Jedro

Neupoštevanje varnostnih ukrepov, med katere sodi prepoved opravljanja dela pod vplivom alkohola, predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali delavec opravlja objektivno gledano nevarno delo ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2011 nezakonita, ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in se z vsemi pravicami nadaljuje in še traja; da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu izplačati plačo z vsemi dodatki od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne plače do plačila ter mu za nazaj priznati vse pravice od nezakonitega prenehanja dela, kot če bi delal, vključno z vpisom delovne dobe, prijavo v zavarovanje, vse do vrnitve na delo ter mu izplačati premalo izplačane plače za čas od suspenza do vrnitve nazaj na delo z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega zneska do plačila, in mu tudi povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, nekateri razlogi pa so si v medsebojnem nasprotju oz. nasprotujejo izvedenim dokazom. Sodišče namreč zgolj povzema dokazni postopek in navedbe strank in nato zaključi, da je podana odpoved zakonita. Sodišče kot nesporno ugotovi, da je zabeleženi čas izvedbe preizkusa pri dveh delavcih povsem isti, čeprav tožena stranka zatrjuje, da se je preizkus opravljal zgolj s posameznim delavcem in ne istočasno z vsemi. Pri tem se zadovolji z lastnim sklepom, da se je pač zapisoval približni čas. V samem Pravilniku o prepovedi uživanja alkohola in uporabe drugih psihoaktivnih snovi med delovnim časom (v nadaljevanju: Pravilnik) je določeno, da se mora zapisati točen čas. Prav tako je v Pravilniku navedeno, da se preizkus opravi na podlagi pisne odredbe, ki se hrani kot priloga zapisnika. V odredbi mora biti navedena vnaprejšnja privolitev delavca, vsebovati pa mora tudi njegov podpis. Sodišče ne glede na to, da je med dokaznim postopkom vpogledalo navedene določbe Pravilnika, v nasprotju s tem izvedenim dokazom zaključuje, da je bil postopek preverjanja alkoholiziranosti zakonito izveden. Dejstvo je, da se je nesporno ugotovilo, da pisna odredba ne le, da ni bila podpisana, temveč tožniku tudi ni bila dana na vpogled. Tožnik ni bil seznanjen z možnostjo uporabe teh rezultatov za potrebe postopka izredne odpovedi. Ne drži niti zaključek sodišča, da je bil preizkus opravljen po pooblaščeni osebi. V skladu s Pravilnikom mora preizkus opraviti delavec podjetja, ki je pooblaščen za izvajanje preizkusov z alkotestom. Sodišče je ugotovilo le, da je bil odgovorni za varstvo pri delu D.R. pooblaščen in usposobljen za izvedbo preizkusa. Slednji pa je izpovedal, da je zaposlen pri hčerinski družbi tožene stranke, ali je ta hčerinska družba pooblaščena za izvajanje preizkusov, pa sodišče ni ugotavljalo. Sodišče spregleda, da so določbe Pravilnika, ki se nanašajo na alkohol, strožje kot v podjetniški kolektivni pogodbi. Sodišče ne ocenjuje izpovedb prič, da tožnik ni kazal znakov alkoholiziranosti in da je bil preizkus odrejen zgolj zaradi tega, ker je M.P. videl skupino delavcev piti, pa še to je zgolj sklepal, da je alkohol. Tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za opijanjanje na delovnem mestu, kar je hujša kršitev po kolektivni pogodbi. Tožena stranka je zgolj pavšalno navedla, da na tožnikovem delovnem mestu obstoji možnost poškodb, sodišče pa le povzema te navedbe, ne upošteva pa tožnikove izpovedbe, da delo dejansko opravlja na dvorišču, na dostavljenih elementih, ki se razložijo tako, da so „pri kraju, da s svojim delom ne moti nikogar“. Sodišče kot razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, navaja zgolj višjo stopnjo alkoholiziranosti ter s strani tožene stranke zatrjevano možnost nastanka poškodb. To pa ne predstavlja konkretizacije zakonsko določenega pogoja, to je upoštevanja vseh okoliščin in interesov obeh strank. Sodba tudi nima konkretnih razlogov glede navedb tožeče stranke o šikaniranju in diskriminaciji. Sodišče se je zadovoljilo zgolj z navedbo tožene stranke o tem, koliko delavcev so testirali in kakšni so bili rezultati, in da so poleg tožnika izredno odpovedali pogodbo zgolj enemu delavcu (tožena stranka je potrdila, da gre za invalida), enemu pa so izrekli opomin. Tožena stranka ob trditvi, da je na test pozvala več delavcev, ni predložila nikakršnega dokaza, da je enak oz. drugačen ukrep in kaj je uporabila pri preostalih delavcih. Kljub temu sodišče nekritično sprejema že te navedbe in šteje, da je ugotovljena stopnja alkoholiziranosti odločilnega pomena za zaključek o neobstoju neenakopravnega obravnavanja. Sodišče ne pojasni, zakaj tožnikove izpovedi o tem, kdaj je pil alkohol, ne sprejema, čeprav je ta skladna z izpovedbo priče D.K., sprejema pa izpovedbo priče M.P. o tem, kdaj in kje je opazil skupino delavcev piti. Dejstvo je tudi, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da je tožnika predhodno že kakorkoli opozorila. Sodišče tudi ni presojalo uravnoteženosti ukrepa s siceršnjim zatrjevanim dobrim in z odrejenimi nalogami skladnim ravnanjem tožnika. Izredna odpoved je skrajno sredstvo delodajalca, ki se ga lahko izreče le ob dokazanih kršitvah take narave, da objektivno onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Če je sodišče že upoštevalo izpovedbo priče M.P., češ da je opazil skupino delavcev piti še pred iztekom delovnega časa, bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da jim kljub temu nihče ni preprečil nadaljnjega dela in jih odstavil iz družbe (16. člen Pravilnika). Gre torej za okoliščino na strani obeh strank, pa sodišče tega ne oceni v luči zakonske zahteve onemogočanja nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj naj bi to ravnanje tožnika, v tolikšni meri porušilo zaupanje tožene stranke, da bi to onemogočilo nadaljevanje delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bil postopek preverjanja alkoholiziranosti zakonito izveden. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da niti ni potrebno, da bi imel delodajalec posebej sprejet pravilnik, ki bi določal način ugotavljanja alkoholiziranosti. Če alkoholiziranosti ni mogoče ugotoviti z uporabo tehničnih pripomočkov, jo je mogoče dokazati tudi na drug način (npr. s pričami). Iz tega razloga ni mogoče slediti nakazovanju pritožbe, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker v postopku ugotavljanja alkoholiziranosti naj ne bi bile natančno upoštevane določbe Pravilnika. V primeru testiranja alkoholiziranosti namreč ne gre za formalni postopek, katerega kršitev bi imela za posledico avtomatično ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato manjše pomanjkljivosti pri izvedbi preizkusa alkoholiziranosti niso odločilne za presojo zakonitosti izredne odpovedi. Pač pa so v konkretnem primeru za presojo zakonitosti izredne odpovedi bistvena sledeča dejstva: - da je preizkus alkoholiziranosti opravljala oseba, ki je bila za to ustrezno usposobljena in pooblaščena (B9) in to ne glede na to, pri kateri družbi je bila sicer zaposlena ter ali je ta družba pooblaščena za izvajanje preizkusov alkoholiziranosti; - da je bil alkotester D. ustrezno kalibriran, s čimer je bila zagotovljena pravilnost meritvenega rezultata, ki v sodnem postopku med strankama niti ni bila sporna; - da je alkotester pokazal, da je tožnik vinjen, saj je napihal 0,86 mg/l alkohola v izdihanem zraku; - da je tožnik užival alkohol med delovnim časom; - da je tožnik preizkus opravil prostovoljno in tudi podpisal zapisnik o ugotavljanju alkoholiziranosti na delovnem mestu, s čimer je izrecno potrdil, da se strinja s potekom preizkusa (B3).

