Jedro

Zatrjevani razlog začasno povečanega obsega dela na področju avtoparka zaradi pričakovanega povečanega obsega investicij v distribucijski sistem električne energije (kar je toženka navajala kot glavni razlog pričakovanega začasno povečanega obsega dela) ob sklenitvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, saj je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena šele po tem, ko je toženka že vedela, da se bodo investicije znižale z 21 na 12 milijonov EUR.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 4. 1. 2024 (sklep v I. točki izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Odločilo je, da pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženko za določen čas od 30. 4. 2022 do 29. 4. 2023 ni prenehala veljati 29. 4. 2023 in je veljala do 12. 6. 2024 ter se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas (sodba v II. točki izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja za čas od 30. 4. 2024 do 12. 6. 2024 in mu za navedeno obdobje izplačati mesečno nadomestilo plače v znesku 1.481,88 EUR, zmanjšano za prejete zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki jih je tožnik prejemal od 30. 4. 2023 do 29. 10. 2023, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku, za plačilo nadomestila plače za obdobje od 30. 4. 2023 do 29. 10. 2023 v višini prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo še plačilo denarnega povračila v znesku 1.481,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višje uveljavljano denarno povračilo (znesek 2.963,76 EUR) pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da toženka krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.100,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2.Zoper prvostopno sodbo (smiselno njen ugodilni del) se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženko, sklenjena nezakonito. Posledično je napačno uporabilo materialno pravo in štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za čas od 30. 4. 2022 do 29. 4. 2023 je bila sklenjena zakonito, saj je v času njene sklenitve obstajal zatrjevani zakonski razlog: pričakovani povečan obseg dela ter pričakovane organizacijske in kadrovske spremembe. Sodišče je napačno zaključilo, da naj toženka ne bi dokazala zatrjevanega razloga začasno povečanega obsega dela, ki ga ne more utemeljevati zgolj s pričakovanjem nepovratnih evropskih sredstev ter ne more prenašati tveganja glede obsega investicij na tožnika. Pri tem zaključku je sodišče spregledalo poslovne dejavnike: kontrahirno dolžnost toženke ter pomanjkanje usposobljenega kadra na trgu delovne sile, posledično pa napačno ugotovilo dejansko stanje. V konkretnem primeru ni šlo za prenašanje poslovnega tveganja na delavca, če so se okoliščine kasneje (po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas) spremenile. Toženka je namreč v začetku leta 2022 povečala obseg investicij na 21 milijonov EUR, investicijski načrt se je sicer kasneje zmanjšal, vendar pa je toženka upravičeno pričakovala prejem nepovratnih sredstev že v letu 2022. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi potrebo po delu tožnika in neutemeljenost razloga začasno povečanega obsega dela dokazovala objava oglasa za prosto delovno mesto 6. 2. 2023, saj to ne izkazuje, da bi imela toženka stalno potrebo po delu voznika, temveč je takšna praksa toženke za pridobitev kontaktov primernega kadra za morebitno kasnejšo potrebo, kar je toženka pojasnila, na podlagi spornega razpisa pa ni zaposlila nobenega delavca. Kljub vztrajanju, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, toženka podredno in iz previdnosti graja tudi sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in na njej temelječe denarno povračilo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izvedbo s strani toženke predlaganih dokazov v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in s tem kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni upoštevalo relevantne okoliščine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), da je bil tožnik pri toženki zaposlen samo eno leto, da ima možnost zaposlitve drugod, okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (specifičnost zaposlovanja pri toženki: kontrahirna dolžnost in pomanjkanje kadra), pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi (zoper njega ni bila izrečena nobena delovnopravna sankcija niti sprožen noben odškodninski postopek zgolj zaradi sklenjene pogodbe za določen čas). Za dan razveze pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje povsem napačno vzelo dan objave sodbe, saj je v skladu s 118. členom ZDR-1 datum prvostopne odločitve le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vse okoliščine primera (tudi trajanje zaposlitve in trajanje postopka, ki ga ni zakrivila toženka). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je določilo maksimalno trajanje pogodbe o zaposlitvi. Bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze bi morala biti nova zaposlitev tožnika, ki jo je sklenil "na črno". Denarno povračilo je bilo določeno previsoko. Sodišče je nagradilo tožnika za eno leto dela pri toženki s kar 15 plačami, s čimer je prekoračilo tretji odstavek 3. člena ZPP, ki določa, da sodišče ne prizna razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti teh kršitev, ki jih v pritožbi pavšalno uveljavlja toženka. Na pravilno in popolno ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnik sklenil s toženko za obdobje od 30. 4. 2022 do 29. 4. 2023 za delovno mesto voznik iz razloga začasno povečanega obsega dela, ter utemeljenost tožnikovih zavzemanj, da je prišlo do transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi neobstoja zakonskega razloga za njeno sklenitev sklenjena v nasprotju z zakonom. Pri tem je sodišče prve stopnje v okviru zgornje premise sodniškega silogizma pravilno izhajalo iz zakonske določbe 54. člena ZDR-1, ki zgolj izjemoma omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru obstoja v zakonu navedenih razlogov, med drugim tudi po toženki deklariranega razloga začasno povečanega obsega dela (tretja alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). V sodni praksi je že povsem uveljavljeno stališče, da je v primeru spora o zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dolžan delodajalec dokazati obstoj tistega razloga za njeno sklenitev, ki je v pogodbi o zaposlitvi naveden, ne pa morebiti obstoja drugega razloga, četudi bi ta drugi razlog lahko predstavljal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Zato toženka ne more uspeti s svojo pritožbeno grajo, v okviru katere izpostavlja, da je obstajal zatrjevani zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga vidi tako v navedenem

pričakovanem

povečanem obsegu dela kakor tudi v pričakovanih organizacijskih in kadrovskih spremembah, pri čemer slednje po prvem odstavku 54. člena ZDR-1 niti ne predstavljajo zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in kot take tudi niso bile navedene kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, posledično niso upoštevne.

6.Sodišče prve stopnje je pretežni del dokaznega postopka utemeljeno posvetilo ugotavljanju, ali je obstajal razlog začasno povečanega obsega dela na področju avtoparka za sklenitev tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Na podlagi zaslišanja prič in listinskih dokazov je pravilno ugotovilo, da zatrjevani razlog začasno povečanega obsega dela na področju avtoparka zaradi pričakovanega povečanega obsega investicij v distribucijski sistem električne energije (kar je toženka navajala kot glavni razlog pričakovanega začasno povečanega obsega dela) ob sklenitvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, saj je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena šele po tem, ko je toženka že vedela, da se bodo investicije znižale z 21 na 12 milijonov EUR. Upoštevaje na prvi stopnji ugotovljeno časovnico seznanjanja toženke z znižanjem sredstev za investicije (kar so pri toženki vedeli že v februarju 2022, predviden rebalans investicij pa je razviden tudi iz gradiva za nadzorni svet z dne 23. 3. 2022 - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12) je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da so se okoliščine kasneje (po sklenitvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 4. 2022) spremenile, saj to glede na ugotovljeno časovno sosledje relevantnega dogajanja očitno ne drži.

