Jedro

Tožena stranka je zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz odpovednega razloga iz prve in druge alineje prvega 111. člena ZDR ter hkrati s tem izdala tožniku sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi. V konkretnem primeru so bili tako izpolnjeni zakonski pogoji za izrečeno prepoved opravljanja dela v času trajanja postopka izredne odpovedi (tretji odstavek 111. člena ZDR).

Sedanja zakonska ureditev prepovedi opravljanja dela iz določbe tretjega odstavka 111. člena ZDR, vključno s pravico do nadomestila plače za čas trajanja postopka izredne odpovedi, se razlikuje od prejšnje ureditve začasne odstranitve (suspenza) delavca, opredeljene v določbah od 95. do 99. člena prej veljavnega ZDR/90. V tej zvezi sta določbi 98. in 99. členov ZDR/90 izrecno navajali primere, v katerih je bil delavec, ki je bil začasno odstranjen z delovnega mesta in razporejen na drugo delovno mesto oziroma začasno odstranjen iz organizacije, upravičen do izplačila razlike v plači do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal na svojem delovnem mestu. Vendar takšne določbe, ki bi nudila pravno podlago za izplačilo preostale polovice nadomestila plače (brez predhodne ugotovitve nezakonitosti prepovedi opravljanja dela), sedaj veljavni ZDR ne vsebuje. To pa pomeni, da bo moral tožnik v primeru, če bo z ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere še teče postopek pred delovnim sodiščem v drugi zadevi, uspel, z novo tožbo uveljavljati izplačilo pripadajoče razlike v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavita sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija št. ... z dne 16. 3. 2010 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 5. 5. 2010, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče združiti postopek v tem sporu s postopkom v zadevi opr. št. Pd 103/2010, v kateri se obravnavajo zahtevki o glavni stvari, to je o utemeljenosti izredne odpovedi. Gre za razloge smotrnosti postopka iz naslova povezanih stroškov zastopanja v obeh sporih. Sodišče bi moralo v tem sporu preizkusiti, če je bila podana izredna odpoved v zakonskem roku iz določbe drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je z uvedbo postopka izredne odpovedi ravnala tudi v nasprotju z določbo 6. člena ZDR, ki prepoveduje diskriminacijo, saj je tožnikove sodelavce glede enakih očitanih kršitev obravnavala drugače. V tej zvezi je samo tožniku prepovedala opravljati delo v času trajanja postopka. V kolikor bo tožnik uspel v postopku o glavni stvari, oziroma če tožena stranka ne bo dokazala utemeljenih razlogov izredne odpovedi, bo v primeru pravnomočne odločitve v tem sporu prikrajšan do ustreznega dela nadomestila plače. Razlaga določbe tretjega odstavka 111. člena ZDR je v nasprotju z načelom delovnega prava, ki je v tem, da so cilji zakona vključevanje delavcev v delovni proces in preprečevanje brezposelnosti. Navedena določba ZDR je tudi v nasprotju z ustavnim načelom zagotavljanja svobode dela. Poleg tega meni, da tožena stranka pri vročanju izpodbijanih sklepov ni ravnala skladno z določbami ZDR in ZPP, saj mu jih je vročila na domu s strani kolega policista. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še navaja: Pravna podlaga za presojo v tem sporu je v določbi tretjega odstavka 111. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec v primeru podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov prve, druge in četrte alineje prvega odstavka 111. člena ob uvedbi postopka izredne odpovedi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. Takšna prepoved predstavlja poseg v delavčevo pravico do dela, za katerega se lahko odloči delodajalec le v izjemnih primerih. Vendar spora o takšnem posegu v delavčevo pravico ni mogoče uvrstiti med spore o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi ter o drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je mogoče delavcu prepovedati opravljanje dela samo v primeru, če je zoper njega začet postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, opredeljenih v navedeni zakonski določbi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 19. 3. 2010 uvedla zoper tožnika postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz odpovednega razloga iz prve in druge alineje prvega 111. člena ZDR ter hkrati s tem izdala tožniku sklep z dne 16. 3. 2010 o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi. Tožnik se je zoper takšen sklep pritožil, vendar je pristojna komisija za pritožbe pri toženi stranki s sklepom z dne 5. 5. 2010 zavrnila pritožbo in potrdila prvostopenjski sklep.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrečeno prepoved opravljanja dela v času trajanja postopka izredne odpovedi in tožnik na takšno odločitev tožene stranke ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je imelo podlago, da je posebej presojalo odločitev tožene stranke o prepovedi opravljanja dela ter obrazložilo razloge smotrnosti presojanja izredne odpovedi po vsebini v drugem postopku. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da ni pomembno, če je bil tožnik zaradi očitanih kršitev, ki imajo znake kaznivega dejanja, pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja, saj gre tako v kazenskem kot v postopku pred delovnim sodiščem za ločeno obravnavanje zadev, ki se po vsebini medsebojno izključujejo. V kolikor se tožena stranka glede tožnikovih sodelavcev, zoper katere je bila podana izredna odpoved zaradi podobnih kršitev kot tožniku, ni odločila za prepoved opravljanja dela, pa pritožbeno sodišče navaja, da je takšna odločitev zgolj v domeni delodajalca, ki je odvisna od okoliščin posameznega primera.

Pritožbeno sodišče na očitek pritožbe o tožnikovem denarnem prikrajšanju odgovarja, da se sedanja zakonska ureditev prepovedi opravljanja dela iz določbe tretjega odstavka 111. člena ZDR, vključno s pravico do nadomestila plače za čas trajanja postopka izredne odpovedi, razlikuje od prejšnje ureditve začasne odstranitve (suspenza) delavca, opredeljene v določbah od 95. do 99. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/1990 in spremembe). V tej zvezi sta določbi 98. in 99. členov ZDR/90 izrecno navajali primere, v katerih je bil delavec, ki je bil začasno odstranjen z delovnega mesta in razporejen na drugo delovno mesto oziroma začasno odstranjen iz organizacije, upravičen do izplačila razlike v plači do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal na svojem delovnem mestu.

Vendar takšne določbe, ki bi nudila pravno podlago za izplačilo preostale polovice nadomestila plače (brez predhodne ugotovitve nezakonitosti prepovedi opravljanja dela), sedaj veljavni ZDR ne vsebuje. To pa pomeni, da bo moral tožnik v primeru, če bo z ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere še teče postopek pred delovnim sodiščem v zadevi opr. št. Pd 103/2010, uspel, z novo tožbo uveljavljati izplačilo pripadajoče razlike v plači. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).