Jedro

Na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu zoper posamične akte sodnika, saj je že s sodnim odločanjem v temeljnem postopku zagotovljeno tisto sodno varstvo, ki ga zahteva Ustava RS, zoper sodne odločitve pa se zagotavljajo pravna sredstva v postopkih, v katerih so bile izdane.

Zgolj neuspeh v primeru vložitve pravnega sredstva, ki je spoznano za učinkovito, tega ne spremeni v neučinkovito v smislu upravičenosti do subsidiarnega upravnega spora in tako tudi iz razloga zatrjevanega sojenja v nerazumnem roku ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je ob smiselni uporabi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložila tožbo zaradi "varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, varnosti in koristi otroka ter družinskega življenja". Do kršitev naj bi prišlo v pravdni zadevi IV P 2078/2017, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Upravnemu sodišču je predlagala, da meritorno odloči o njeni tožbi, tako da se ji vrne vzet otrok A. A., rojen ..., ter da se ji otrok dodeli v vzgojo in varstvo ter ukinejo ali omejijo otrokovi stiki z očetom B. B. tako, da bo poskrbljeno za otrokovo varnost, in sicer na način, da se stiki izvajajo pod nadzorom CSD ..., ker je dokazano ogrožal življenje otroka. Hkrati je vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero naj se ji otrok dodeli v vzgojo in varstvo ter omejijo otrokovi stiki z očetom, ki naj se izvajajo pod nadzorom CSD ..., do pravnomočnosti predmetnega postopka.

2. Upravno sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Uvodoma je pojasnilo, da upravni akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Nadalje je navedlo, da je za odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo ter odločitev o njegovih stikih, predvideno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti (okrožnim sodiščem) in bi Upravno sodišče v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe prekoračilo svoje pristojnosti ter bi poseglo v pravno razmerje, za presojo oziroma ureditev katerega je pristojna toženka. Ker je tožnica zatrjevala, da so bile do sedaj v postopku IV P 2078/2017 izdane le začasne odredbe, ne pa odločitev o tožbi, je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je po Zakonu o izvršbi in zavarovanju zoper take odločitve predvideno drugo sodno varstvo, in sicer ugovor na okrožno sodišče oziroma pritožba na višje sodišče, zato je možnost subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic izključena. Obrazložilo je, da v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), stranka lahko vloži nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča predsednik sodišča in nadalje, če so izpolnjeni pogoji iz ZVPSBNO, rokovni predlog, o katerem odloča predsednik višjega sodišča. Glede navedenega je zaključilo, da je bila s pravim sredstvom nadzorstvene pritožbe oziroma rokovnega predloga tožnica neuspešna, kar pa ne utemeljuje njene tožbe v zadevnem upravnem sporu. Zaradi razlogov, kot so pojasnjeni, je Upravno sodišče tožbo zavrglo. Posledično je zaradi odsotnosti predpostavke za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, da obstoji vložena tožba, zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izpodbijanega sklepa).

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep Upravnega sodišča vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Opisuje potek postopka v zadevi IV P 2078/2017 in v zvezi s tem navaja, da navedeni postopek poteka že sedmo leto, da se sklep o začasni odredbi v zadevi izvršuje že pet let in enajst mesecev in ima zato naravo meritorne odločitve o glavni stvari, brez zagotovljene kontradiktornosti. Pritožba, ki jo je vložila pritožnica zoper eno izmed odločitev toženke, ni bila posredovana višjemu sodišču osem oziroma devet mesecev. Poleg tega okrožno sodišče hitro obravnava predloge za začasne odredbe B. B., pritožničinih pa ne. Zoper navedeno nima drugega pravnega varstva, zato je mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1. Zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravice do družinskega življenja, kršitev načela enakosti in pravice otroka do varnosti. Navaja še, da je bila neuspešna z vloženimi nadzorstvenimi pritožbami in je to pravno sredstvo neučinkovito. Poleg tega opisuje tudi dejansko stanje glede družinskopravnih vprašanj, ki je bilo napačno ugotovljeno oziroma je bilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno. Glede pristojnosti za odločanje Upravnega sodišča v zadevi se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Up 277/96 in Up 85/03-12 ter Upravnega sodišča v zadevah U 459/2003-23 in U 836/98. Kot pravno podlago za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe se sklicuje na 69. in 62. člen ZUS, sedaj 66. člen ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 4. členu ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To varstvo je negativna procesna predpostavka in pomeni, da je subsidiarni upravni spor dopusten, če tožniku ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti ravnanja oblastvenega organa, s katerim je poseženo v tožnikove človekove pravice. V zvezi s tem je zato treba odgovoriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu; če obstaja, katero sodno varstvo je to; ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito.1 Da se drugo (primarno) sodno varstvo šteje za učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.2

7. Na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu zoper posamične akte sodnika, saj je že s sodnim odločanjem v temeljnem postopku zagotovljeno tisto sodno varstvo, ki ga zahteva Ustava RS, zoper sodne odločitve pa se zagotavljajo pravna sredstva v postopkih, v katerih so bile izdane.3 Posledično Vrhovno sodišče zaključuje, da se na sodne odločitve ne nanaša niti možnost, da Upravno sodišče odloči na podlagi 4. člena ZUS-1 v primeru neaktivnosti oblastvenega organa (v obravnavanem primeru o tožbi vloženi pred toženko), kar izhaja tudi iz nadaljnjih točk te obrazložitve.