7.Toženka je poskušala v postopku na prvi stopnji pričakovani začasno povečan obseg dela na področju avtoparka utemeljiti tudi s pričakovanjem prejema nepovratnih evropskih sredstev iz Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost, s čimer bi se povečal obseg investicij. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem, da toženka ni imela nobenega zagotovila za ta sredstva niti točnega datuma njihovega izplačila (dejansko so odločbo o višini in namenu nepovratnih sredstev prejeli šele ob koncu leta 2023, izplačila pa še takrat ne), zavzelo pravilno stališče, da toženka začasno povečanega obsega dela ne more utemeljevati zgolj z golim pričakovanjem nepovratnih evropskih sredstev, katerega realizacija, časovnica in namenskost so bili takrat še povsem nedoločni. Pravilno je pojasnilo, da mora biti začasno povečan obseg dela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opredeljiv in določljiv, tako da je mogoče z ustrezno gotovostjo predvideti njegov konec, pri čemer sodišče druge stopnje dodaja, da tudi začetek. Razlikovati je treba med začasnostjo in negotovostjo, saj slednja (ki je do neke mere značilna za vsako zaposlitev) ne more biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Začasno povečan obseg dela kot razlog za izjemoma dopustno sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas namreč delodajalcu omogoča ustrezno obvladovanje situacij, v katerih pride v določenem omejenem časovnem obdobju (torej začasno) do povečanega obsega dela in ko do njih pride (ne vnaprej in ne na zalogo, za vsak primer). Ne more pa delodajalec z uporabo tega instituta prenašati tveganja poslovanja in negotovosti glede obsega dela, gibanja naročil ali obsega investicij (kot v konkretnem primeru) na delavca, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tako pravilno stališče toženka neutemeljeno izpodbija z izpostavljanjem poslovnih dejavnikov: svoje kontrahirne dolžnosti pri izvajanju javne službe ter pomanjkanja usposobljenega kadra na trgu delovne sile, kar vse so poslovni dejavniki, ki jih mora obvladovati toženka. Pri tem si ne sme pomagati s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas zunaj zakonskih razlogov za njihovo sklenitev, saj so take pogodbe nezakonite. Očitek zmotne (nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja zaradi opustitve raziskovanja teh "poslovnih dejavnikov" toženke je posledično s tem v zvezi neutemeljen.

8.Sodišče prve stopnje je o trajnosti potrebe po delu tožnika in o neutemeljenosti razloga začasno povečanega obsega dela za sklenitev tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas povsem pravilno sklepalo tudi na podlagi toženkine objave oglasa za prosto delovno mesto 6. 2. 2023, kar je bilo dobra dva meseca pred iztekom tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (29. 4. 2023) in dober mesec pred tem, ko je toženka tožnika obvestila o prenehanju njegove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (28. 3. 2023). Pritožba neutemeljeno izpostavlja zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da tudi navedena objava prostega delovnega mesta voznika dodatno dokazuje trajnost potrebe po delu tožnika na istem delovnem mestu, kar je glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z datumom in vsebino oglasa povsem logično sprejemljiv sklep. Toženkino opravičevanje takega ravnanja s svojo kadrovsko politiko (uveljavljeno prakso za pridobitev kontaktov primernega kadra za morebitno kasnejšo potrebo) ne more biti utemeljeno, nerelevantno je tudi, da toženka na podlagi spornega razpisa ni zaposlila (torej ni našla) nobenega delavca. V skladu s 55. členom ZDR-1 ne gre za začasno povečan obseg dela, če delodajalec za isto delo zaporedoma sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas z različnimi delavci in poskuša na ta način prikriti trajnost potrebe po delu na konkretnem delovnem mestu. Toženkino ravnanje (iskanje novega delavca za isto delo) nakazuje tako nezakonito prakso, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo.

