Jedro

Ker je nepremičnina v naravi predstavljala enostanovanjsko hišo, v kateri so bivali toženka, skupni sin B. B. in njen sin A. A., je toženka zaradi varovanja pravice do zasebnosti in mirnega družinskega življenja od tožnika upravičeno zahtevala uporabljati solastniški delež tako, da ne bo prekomerno poseženo v njeno pravico do zasebnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati uporabnino za obdobje od novembra 2013 do oktobra 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.960,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče napravilo zmotne in nepopolne dokazne zaključke. Napačna je presoja izpovedi zaslišanih strank, ki sta izpovedali vsaka drugače. Prvo sodišče ni ravnalo skladno z 8. členom ZPP in je nekritično sledilo izključno izpovedi toženke. Ni jasno, katere dele izpovedbe tožnika in toženke je prvo sodišče štelo kot relevantne. Izpovedbi strank bi moralo prvo sodišče medsebojno primerjati in dokazno oceniti predvsem iz razloga, ker sodba temelji le na teh dveh dokazih. Izpovedbo tožnika je presojalo strožje kot izpovedbo toženke. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Prvo sodišče je napačno uporabilo določbe 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa obseg uporabe stvari v solastnini. Moralo bi ugotoviti tisto mejo, od katere je uporaba nepremičnine enega od solastnikov onemogočena, tako da so izpolnjeni pogoji za neupravičeno obogatitev. Toženka je tožniku preprečila uporabo solastninskega deleža. Ni res, da tožnik ni dokazal, da je imel s sinom stike v hiši. Slednje izhaja že iz izpovedbe toženke, da je tožnik hodil po sina na naslov predmetne nepremičnine, imel s sinom stike, da je večkrat prišel tudi na kavo, ki so jo pili v hiši ali zunaj. Tudi glede slednjega je tožnik izvrševal uporabo predmetne nepremičnine. Napačna je ocena dogodka v kleti hiše 11. 11. 2013. Toženka je bila do tožnika fizično nasilna ter je priznala, da je do prepira v kleti prišlo in da je tožniku prepovedala vstop v hišo. Tožniku je bilo s strani toženke absolutno prepovedano vstopati v hišo, kar je bilo podkrepljeno z udarci, nasiljem in vrnitvijo ključa. Na to kažeta izpovedbi obeh strank, da je tožnik pustil harmoniko v hiši in takoj odšel ter vrnil ključ v nabiralnik in se v hišo ni nikoli več vrnil, kar kaže, da je bila prepoved vstopa v hišo resna in takojšna. V tem delu manjkajo razlogi v izpodbijani sodbi, zakaj je izpovedba tožnika neprepričljiva in ni dokazno ocenjena z drugimi dokazi. Dogodek bi moralo prvo sodišče oceniti tudi iz nadaljnjih ravnanj strank, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kakšna je bila izrečena prepoved. Posledica prepovedi je med strankama nesporna, saj se tožnik ni več vrnil v hišo in tudi ni imel ključa vhodnih vrat. Prav tako se stranki po tem dogodku nista več pogovarjali o uporabi nepremičnine, temveč le še o urejanju razmerij z otrokom. Zmotna je presoja prvega sodišča, da dejanja in prepovedi 11. 11. 2013, ki jih je izrekla toženka tožniku, in zamenjava ključavnice ne pomenijo izključitve tožnika iz uporabe stvari. Ravnanje toženke je bilo protipravno in je na njeni strani prišlo do neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Neutemeljene so ugotovitve prvega sodišča, da je toženka z izrečenimi besedami „poberi se iz hiše“, „vrni ključ“, podala le razumno zahtevo, da brez njene navzočnosti ne sme vstopiti v hišo, s čimer je varovala svojo zasebnost. Nobena od strank ni izpovedala, da bi toženka kdaj pozvala ali povabila tožnika, naj pride v hišo v navzočnosti toženke, saj sta obe stranki očitno konkludentno šteli, da tožnik v hišo ne sme več prihajati. Šlo je za kršitev pravic solastnika iz 66. člena SPZ in absolutno prepoved izvrševanja solastniških upravičenj. Dejstvo, da tožnik ni izrazil nestrinjanja s takšno prepovedjo, ne kaže na to, da se je tožnik s takšno prepovedjo strinjal, ampak na dejstvo, da je bila prepoved huda, resna, takojšna in absolutna. Tožnik ni prostovoljno opustil uporabe nepremičnine.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženke zahteval plačilo za uporabo njegovega solastniškega deleža nepremičnine, ki v naravi predstavlja enostanovanjsko hišo. Uporabnino je zahteval za obdobje od novembra 2013 do oktobra 2019, ko v hiši ni prebival. 6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP ter rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. Tožnik v pritožbi zgolj splošno navaja, da gre za pristransko in nepopolno dokazno oceno, pri čemer ne konkretizira, v katerih delih je dokazna ocena pomanjkljiva, ali v katerih delih konkretno sta si izpovedbi pravdnih strank nasprotni, dokazna ocena prvega sodišča pa neprepričljiva. Ravno glede nasprotujočih si navedb pravdnih strank o prepiru v kleti hiše in prepovedi vstopa v hišo je dokazna ocena prvega sodišča podrobna, analitična in prepričljiva.