Vsa ta odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pri čemer je za vsako od njih tudi navedlo preverljive in argumentirane razloge, zato pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja, še posebej ob dejstvu, da tožnik ne zanika, da je bila pri njem ugotovljena alkoholiziranost in tudi tega ne, kakšne stopnje.

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da je alkohol užival šele po poteku delovnega časa. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje, ki je tudi sicer tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča (stranka), izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, na 7. strani sodbe natančno obrazložilo, zakaj ne verjame tožniku in priči D.K., da sta pila šele po koncu delovnega časa, temveč verjame toženi stranki, da je tožnik alkohol užival med delovnim časom. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi v tem delu skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, razlogi so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče v tem delu razlogom sodišča prve stopnje nima česa dodati.

Tožnik je užival alkohol med delovnim časom, kar ustreza definiciji „opijanja“ in kar tudi po podjetniški kolektivni pogodbi predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, zato se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnik opijal na delu.

Ni se mogoče strinjati s smiselno pritožbeno navedbo, da ni utemeljenih in resnih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.Vinjenost na delovnem mestu vsekakor predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, saj je po oceni pritožbenega sodišča splošno znano dejstvo, da takšno stanje vpliva na kognitivne sposobnosti človeka, s tem pa tudi na njegovo splošno, kot tudi delovno zmožnost in učinkovitost in tako nedvomno predstavlja nevarnost tako za delavca, kot ostale delavce in delovni proces. Neupoštevanje varnostnih ukrepov, kamor prav gotovo sodi prepoved opravljanja dela pod vplivom alkohola, ni le resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca v smislu določbe 4. člena Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84), temveč je tudi v 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02), predvideni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in to ne glede na to, ali delavec opravlja objektivno nevarno delo ali ne. Tožnik bi se, še posebej glede na predhodna opozorila, mogel in moral zavedati, da ne sme delati pod vplivom alkohola. Kljub temu je tožnik alkohol užival na delovnem mestu in je bilo tudi ugotovljeno, da je bil na delu vinjen, s tem pa je huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Takšna kršitev predstavlja utemeljen in resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in to tudi, če kot takšna ne bi bila opredeljena v internih aktih delodajalca.

