo, da te priče, razen M. M., ki je zunajzakonska partnerka prvega toženca, niso v sorodstvenem razmerju s pravdnimi strankami, zato je tudi povsem utemeljeno verjelo, da niso obremenjene z izidom te pravde ter uspehom v njej. Izpovedbe prič, ki so temeljile na njihovem vidnem zaznavanju okoliščin na domu preužitkarjev, ne samo po sklenitvi sporne pogodbe, temveč tudi že vrsto let prej, in ki so bile v bistvenih delih enake oziroma usklajene, so sodišče prve stopnje utemeljeno prepričale v njihovo resnicoljubnost pri izpovedovanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da tožnici ni uspelo dokazati trditev, da prvi toženec po sklenitvi pogodbe o preužitku ni izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe. Pravilno je ugotovilo, da iz same vsebine pogodbe sicer ne izhaja, ali sta bila izročevalca v času sklenitve pogodbe še sposobna sama opravljati opravila, kot so navedena pod 3. alinejo točke ″tretjič″, ki se jih je prvi toženec zavezal opravljati v primeru obnemoglosti izročevalcev (jima nuditi ali priskrbeti potrebno nego, strežbo in pomoč, skrbeti za njuno osebno in sobno higieno, prati osebno in posteljno perilo, pripravljati oziroma priskrbeti njunemu zdravju primerno celodnevno hrano in pijačo), vendar je že, kot je pravilno ugotovilo, prvi toženec sam izpovedal, smiselno pa potrdile tudi zaslišane priče N. N., R. R., O. O., P. P. in S. S., da je ves čas od sklenitve pogodbe dalje pomoč staršema bil pripravljen nuditi in jima jo je tudi nudil (bodisi sam ali preko svoje zunajzakonske partnerke J. J.). Sodišče prve stopnje upravičeno ni dvomilo, ob dejstvu, da je bila pogodba sklenjena cca dva meseca pred smrtjo izročevalke B. B., toda še več let pred smrtjo izročevalca A. A., da izročevalka B. B. po sklenitvi pogodbe do svoje smrti ni bila več sama zmožna opravljati vseh splošnih aktivnosti ter je zaradi tega razloga že ona bila odvisna od tuje pomoči pri opravilih, kot so navedena pod tretjo alinejo točke ″tretjič″ pogodbe in da so se po prepričanju sodišča tudi stekli pogoji za uveljavljanje izročevalkinega upravičenja zahtevati od prvega toženca, da poskrbi s pogodbo prevzete obveznosti do nje, kot so navedene pod tretjo alinejo točke ″tretjič″ pogodbe. Prepričljiva je nadaljnja obrazložitev v izpodbijani sodbi, da je res, da iz same vsebine pogodbe pod 1., 2., 4., 5. in 6. alinejo točke ″tretjič″ ne izhaja, da bi obveznosti prvega toženca bile vezane na izročevalkino oziroma izročevalčevo obnemoglost oziroma njuno izrecno izražanje potrebe po pomoči, pa vendarle ni zaobiti, da nobena od zaslišanih strank in tudi nobena od zaslišanih prič ni zanikala sposobnosti izročevalcev razumnega komuniciranja z okolico vse do njune smrti, kar kaže tudi na to, da sta bila izročevalca ves čas sposobna suvereno izražati svojo voljo z ustrezno presojo zahtevane pomoči oziroma njene odklonitve. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta ostala v presoji, ali bosta svoja upravičenja po pogodbi uveljavljala nasproti prvemu tožencu, ves čas neokrnjena oziroma suverena, sodišče pa je utemeljeno verjelo prvemu tožencu, čigar izpovedbo so smiselno potrdile še zaslišane priče N. N., R. R., O. O., P. P., S. S., da je svojo pomoč v obliki oskrbe izročevalcev z v primeru bolezni ali obnemoglosti potrebno nego, strežbo in pomočjo, skrbjo za njuno osebno in sobno higieno, pranjem osebnega in posteljnega perila, v primeru bolezni priskrbeti oziroma pripravljati njunemu zdravju primerno celodnevno hrano in pijačo, po potrebi klicati zdravnika, ju peljati k zdravniku ter donašati zdravila, jima nuditi dosmrtno brezplačno pravico stanovanja v hiši, jima vzdrževati stanovanjske prostore, beliti, ogrevati, da bodo prostori primerni za bivanje, ter v primeru smrti poskrbeti za krajeven običajen pogreb, sedmino ter vzdrževati družinski grob, nudil ali vsaj bil pripravljen nuditi, če bi mu izročevalca izkazala potrebo po tej pomoči oziroma če je ne bi odklonila. Sodišče prve stopnje upravičeno ni videlo razloga, da ne bi verjelo prvemu tožencu, da je bodisi sam ali preko svoje zunajzakonske partnerice M. M. opisane vrste