8. V obravnavanem primeru je za odločitev o tožbenem zahtevku, kot ga je v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem postavila pritožnica, pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti - okrožno sodišče. Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na ureditev razmerij med starši in otrokom v zvezi z vzgojo in varstvom otroka in njegovimi stiki s starši. Za navedene spore Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 4. in 5. točki drugega odstavka 32. člena določa, da je pristojno sodišče splošne pristojnosti - okrožno sodišče. 9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pojasnjuje, da bi meritorno odločanje o vloženi tožbi v obravnavanem primeru, dejansko vzpostavilo nedopusten položaj, da bi se o isti stvari vodila dva sodna postopka, tj. pred toženko in poleg tega še v upravnem sporu. Ker je v 4. členu ZUS-1 določena subsidiarnost upravnega spora samo v primeru, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, je upravni spor v obravnavanem primeru izključen. Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, bi z meritorno odločitvijo v zadevi prekoračilo svoje pristojnosti in poseglo v pristojnost sodišča splošne pristojnosti - okrožnega sodišča, kot je ta določena z navedenimi členi ZPP. Vrhovno sodišče dodaja, da ima tudi v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti - okrožnim sodiščem pritožnica možnost uveljavljati kršitve človekovih pravic.

10. Pritožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom, kot je naveden v 1. točki te obrazložitve, pravzaprav želi, da zaradi procesnopravnih ter materialnopravnih kršitev v dosedanjem postopku v zadevi IV P 2078/2017 in sojenja v nerazumnem roku, o zadevi odloči Upravno sodišče. Glede zatrjevanega sojenja v nerazumnem roku Vrhovno sodišče pojasnjuje, kot je to storilo že Upravno sodišče, da sta pospešitvi postopka, ki še teče, in/ali ugotovitvi, da so bili roki prekoračeni, namenjeni pravni sredstvi nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga, kot je to zapisalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Grzinčič proti Sloveniji, v kateri je med drugim odločilo, da gre za učinkoviti pravni sredstvi.4 Zaradi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da zgolj neuspeh v primeru vložitve pravnega sredstva, ki je spoznano za učinkovito, tega ne spremeni v neučinkovito v smislu upravičenosti do subsidiarnega upravnega spora in tako tudi iz razloga zatrjevanega sojenja v nerazumnem roku ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1. Glede ostalih procesnih in materialnopravnih kršitev pa Vrhovno sodišče zaključuje, da niti Upravno sodišče niti Vrhovno sodišče v zadevnem upravnem sporu nista instančni sodišči zoper dosedanje odločitve toženke oziroma Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo o pritožbi oziroma pritožbah zoper odločbe v zadevi IV P 2078/2017, kar želi glede na navedbe med drugim doseči pritožnica. Upravni spor ni namenjen niti nadomeščanju niti spreminjanju odločitev toženke oziroma Višjega sodišča v Ljubljani v obravnavanem primeru. Zaradi navedenega so irelevantne tudi navedbe o dejanskih in procesnih okoliščinah v zadevi IV P 2078/2017. 11. Odločbe Ustavnega sodišča (Up 277/96 in Up 85/03-12) in Upravnega sodišča (U 459/2003-23 in U 836/98) z obravnavanim primerom niso primerljive,5 zato Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati tam sprejetih stališč.

12. Upravno sodišče je glede na navedeno pravilno zavrglo pritožničino tožbo, saj subsidirani upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoč.

13. Vrhovno sodišče posledično pritrjuje tudi odločitvi Upravnega sodišča o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe, saj je bila tožba pravilno zavržena in procesna predpostavka vložene tožbe ni obstajala. Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi vsebina predloga za izdajo začasne odredbe spada pod pristojnost okrožnega sodišča iz enakih razlogov, kot je to obrazloženo za tožbo v 8. točki te obrazložitve, in tudi v tem primeru niti Upravno sodišče niti Vrhovno sodišče ne moreta delovati kot instančno sodišče sprejetim odločitvam.

14. Po obrazloženem je pravilno stališče izpodbijanega sklepa, da ni podana procesna predpostavka za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu. Ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene in niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

15. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako Ustavno sodišče v več svojih odločbah, med drugim v sklepu Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. 2 Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-360/09 z dne 3. 12. 2009. 3 Kerševan, E., Zakon o upravnem sporu z novelo ZUS-1C - Uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 49 in tam citirana sklepa Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 in I Up 155/2017 z dne 23. 5. 2018. 4 96. točka navedene sodbe. 5 V primeru Up 277/96 je šlo za drugačno situacijo, ker je odločalo Vrhovno sodišče v upravnem sporu zaradi molka upravnega organa. V ostalih navedenih zadevah pa je bil v upravnem sporu postavljen ugotovitveni zahtevek, kar je v obravnavanem primeru, za preslikavo stališč relevantno, in hkrati pomeni, da tam sprejetih stališč ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru.