Jedro

Tudi po uveljavitvi ZASP-B je treba uporabiti pravilo 11. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je predvideval valorizacijo avtorskega nadomestila za male avtorske pravice.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izpodbijanem, spremenjenem delu sedaj pravilno glasi: „2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63666/2008 z dne 06. 09. 2008 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za plačilo 112,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 08. 2008 dalje in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 1,60 EUR.

3. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63666/2008 z dne 06. 09. 2008 se v 1. odstavku razveljavi za plačilo 15,4 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 08. 2008, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 141,49 EUR od 09. 08. 2008 in za plačilo 157,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 08. 2008, v 3. odstavku izreka pa se razveljavi za izvršilne stroške v višini 38,40 EUR in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

4. Vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.“

II.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

III.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo za male avtorske pravice. Bistvo spora, ki je še predmet pritožbenega postopka, je v tem, da tožena stranka ne priznava višjih (valoriziranih) tarif. Tako je tožeči stranki doslej plačevala le avtorski honorar po tarifi, ki jo je določal Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1) Tožeča stranka v tej pravdi med drugim zahteva še plačilo razlike.

Sodišče prve stopnje je o upravičenosti tožeče stranke do nadomestila za male avtorske pravice razsodilo tako, da je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi le glede glavnice v višini 17,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za majhen delež izvršilnih stroškov. V ostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 255,69 EUR stroškov z obrestmi.

Proti 2., 3. in 4. točki izreka vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, sicer pa naj vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V vsebinskem delu pritožbe se ukvarja izključno z vprašanjem, ali je tožeča stranka upravičena do valoriziranih zneskov avtorskih nadomestil in sicer v skladu z 11. členom Pravilnika I. Sklicuje se na ustavni izvor avtorske pravice, na pravico avtorja, da določa pogoje uporabe avtorskih del, nato, da je bil Pravilnik I veljavno objavljen v Uradnem listu, na splošna načela obligacijskega prava, dalje nato, da je Pravilnik I skupaj s takso predstavljal skupni sporazum, ki ga predvideva novela ZASP-B. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Razlogi za pretežno zavrnitev posameznih delov tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi so za posamezne dele zahtevka različni. Pritožba pa se osredotoča le na tisti del, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker po stališču sodišča prve stopnje določbe 11. člena Pravilnika I ni mogoče uporabiti. Ta del zahtevka se nanaša na 77,00 EUR avtorskega nadomestila za mesece april, julij, avgust, oktober, november in december 2007 ter januar, marec, april in maj 2008 ter za plačilo avtorskega honorarja v višini 17,55 EUR, ki se nanaša na mesece junij 2008. Skupni del, ki ga vsebinsko napada pritožba, je tako zaobsežen v zavrnjenem znesku 94,55 EUR.

V delu razsojene stvari, ki navedeni znesek presega, je pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Ta je pokazal, da sodišče kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ni zagrešilo. V delu, ki se torej ne nanaša na znesek 94,55 EUR, je zato pritožbeno sodišče golo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni preizkus odločitve o zavrnitvi zahtevka v višini 94,55 EUR: Splošno o obravnavanem materialnopravnem problemu valorizacije avtorskega nadomestila: Avtorska pravica je ustavna pravica (60. člen Ustave). Njena prvina je tudi ta, da avtor določi pogoje, pod katerimi lahko uporabnik javno priobčuje glasbena dela. Zaradi narave in razprostranjenosti uporabe malih avtorskih pravic je te mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja. Ker pa monopolni položaj kolektivne organizacije prinaša nevarnosti zlorabljanja, morajo biti vanj vneseni elementi državnega poseganja (2). Slednje je zagotovljeno že s tem, da tako prvotno besedilo ZASP (3), kakor besedilo zakona, spremenjeno z ZASP-B (4), ureja položaj kolektivnih organizacij, ki so pooblaščene za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. Bistvo državne regulacije na tem področju se odraža v zakonski opredelitvi samega kolektivnega uveljavljanja, zakonskih pogojih, ki jih mora izpolnjevati kolektivna organizacija in v zakonski zahtevi, da mora imeti kolektivna organizacija dovoljenje pristojnega organa.