pomoči vse od sklenitve pogodbe dalje pa do smrti obeh izročevalcev nudil tako, kot se je zavezal s pogodbo. Po materini smrti je očetu poskrbel za hrano in pijačo, enako je poskrbel za mater pred njeno smrtjo. Za očeta je poskrbel, da so mu kosilo vozili iz restavracije Š., kar navsezadnje potrdi več prič in kar še toliko bolj izkazuje oziroma potrjuje pripravljenost prvega toženca pomagati očetu v primeru njegove obnemoglosti. Nadalje je prvemu tožencu sodišče prve stopnje tudi verjelo, da je bil izročevalcema po potrebi pripravljen nuditi prevoze k zdravniku oziroma jih je tudi opravil, pa tudi dostavljal zdravila iz lekarne. Pravilno je presodilo, da s strani prvega toženca ni bila ta pomoč zatajena, saj konkretnih opustitev v tej smeri tožnica niti ni zatrjevala. Glede na po priči M. M. dolgoletno prakso pomoči prvega toženca svojima staršema bodisi neposredno ali preko zunajzakonske partnerke že pred sklenitvijo pogodbe pa sodišče prve stopnje utemeljeno tudi verjame, da se tovrstna praksa po sklenitvi pogodbe ni spremenila, saj za kaj takšnega na podlagi izpovedi tožencev ter zaslišanih prič ni našlo prav nobenega utemeljenega razloga. Zato pa je tudi verjeti prvemu tožencu, da je po sklenitvi pogodbe staršema nudil vso ustrezno oskrbo na domu, seveda vse po potrebi, saj, kot so izpovedale zaslišane stranke ter priče, posebej izročevalec A. A. v izvajanju svojih življenjskih aktivnosti tudi še ni povsem obnemogel in sploh ob dejstvu, da je tudi že prej nekatera od teh navedenih aktivnosti izvajal sam. Sodišče prve stopnje se je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno prepričalo, da ni bila volja prvega toženca ne skrbeti za izročevalca, številne priče so namreč to njegovo pripravljenost potrdile, še zlasti, če bi izročevalca izrazila potrebo po pomoči. Pravilno je zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da prvi toženec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, in pojasnilo, da je pogodbo o preužitku mogoče utemeljevati ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že navedeno nudeno skrbjo in pomočjo. Kot je pravilno zaključilo, pa je bistveno, da sodišče šteje, da je bil nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob smrti preužitkarjev v navedenih dajatvah in storitvah, skratka v pomoči in skrbi zanju (člen 564 in 565 OZ), pri čemer je lahko ta, kot v spornem primeru, tudi pretekla - že opravljena in sta preužitkarja želela formalizirati takšna prevzemnikova ravnanja na podlagi pogodbe, s katero sta izrazila hvaležnost tudi za že preteklo skrb in pomoč s prenosom svojega premoženja nanj. Pravilen je zaključek sodišča, da ni moč govoriti o nedopustnem oziroma nemoralnem nagibu za sklenitev pogodbe, še manj, da bi šlo za fiktivni pravni posel. Pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, zato pa tudi dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi stališče sodne prakse, da zgolj odsotnost aleatornosti ni razlog za ničnost pogodbe, to tudi v primeru, ko je preživljanec ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana (kakor je bilo v konkretnem primeru glede prve izročevalke B. B.), prav tako pa je pričakovan obseg prevzete skrbi, saj je lahko za preživljanca oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali celo več od izročevanega premoženja. Zato pa obračunski pristop ne pride v poštev, saj te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Prepričljivo je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da je zgolj prva izročevalka umrla kratek čas po sklenitvi pogodbe, ne pa tudi drugi izročevalec, in da ob sklenitvi pogodbe pogodbenim strankam zagotovo ni moglo biti znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svoje obveznosti do drugega izročevalca in torej tudi ne, ali bo vrednost njegove izpolnitve ekvivalentna vrednosti izročevanega premoženja (in obratno). Vrednost njegove izpolnitve je torej bila odvisna od negotovega dejstva, zato je imela pogodba elemente tveganja. Prav to pa pomeni, da take pogodbe ni mogoče brez pridržka presojati po določbah OZ o enakih vrednostih dajatev pri dvostranskih pogodbah.