7. Ne drži, da izpodbijana sodba temelji zgolj na dveh dokazih (izpovedbah strank), saj se opira tudi na izpovedbo priče A. A. ter druge listinske dokaze. Prvo sodišče se je do vseh relevantnih delov v izpovedbi pravdnih strank podrobno opredelilo in napravilo medsebojno celovito ter kritično dokazno oceno, tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je prvo sodišče zgolj nekritično sledilo izpovedbi toženke, medtem ko je izpoved tožnika ocenjevalo strožje. V delih, kjer toženka ni bila prepričljiva, ji prvo sodišče ni sledilo. Ni verjelo in sledilo toženki glede razlogov za zamenjavo ključavnice ter njenemu opisu dogodkov o (ne)izročitvi ključa tožniku. Prvo sodišče je napravilo nepristransko dokazno oceno in izpovedbi pravdnih strank presojalo po enakih kriterijih. Četudi izrecno ni navedlo, kateri del izpovedbe ni bil prepričljiv, je iz obrazložitve povsem jasno razvidno, v katerem delu tožniku ali toženki ni verjelo.

8. Nerazumljiva je pritožbena navedba glede izvrševanja stikov tožnika s sinom. Zavzemanje pritožnika, da je stike s sinom izvrševal v hiši, bi še dodatno potrdilo zaključek prvega sodišča, da je tožnik lahko uporabljal svoj solastniški delež nepremičnine. Sicer pa iz izpovedbe toženke, ki jo v pritožbi citira tožnik, ne izhaja, da so se stiki izvrševali v hiši, ampak da je tožnik prišel po sina na naslov sporne nepremičnine in ga je včasih toženka povabila notri na kavo. Prvo sodišče je v tem delu povsem skladno in korektno povzelo toženkino izpovedbo.

9. Tožnik se neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno dogodka 11. 11. 2013 v kleti sporne nepremičnine. Prvo sodišče je podrobno in prepričljivo navedlo razloge, zakaj tožnik ni dokazal, da ga je toženka tistega dne odrinila in udarila. Na te razloge se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. V pritožbi tožnik o prepiru v kleti zgolj ponavlja trditve, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji in se je prvo sodišče do njih že opredelilo.

10. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da tožnik ni zahteval ključa in ni vstopal v hišo ravno iz razloga, ker mu je bila izrečena absolutna prepoved vstopa, ki naj bi bila podkrepljena s fizičnim in verbalnim nasiljem, na kar naj bi kazalo tudi dejstvo, da se s toženko o uporabi hiše nista več pogovarjala, ampak samo še o izvrševanju stikov z otrokom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča verbalni konflikt med pravdnima strankama 11. 11. 2013, zamenjava ključavnice in izrečena prepoved samovoljnega vstopa v hišo niso pomenili takšne stopnje grožnje ali prepovedi, ki bi jo tožnik lahko upravičeno razumel kot absolutno prepoved vstopa v hišo ter njegovo popolno izključitev iz souporabe hiše. Dejstev, ki potrjujejo takšen zaključek, pritožba niti ne izpodbija. Tožnik po vrnitvi ključa in zamenjavi ključavnice ni zahteval od toženke, da mu izroči nov ključ in tudi ni zahteval vstopa v hišo. Ni bilo ugotovljeno, da bi mu toženka takšen vstop preprečevala tako pred kot tudi po vložitvi tožbe. Tožnik je imel v hiši svoje stvari, ki jih ni prevzel in se je strinjal, da se nahajajo v hiši, kar je tudi eden izmed načinov njegove souporabe. Ni bilo ugotovljeno, da bi toženka odstranila tožnikove stvari iz hiše in mu preprečevala njeno souporabo. Do vložitve tožbe tožnik niti ni izrazil zahteve po plačilu uporabnine. Po vložitvi tožbe je zahteval zgolj plačilo uporabnine in civilno delitev stvari, pri čemer je bistveno, da mu tudi po vložitvi tožbe ni bila onemogočena souporaba hiše in da ni zahteval ključa ali vstopa v hišo. Vsem tem bistvenim ugotovitvam prvega sodišča pritožba ne nasprotuje.

11. Tožnik ne konkretizira, na podlagi katerih kasnejših dogodkov ali ravnanj pravdnih strank bi prvo sodišče moralo ovrednotiti dogodek 11. 11. 2013. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnikova vrnitev ključa in opustitev vstopanja v hišo nista bili rezultat domnevne absolutne prepovedi s strani toženke, ampak tožnikove prostovoljne odločitve in strinjanja s takšnim načinom uporabe, saj mu je toženka ob pogoju navzočnosti še vedno omogočala vstop v hišo, v hiši hranila tožnikove stvari, tožnik pa nikoli ni zaprosil za nov ključ ali želel vstopiti v hišo. Pred vložitvijo tožbe tudi ni izrazil zahteve po plačilu uporabnine ali predlagal načina izvrševanja souporabe. Ker je nepremičnina v naravi predstavljala enostanovanjsko hišo, v kateri so bivali toženka, skupni sin B. B. in njen sin A. A., je toženka zaradi varovanja pravice do zasebnosti in mirnega družinskega življenja od tožnika upravičeno zahtevala uporabljati solastniški delež tako, da ne bo prekomerno poseženo v njeno pravico do zasebnosti.

12. Tožnik v pritožbi napačno navaja, da bi toženka morala tožnika pozvati ali povabiti, naj vstopi v hišo. Ni bilo trditev o takšnem načinu uporabe hiše, da bi tožnik v hišo lahko vstopil samo takrat, ko bi ga toženka predhodno pozvala. Zahteva toženke je bila le v tem, da bo navzoča ob tožnikovem vstopu v hišo. Življenjsko logično je, da bi bil tožnik tisti, ki bi toženki sporočil, kdaj želi priti v hišo. Tudi sicer je toženka jasno izpovedala, da je tožnika večkrat pozivala, naj pride po svoje stvari, vendar ni prišel. 13. Na podlagi takšnih dejanskih zaključkov je prvo sodišče pravilno uporabilo določbe 66. člena SPZ v povezavi s 198. členom OZ in pravilno zaključilo, da toženka ni ravnala protipravno ter tožnika ni izključila iz souporabe nepremičnine, da bi bil upravičen zahtevati plačilo uporabnine.

14. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).