Ne drži, da tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza v zvezi z navedbo, da je tožnika prehodno že opozorila na prepoved uživanja alkohola med delom. Tožena stranka je v zvezi s to navedbo predlagala zaslišanje priče M.P., slednji, ki je bil tožnikov nadrejeni, pa je izpovedal, da je tožnika že pred tem dogodkom večkrat osebno opozoril, da alkohola med delovnim časom ne sme uživati.

Povsem pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Prav gotovo delodajalec ne more imeti več zaupanja v delavca, za katerega se nesporno ugotovi, da ima v delovnem času kar 0,86 mg/l alkohola v izdihanem zraku, in je bil že v preteklosti opozarjan na prepoved uživanja alkohola med delovnim časom, ob dejstvu, da dela v proizvodnji, kjer obstaja velika nevarnost poškodb. V takem primeru se delodajalec dejansko ne more več zanesti, da delavec takšnih kršitev ne bo ponavljal. Glede na ugotovljene zahteve tožnikovega delovnega mesta se je tožena stranka utemeljeno postavila na stališče, da zaradi uživanja alkohola tožnik ne more nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Zato pritožbeno sodišče soglaša, da so bili kljub upoštevanju okoliščin, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, izpolnjeni zakoniti pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbama 110. in 111. člena ZDR. Da tožnik zaradi ugotovljene visoke stopnje alkoholiziranosti ni mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa kaže tudi dejstvo, da mu je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR, prepovedala opravljati delo že za čas trajanja postopka izredne odpovedi (A3).

Končno pa gre zavrniti tudi pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima konkretnih razlogov glede tožnikovih navedb o šikaniranju in diskriminaciji. Razlogi v zvezi z navedenim so podani nas strani 9. izpodbijane sodbe. Tožena stranka je v postopku pojasnila, zakaj sta dobila odpoved le tožnik in D.K. te njene navedbe pa so bile tudi dokazno podprte z izpovedbama zaslišanih prič (S.A. in D.R.). Tako je S.A. izpovedal, da je bilo 5 delavcev preizkušenih z alkotestom, pri čemer se je alkoholiziranost pokazala pri tožniku in D.K., dvema delavcema ni pokazalo alkohola, enemu pa minimalno količino. Takšno izpovedbo je potrdil tudi D.R, ki je test opravljal, in ki je izpovedal, da je F.P. napihal okoli 0,20 mg/l, kar je bistveno manj kot sta napihala tožnik (0,86 mg/l) in D.K. (0,81 mg/l). Ker sta tožnik in D.K. po stopnji alkoholiziranosti močno odstopala od ostalih testiranih (dvema alkohola sploh ni D.K.), se je tožena stranka odločila, da bo odpoved podala le njima. Vsa navedena dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo, tožnik pa v pritožbi niti ne uveljavlja, da bi bila slednja nepravilno ugotovljena. Glede na dejstvo, da podjetniška kolektivna pogodba (B4 - 24. člen) kot hujšo kršitev sicer opredeljuje že samo opijanje na delovnem mestu (ne glede na ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti), pa tudi prinašanje alkoholnih pijač na delovno mesto, ne narekuje pa obvezne podaje redne (ali izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko so ugotovljena dejstva, ki sicer takšno sankcijo omogočajo, temveč predvideva le možnost uvedbe postopka redne (ali izredne) odpovedi, je imela tožena stranka vsekakor diskrecijsko pravico, da presodi, kateremu od delavcev bo odpoved tudi podala.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ugotovljena stopnja alkoholiziranosti objektivno sprejemljiva podlaga za odločitev o tem, kakšen ukrep bo delodajalec zoper posameznega delavca sprejel za sankcioniranje kršitve delovnih obveznosti. Zato ni utemeljena tožnikova pritožba, da je bil sam (kot invalid) v neenakopravnem položaju nasproti delavcu F.P., ki izredne odpovedi ni prejel, pa čeprav se je tudi za slednjega ugotovilo, da je bil pod vplivom alkohola. V zvezi z očitkom diskriminacije in (ne)utemeljenosti odpovednega razloga je tako tožena stranka odločitev o tem, zakaj je odpoved podala le tožniku in D.K., ne pa tudi F.P., v dovoljšnji meri pojasnila in s tem tako ovrgla dvom v to, da je bila odločitev sprejeta na kateri od nezakonitih predpostavk, ki jih uveljavlja tožnik, kar je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).