7. Po obrazloženem ne drži pritožbena navedba, da je tožničino zatrjevanje v celoti potrdila priča E. E. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno izpovedi te priče – tožničinega zunajzakonskega partnerja in upravičeno tej priči ni sledilo iz razlogov, ki jih je navedlo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Trditve prvega toženca so potrdile številne priče, ki razen zunajzakonske partnerice prvega toženca niso v sorodstvenem razmerju s pravdnimi strankami, zato jim je sodišče prve stopnje tudi upravičeno verjelo, da niso obremenjene z izidom te pravde ter uspehom v njej. Glede na to, da izpovedbe teh prič temeljijo na njihovem vidnem zaznavanju okoliščin na domu preužitkarjev, ne samo po sklenitvi sporne pogodbe, temveč tudi že vrsto let prej, in da so bile v bistvenih delih enake oziroma usklajene, se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo v njihovo resnicoljubnost pri izpovedovanju. Ne drži, kar trdi pritožba, da so vse priče sosedi in da družinskih razmer niso mogle poznati. Nekonkretizirana je pritožbena navedba, da so priče skladno opisovale dogodke, o katerih so bile naučene, zato takega očitka ni moč presoditi. Ni res niti, da ni pomembno, kaj so npr. kot sosedi ali bo krajših obiskih priče zaznale. Nerazumno oziroma neživljenjsko je pričakovanje, da bi bilo relevantno le pričanje tiste osebe, ki bi spremljala celotno dogajanje preko celega dneva v družini prvega toženca oziroma pri njegovih starših. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da o skrbi in oskrbi obeh pokojnih A. A. in B. B. takšne priče ne morejo izpovedovati, razen če so naučene pred vstopom na sodišče. Nenazadnje pa je potrebno izpostaviti, da je trditve prvega toženca potrdila s svojo izpovedbo tudi druga toženka.

8. Lastne zaključke, ki ne temeljijo na izvedenih dokazih, predstavljajo pritožbene navedbe, da je dejstvo, ki se je ugotovilo tekom dokaznega postopka, da je prvi toženec delal cele dneve na terenu in tako ni mogel skrbeti za starše in da enako ni mogla skrbeti njegova partnerka, saj je tudi bila zaposlena in da je njena izpoved v tej smeri v celoti prikrojena potrebam tega pravdnega postopka. Zgolj s pritožbenimi navedbami, da prvi toženec tudi ni nabavljal kurjave, temveč je to nabavljal A. A., in da si je enako slednji plačeval tudi hrano, ki so mu jo vozili iz gostilne, in zdravila ter vse drugo potrebno za bivanje, čeprav to po pogodbi ni bil dolžan, in da tudi pogreba po A. A. ni plačal prvi toženec, temveč pokojnikova sestra, pritožba ne more ovreči dejanskih ugotovitev sodišča, na podlagi katerih je sodišče pravilno zaključilo, kot je obrazloženo zgoraj, da je prvi toženec izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti. Sicer pa je potrebno tudi še izpostaviti, da tožeča stranka ni niti konkretizirano izpodbijala dokazno z računi podprtih navedb tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi, da sta prvi toženec in njegova partnerica kupila novo peč na pelete in da A. A. od novembra 2016 dalje ni več niti kupoval drv za kurjenje niti ni več skrbel za ogrevanje ter da je vso potrebno kurjavo v obliki lesenih palet zagotavljal prvi toženec, ki jih je tudi kupoval. Prav tako tožeča stranka ni konkretizirano prerekala navedb, da je pogreb v celoti organiziral in plačal toženec, kar dokazujejo računi, a ne poseduje vseh, saj je bilo potrebno določene stroške poravnati brez računa, to je za pogrebno moštvo 134,10 EUR, za trobento 60,00 EUR, za cvetje 90,00 EUR, za osmrtnice 13,00 EUR in podolnice 50,00 EUR, kakor tudi ne navedbe, da je bilo pogrebni družbi R. d.o.o. plačanih 1.299,24 EUR in da je prvi toženec najel pogrebni prostor, kar vse dokazujejo računi in pogodba. Glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se tako zatrjevana dejstva, ki jih je nasprotna stranka zanikala brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

9. Tožeča stranka prvič v pritožbi navaja, (-) da sta pokojna starša sočasno do svoje smrti, A. A. precej daljše obdobje, izročala prvemu tožencu preostanek denarja od vsakokratne pokojnine, tako da se je v vseh teh obravnavanih letih prvi toženec tudi močno finančno okoristil; (-) da v zapuščinskem postopku denarja od pokojnin ni bilo v zapuščinski masi. Ker teh navedb ni podala pravočasno že v postopku na prvi stopnji in ker v pritožbi niti ne navaja, še manj pa izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti, so te pritožbene navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično ni utemeljen očitek, da sodišče v sodbi teh navedb sploh ni raziskalo oziroma se v sodbi sploh ni opredelilo do bančnih izpiskov in tako ni raziskalo ter dokazno ovrednotilo, kje je pristal denar pokojnikov za časa življenja, torej ali sta pokojnine v celoti porabila zase ali pa sta jih v pretežni meri izročala prvemu tožencu. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri A. d.d. v C., kjer je imel A. A. odprt bančni račun, in sicer o tem, kdaj in v katerih krajih po Sloveniji so bili dvignjeni zneski s tega računa in to v obdobju od sklenitve sporne pogodbe dalje, to je do 24. 10. 2014 dalje, sočasno pa naj banka sporoči tudi zneske posameznih dvigov. Kot je navedeno v zapisniku glavne obravnave, je ta dokaz tožnica predlagala zato, ker pokojni A. A. iz svojega bančnega računa s svojo bančno kartico in pin kodo ni dvigoval nikoli na lokacijah izven območja Celja, po podatkih tožnice pa so bili na bankomatih dvigovani zneski z njegovega računa po vseh oddaljenejših krajih in mestih v Sloveniji, npr. tudi v Murski Soboti. Tožnica je glede tega dokaznega predloga še navedla, da vztraja pri pridobitvi navedenih izpiskov, ker je prepričana, da je vse dvige opravljal toženec C. C., ki je delal na terenu po celotni Sloveniji in se lahko iz vsote dvignjenih zneskov ugotovi, ali je ta denar toženec porabil zase, ali morda kaj tudi za pokojno A. A. in B. B. oziroma navedla, da so poizvedbe potrebne, saj bo iz dvigov razvidno, ali in koliko je toženec dvigoval denarja s pokojnikovega računa za svoje potrebe, ne pa za vzdrževanje pokojnega. Tožena stranka je na glavni obravnavi predlagala, da se ne izvede po tožnici predlaganega dokaza, saj je povsem irelevantno, kje je pokojni dvigoval denar in kje je bil denar za njega dvignjen, v prvi pripravljalni vlogi pa je toženec pojasnil, da ni nikoli vzel niti enega samega centa, ki ga je dvignil za svojega očeta. Tožnica slednje navedbe ni konkretizirano prerekala in se zato šteje za priznano, sicer pa je tudi iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožnice v zvezi s tem dokazom, saj je pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati trditev, da prvi toženec po sklenitvi pogodbe o preužitku ni izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe. Tako ne drži, da sodišče v tem delu dejanskega stanja sploh ni ugotovilo in da se do dokazov ni opredelilo. Po obrazloženem ni moč pritrditi pritožbi, da je več kot očitno, da prvi toženec in njegova partnerka nista izpolnjevala nobenih obveznosti iz sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožnico, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja nagib za prenos lastninske pravice v nudenih dajatvah in storitvah oziroma za skrb in pomoč (tako preteklo, kakor tudi tisto od sklenitve pogodbe dalje). Zgolj s ponavljanjem navedb, podanih v postopku na prvi stopnji, pritožnica ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je