Zakonodajalec pa je v različnih obdobjih spreminjal vsebino državne (zakonske) regulacije pri tistem delu kolektivnega uresničevanja malih avtorskih pravic, ki se nanaša na določitev pogojev uporabe glasbenih neodrskih del, predvsem na vprašanje določanja višine avtorskega nadomestila. Prvotno besedilo ZASP je v 153. členu predvidevalo, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del, ki jih je moral nato odobriti urad, objavljene pa so morale biti tudi v uradnem listu. O določitvi ostalih pogojev uporabe avtorskih del (se pravi: razen določitve višine nadomestila v tarifi), je ZASP molčal in ker je bilo tako, je utemeljen sklep, da te pogoje določi nosilec avtorske pravice. ZASP-B je nato predvidel, da o pogojih in načinu uporabe del ter o višini nadomestil sklenejo kolektivne organizacije z združenji uporabnikov skupni sporazum. ZASP-C (5) je ureditev dopolnil za primere, ko do skupnega sporazuma po krivdi ene ali druge strani ne pride ter uvedel možnost arbitraže (163.a člen ZASP-C). ZASP-D (6), pa je slednje nadomestil in za primere, ko do sporazuma ne pride, predvidel postopek pri Svetu (157a. člen ZASP-D).

Odločilno vprašanje, ki se zastavlja, je, kako zagotoviti izvrševanje avtorske pravice, dokler sporazumi niso sklenjeni. Ker je avtorska pravica ustavna pravica in ker neodrska glasbena dela obstajajo ne glede na to, kakšna je zakonska ureditev in ne glede na to, ali je do sklenitve sporazuma prišlo ali ne, mora biti tudi varstvo avtorske pravice na teh delih zagotovljeno ne glede na normativno stanje na zakonski in podzakonski ravni. Zagotovljenost avtorske pravice pa pomeni, da so zagotovljene vse njene prvine, tudi pravica avtorja da določi pogoje in način uporabe avtorskega dela in njegova materialna pravica, da prejme vnaprej znano (določeno) avtorsko nadomestilo.

ZASP-B se je tega problema lotil v prehodnih določbah. 3. odstavek 26. člena ZASP-B je določal, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Sodna praksa je neenotna glede vprašanja, ali je treba navedeno določbo razlagati ozko in sicer tako, da od uveljavitve ZASP-B velja le tarifa v ožjem pomenu besede – torej le priloga Pravilnika I ali pa širše, torej tako, da na podlagi 26. člena ZASP-B velja tarifa skupaj s Pravilnikom, kot njen sestavni in neločljiv del. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilnik in tarifa sestavljata organsko celoto, ki je ni mogoče ločiti. Vsa vprašanja, ki so urejena v Pravilniku kot celoti se namreč nanašajo na izvrševanje avtorske pravice. Če posamezna vprašanja ne bi bila urejena, bi šlo to na škodo ustavno varovane avtorske pravice. Že samo kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic (s pomembnimi prvinami državnega reguliranja) posega v substanco avtorske pravice. Še hujše poseganje bi bilo zato ustavno nedopustno (nesorazmerno). Čim je tako, je treba tudi določbo 3. odstavka 26. člena ZASP-B razlagati tako, da se pravilnik in tarifa skupaj obravnavata kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Pravilnik I daje namreč pravno podlago, da je tarifo sploh mogoče uporabiti. Določa pogoje, pod katerimi lahko pravna ali fizična oseba javno priobčuje glasbena neodrska dela. Vsebina pravilnika tako predstavlja javno objavljeno prvino avtorske pravice in sicer tisto, v kateri avtorji določijo pogoje in način izrabe njihovega avtorskega dela (1. člen). 3. člen Pravilnika I določa obveznost pridobitve dovoljenja. Na drugi strani pa pravilnik predvideva tudi primere brezplačne uporabe avtorskih del (5. člen). Če bi veljala zgolj tarifa brez pravilnika, bi bili zavezanci za plačilo nadomestila tudi šole za uporabo glasbenih neodrskih del pri pouku in šolskih prireditvah, ki so organizirane izključno za učence šole. Najbrž ni dvoma, da takšne obveznosti ni – a tak zaključek je mogoč šele ob uporabi določb pravilnika. Pravilnik pa se navsezadnje tudi opredeljuje do tarifnega dela (primerjaj 7. člen) in ga na ta način pravno tudi vzpostavlja.