9.Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi neobstoja razloga (začasno povečanega obsega dela) sklenjena nezakonito, v skladu s 56. členom ZDR-1 pravilno štelo, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Nato pa v skladu s predlogom obeh strank na podlagi 118. člena ZDR-1 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan zadnje obravnave (12. 6. 2024). Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo v zvezi s tem delom odločitve storilo sodišče prve stopnje z neutemeljeno zavrnitvijo s strani toženke predlaganih dokazov v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Očitek ni na mestu, sicer pa toženka niti ne pojasni, katere dokaze konkretno naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo in ji s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s predlagano sodno razvezo izvedlo vse relevantne dokaze za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, glede zavrnjenih dokazov pa svojo odločitev ustrezno obrazložilo (4. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Za dan razveze pogodbe o zaposlitvi je določilo datum zadnje glavne obravnave (12. 6. 2024) in ne dan razsoje oziroma sprejema odločitve (ki je bila sprejeta na seji senata 17. 10. 2024), torej niti ni izbralo skrajnega datuma, ki ga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča omogoča prvi odstavek 118. člena ZDR-1 (kar je toženki v korist). Za sodno razvezo pred določenim datumom (dan zadnje glavne obravnave 12. 6. 2024) sodišče prve stopnje utemeljeno ni našlo nobenih relevantnih razlogov, glede na ugotovljeno, da se tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženki ni zaposlil drugje niti ni bil samostojni podjetnik (popoldanski s.p. je zaprl še pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženki). V postopku na prvi stopnji tudi niso bili potrjeni toženkini očitki tožnikovega dela na črno, ugotovljeno je bilo le, da je pomagal partnerki pri opravljanju zimske službe, ki jo je predhodno opravljal v okviru popoldanskega s.p. tudi v času dela pri toženki, zato to ni moglo vplivati niti na višino reparacije. Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi datuma sodne razveze kot relevantno okoliščino upoštevati trajanje tožnikove zaposlitve, saj je to ena od okoliščin za odmero višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 ne pa za trenutek sodne razveze po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Podobno velja za trajanje postopka na prvi stopnji, ki v okviru zadnjega kriterija "pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja" po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, prav tako lahko vpliva zgolj na višino denarnega povračila.

10.Končno je neutemeljeno tudi smiselno pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Tega je sodišče odmerilo na spodnji meji možnega (zgolj eno plačo), zato toženka z očitkom, da naj bi bilo denarno povračilo odmerjeno previsoko, ne more biti uspešna ne glede na tožnikovo relativno kratko obdobje zaposlitve pri toženki (eno leto) ter relativno dobre možnosti za novo zaposlitev v svojem poklicu. Ostala dva kriterija, ki vplivata na višino denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 si toženka povsem zmotno razlaga. Okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, namreč v konkretnem primeru predstavlja ugotovljeno, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, ker ni bil podan zakonski razlog začasno povečanega obsega dela. To nima nobene zveze s specifičnostjo zaposlovanja pri toženki, njeno kontrahirno dolžnostjo in pomanjkanjem kadra, kar v zvezi s tem kriterijem povsem neutemeljeno izpostavlja toženka v svoji pritožbi. Pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, so 13-mesečno obdobje vzpostavitve delovnega razmerja do sodne razveze 12. 6. 2024 ter za to obdobje priznana reparacija, zmanjšana za prejeto nadomestilo za brezposelnost, in ne v pritožbi izpostavljena opustitev delovnopravnih sankcij zoper tožnika zgolj zaradi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo v pritožbi nerazumljivo navaja toženka. Glede na to, da je sodišče datum sodne razveze določilo znotraj časovnih okvirov po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 in denarno povračilo odmerilo na minimumu možnega, ne more biti utemeljen pritožbeni pomislek, da naj bi s tako prisojo sodišče prve stopnje kršilo v tretjem odstavku 3. člena ZPP določeno prepoved priznavanja razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom.

11.Po vsem obrazloženem, ker je izpodbijani del prvostopne sodbe v vseh pogledih pritožbeni preizkus prestal, toženka neutemeljeno izpodbija tudi prvostopno stroškovno odločitev, s katero ji je bila glede na tožnikov pretežni uspeh v postopku naložena povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov. Ob odsotnosti konkretne pritožbene graje stroškovne odločitve (v smislu pravilnosti odmere tožnikovih pravdnih stroškov in njihove potrebnosti) jo je sodišče druge stopnje preizkusilo zgolj v okviru po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, ki jih ni zasledilo.

12.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki pa bi jih v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v sporu o prenehanju delovnega razmerja krila v vsakem primeru ne glede na izid postopka.

-------------------------------

1Tako VSRS v sodbi VIII Ips 104/2018 z dne 22. 1. 2019.