Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da ji je na podlagi tretjega odstavka 42. člena SZ-1 treba priznati aktivno legitimacijo za izterjavo sredstev rezervnega sklada. V prvem odstavku 42. člena SZ-1 je sicer res določeno, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Vendar pa ima upravnik po tretjem odstavku 42. člena SZ-1 dolžnost, da jih prenakaže na poseben transakcijski račun, če izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, kar pomeni le, da jih lahko izvaja preko svojega računa, torej jih sme tudi izterjevati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe) se razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo za 78,48 in 178,96 EUR (I. tč.; sklep), sicer pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74357/2015 z dne 19. 6. 2015 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč.; sodba).

2. Proti sodbi se tožnica pritožuje in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve njenemu zahtevku ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodišče narobe uporabilo 3. odst. 42. čl. SZ-1, saj iz te določbe izhaja, da se lahko vplačila v rezervni sklad izvajajo tudi preko upravnikovega računa, le da je nato on dolžan znesek odvesti na račun rezervnega sklada. Meni, da je njena aktivna legitimacija zato podana. Sicer pa nasprotuje oceni, da ni izkazala višine svoje terjatve, saj je pojasnila, katere odprte postavke iztožuje, toženka pa jim po višini ni izrecno nasprotovala, zato meni, da jih je treba šteti za priznane.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da ji je na podlagi 3. odst. 42. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) treba priznati aktivno legitimacijo za izterjavo sredstev rezervnega sklada. V 1. odst. 42. čl. SZ-1 je sicer res določeno, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Vendar pa ima upravnik po 3. odst. 42. čl. SZ-1 dolžnost, da jih prenakaže na poseben transakcijski račun, če izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, kar pomeni le, da jih lahko izvaja preko svojega računa, torej jih sme tudi izterjevati.(1)

6. Drži sicer, kar navaja sodišče prve stopnje, da je upravnik upravičen izterjevati stroške (voda, ogrevanje ...) le, če navede, da jih je dobaviteljem pred tem sam plačal in tako njegova terjatev do etažnega lastnika temelji na neupravičeni obogatitvi slednjega. Drži tudi, da tega tožnica ni navedla in te opustitve v pritožbi niti ne zanika. Višine iztoževanih stroškov zato sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za nesporno (priznano), kajti na podlagi navedenega tožnica sploh ni izkazala upravičenja (temelja), da jih terja.

7. Vendar pa to ne velja za storitev, ki jo terja v lastnem imenu, to je za stroške upravljanja, saj je upravnica ona sama, kar sploh ni sporno. Kot zgoraj povedano, pa je upravičena tudi do izterjave (sicer ne zase) stroškov rezervnega sklada.

8. Drži sicer, da dokazi ne morejo nadomestiti zatrjevanih dejstev, pač pa jih samo dokazujejo, in da sodišče ni računovodski servis ter načeloma ni dolžno sámo iz obsežne dokumentacije razbirati, katera postavka terjatve je v kolikšnem delu utemeljena, pač pa mora tožeča stranka to jasno artikulirati. Vendar je v konkretnem primeru tožnica jasno navedla, da iztožuje dvaindvajset računov – razdelilnikov za obdobje od 31. 12. 2013 in 30. 4. 2015, in sicer za stroške upravljanja, rezervnega sklada, hladne vode, ogrevanja vode ter fiksnih stroškov ogrevanja, pri čemer se je sklicevala na dvaindvajset priloženih računov, ki se nahajajo v prilogah tega pravdnega spisa od A 4 do A 25. Vse omenjene postavke so na vsakem izmed računov jasno navedene, zato ni korekten zaključek sodišča prve stopnje, da sploh ni jasno, kaj in iz katerega naslova tožnica terja. Tožnica je tožbo za del iztoževane glavnice sicer umaknila in je sodišče prve stopnje za ta del postopek ustavilo, torej je očitno vedelo, o čem odloča. Za preostanek terjatve pa mora ob neutemeljenih ugovorih toženke ugotoviti, koliko od tega tožnica utemeljeno (sklepčno) terja zase (stroški upravljana) in koliko za rezervni sklad.

9. Ker prvostopenjsko sodišče pri tem torej ni pravilno uporabilo materialnega prava in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, tekom katerega naj upoštevajoč navedene razloge ponovno odloči o še spornem delu tožničine terjatve.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

Op. št. (1): Prim. odločbo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cpg 1541/2014.