Določba 11. člena Pravilnika se glasi: „vrednost tarife se letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Vrednost se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 % od začetka koledarskega leta“.

Pritožba pravilno poudarja, da gre za vnaprej vzpostavljen mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Pravilnik izrecno ne določa, na kakšen način stopijo v veljavo valorizirane vrednosti tarife. Je pa to mogoče dognati z razlago. Določba jezikovno ni zasnovana zgolj kot možnost uskladitve tarife, marveč neposredno določa, na kakšen način se vrednost tarife usklajuje. To usklajevanje je vezano na uradno objavljene podatke o indeksu cen na drobno. Gre torej za povsem določno pravilo. Določena pa ni le numerična vezanost na javno objavljene podatke o rasti cen, marveč je usklajevanje tudi časovno jasno določeno. Gre za vsakoletno usklajevanje, vezano na začetek koledarskega leta. Pravilo pa še dopušča, da se tarifa uskladi tudi med samim koledarskim letom in sicer v primeru, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja navedeno pravilo neposredno podlago za rast tarifnih vrednosti. Vsakršna objava tako valoriziranih vrednosti je le deklaratorne narave (7).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da 11. člen Pravilnika I ni v nasprotju s 153. členom ZASP. Ta je namreč v 2. odstavku prvotnega besedila zakona določal, da kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije. Pravilnik I skupaj s tarifo za javno priobčitev glasbenih del je bil objavljen v Uradnem listu št. 29/1998. Tako je bil v tem uradnem listu objavljen tudi način valorizacije tarifnih vrednosti. Kot že rečeno, je bil ta način valorizacije tak, da je bil striktno določen, saj je bil vezan na uradno objavljene podatke o rasti cen na drobno. Zgolj z neobjavo zmnožka indeksa rasti cen na drobno in posamezne tarifne številke, (kar v svojem bistvu valorizacija je) načelo zaupanja v pravo ni bilo prekršeno. Tako tudi ni bilo prekršeno pravilo prvotnega besedila 2. odstavka 153. člena ZASP. Samo pravilo o valorizaciji pa je skladno z eno izmed bistvenih prvin avtorske pravice, ki je ustavna pravica. Gre za tisto prvino avtorske pravice posameznega avtorja ali avtorjev posamezne kategorije del, da odločajo o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljujejo uporabo svojega avtorskega dela. Ti pogoji so bili s Pravilnikom I in pripadajočo tarifo veljavno določeni. Sedaj pa gre le za ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. V svojem bistvu gre torej pri takšni pravno predvideni valorizaciji za ohranjanje enakega razmerja med obema strankama. Torej za ohranjanje razmerja, ki je že bilo vzpostavljeno, pa bi se zaradi inflacije kasneje porušilo. Določba o valorizaciji iz 11. člena Pravilnika I torej zagotavlja, da se bistvo njegove vsebine ohranja skozi čas, ne pa da se zaradi zunanjih okoliščin skozi čas spreminja v škodo ene ter v korist druge strani. Kot je že bilo rečeno, tako vzpostavljen mehanizem zaradi njegove transparentnosti ne posega v načelo zaupanja v pravo. Pritožba tudi pravilno poudarja, da je takšna ureditev skladna z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen OZ (8)).