prvi toženec vse do smrti B. B. in A. A. izpolnjeval s pogodbo o preužitku prevzete zaveze, zato ne drži, da sodišče prve stopnje takšnega pravnega posla že iz razloga neizpolnjevanja ne more in ne sme pustiti v veljavi. Ne drži niti, da je pogodba po drugi strani tudi nična zaradi nedopustnega in nemoralnega nagiba, saj da so pogodbene stranke vedele, da je premoženje, katerega so s pogodbo prenesli, nastalo v času zakonske zveze A. A. in B. B., s samimi sklenjenim poslom pa so želeli prikrajšati zakonite dediče, torej tožnico, in da gre za navidezni pravni posel, katerega v nobenem delu ni realiziral prvi toženec. Sodišče prve stopnje je namreč, kot že zgoraj obrazloženo, pravilno ugotovilo, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe. Na pravilnost odločitve zato ne vpliva, da je notarka ob sklenitvi pravnega posla stranke obvestila (verjetno prav: opozorila) o prepovedi izigravanja tretjih oseb, kakor to izhaja iz sporne pogodbe, pa so stranke kljub temu sklenile takšen pravni posel. 11. Pritožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da vsem trem tožencem pripada le ena vrednost za sestavo odgovora na tožbo, in sicer jim je priznalo 900 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19 Odvetniške tarife - OT). Pravilno pa je tudi obrazložilo, da so bili vsi trije toženci oproščeni stroškov sestave in vložitve odgovora na tožbo po odločbah Organa za brezplačno pravno pomoč (Bpp) in pravilno zaključilo, da mora zato tožeča stranka celotni strošek odgovora na tožbo povrniti v dobro Organa za Bpp. Pri tem je pravilno upoštevalo (in tudi v 24. in 25. točki obrazložitve navedlo) peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu, torej je upoštevalo, da odvetniku pripada le polovica vrednosti storitve po odvetniški tarifi. Glede na to, da sta bila glede preostalih stroškov prvi toženec in tretji toženec oproščena plačila stroškov postopka na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožeča stranka 1/3 stroškov povrniti toženi stranki (Ž. Ž. ni bila oproščena plačila preostalih stroškov), 2/3 stroškov pa v dobro Organa za Bpp. Zato ne drži pritožbena navedba, da ne more biti določeno, da se stroški v delu poravnajo toženi stranki, v drugem delu pa službi Bpp.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zaveze so določene v točki ″Tretjič″ pogodbe o preužitku, ki glasi: ″Preužitkarja A. A. in B. B. si za izročeno premoženje izgovorila, prevzemnik C. C. pa se zavezuje preužitkarjema brezplačno dajati, oziroma jima priskrbeti po ustrezno usposobljeni osebi, kar A. A. in B. B. sprejmeta, in sicer: (-) dosmrtno brezplačno pravico stanovanja v hiši na naslovu Z. ..., ki stoji na parceli št. 797/3 k.o. ... in parc. št. 797/17 k.o. ..., ki sta predmet te pogodbe, kjer bivata že sedaj, ter jima omogočiti sprejemanje vseh obiskov ter prost prehod po celotni nepremičnini; (-) prevzemnik je dolžan stanovanjske prostore vzdrževati, beliti in ogrevati, da bodo primerni za bivanje; (-) v primeru bolezni ali onemoglosti jima nuditi ali priskrbeti potrebno nego, strežbo in pomoč, skrbeti za njuno osebno in sobno higieno, prati osebno in posteljno perilo, v primeru bolezni pripravljati oziroma priskrbeti njunemu zdravju primerno celodnevno hrano in pijačo; (-) po potrebi klicati zdravnika, ju peljati k zdravniku ter donašati zdravila; (-) v primeru, če preužitkarja ne bi več mogla bivati sama v stanovanjski stavbi, se zaveže prevzemnik v domu starostnikov priskrbeti ustrezno sobo ter plačevati morebitna manjkajoča sredstva za njuno domsko oskrbo, v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi; (-) v primeru smrti poskrbeti za krajevno običajen pogreb, sedmino ter vzdrževati družinski grob.″