Teza, da takšno stališče nasprotuje načelu pravne varnosti, ni prepričljiva. S tem, ko je bila veljavna tarifa objavljena v uradnem listu in s tem, ko je bil v uradnem listu objavljen tudi pravilnik, ki vsebuje striktno določbo 11. člena o revalorizaciji, je izpolnjen pogoj, da je strankam vnaprej znano, kakšno je veljavno nadomestilo za male avtorske pravice. Valorizirana vrednost nadomestila ohranja realno vrednost nadomestila. Gre za pravico. Sestavina pravice je upravičenje, da subjekt svoje abstraktno upravičenje udejanji ali ne. S tem, ko tožeča stranka več let tega abstraktnega upravičenja ni udejanjala v polni meri (torej v valorizirani višini) ni mogoče reči, da se je odpovedala abstraktnemu upravičenju kot takemu. Posledica njenega neudejanjenja je lahko le ta, da so za starejše terjatve morda potekli zastaralni roki ter ta, da uporabniki glede valoriziranega dela nadomestil niso nikoli prišli v zamudo. Kolektivna organizacija namreč izstavlja račune – položnice in šele prejem teh je pogoj za nastop zamude. Tako je navsezadnje določeno tudi v Dovoljenju, ki je po svoji vsebini izjavnovoljno ravnanje pogodbene narave.

Konkretno o odločitvi pritožbenega sodišča: V skladu z zgoraj obrazloženim stališčem je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na 77,00 EUR avtorskega nadomestila za mesece april, julij, avgust, oktober, november in december 2007 ter januar, marec, april in maj 2008 ter za plačilo avtorskega honorarja v višini 17,55 EUR, ki se nanaša na mesece junij 2008 ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo in zahtevku v tem obsegu ugodilo. Pooblastilo za to je podano v 5. alinei 358. člena ZPP (9). To pomeni, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi ne le za znesek 17,74 EUR, kakor je odločilo sodišče prve stopnje, marveč za 112,29 EUR. Tudi od tega dela tečejo zakonske zamudne obresti od 09. 08. 2008, kakor je (ob podani zamudi) utemeljeno zahtevala tožeča stranka.

O stroških postopka: O spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča je uspeh tožeče stranke v tej pravdi delen, obenem pa tudi več ne tako malenkosten, kot je bil na prvi stopnji sojenja. Po stališču pritožbenega sodišča je zato treba glede odločitve o stroških uporabiti pravilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da v primeru delnega uspeha sodišče odloči, naj vsaka stranka krije svoje stroške. Ker v tej pravdi ni okoliščin, ki bi navedeno primarno pravilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP izkrivilo in napravilo za nepravično, je sodišče to merilo tudi uporabilo. Zato je odločitev o stroških prvostopnega postopka spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Enako merilo bi sicer uporabilo tudi glede stroškov izvršilnega postopka. Vendar pa je odločitev o tem, da ostane 1,60 EUR izreka za izvršilne stroške (3. odstavek sklepa o izvršbi) v veljavi, postala pravnomočna. Zato je takšno odločitev sodišče druge stopnje tudi ohranilo v veljavi glede zavrnilnega dela stroškov izvršilnega postopka.

Enako usodo, kot stroški prvostopnega postopka, pa delijo tudi stroški pritožbenega postopka. Tudi tu je bil uspeh tožeče stranke zgolj delen. Vlogi v pritožbenem postopku pa sta vložili obe stranki. Na podlagi že navedenega merila iz 2. odstavka 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da tudi stroške pritožbenega postopka krije vsaka stranka sama.

(1) Ur. l. RS, št. 29/98; v nadaljevanju Pravilnik I. (2) Prim razloge v odločbi US, U-I-149/98. (3) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/1995).

(4) Zakon o spremembi in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 43/2004).

(5) Zakon o spremembi in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 17/2006).

(6) Zakon o spremembi in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 139/2006).

(7) Zgolj za primerjavo: za podoben način valorizacije gre tudi pri najnižjih zavarovalnih vsotah pri obveznem zavarovanju v prometu – 19. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu).

(8) Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001 – Ur. List RS, št. 40/2007).

(9) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in nadaljnji).