Jedro

Ugotovljene okoliščine potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da dodatne preiskave (scintigrafija, pozitronska emisijska tomografija in koronografija) niso bile potrebne v času obravnavanja tožnika pri toženkinem zavarovancu in da je bila postavljena ustrezna diagnoza ishemične bolezni srca na podlagi preiskav (UZ srca in dva obremenitvena testa) tudi z upoštevanjem, da tožnik ni imel kliničnih znakov bolezni, zaradi česar ravnanje zdravnikov toženkinega zavarovanca ni bilo protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine 15.928,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2012 do plačila iz naslova nematerialne in materialne škode in naložilo tožniku dolžnost povrnitve stroškov pravdnega postopka toženki v znesku 501,51 EUR, za primer zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče z vmesno sodbo ugotovi utemeljenost zahtevka po temelju in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da odloči še o višini tožbenega zahtevka, odločitev o stroških postopka pa razveljavi in odločitev pridrži za končno sodbo. Tožnik je v pritožbi navajal, da izpodbijana sodba nima pravilne dokazne ocene, da so razlogi vsebinsko neutemeljeni oziroma nejasni in v nasprotju s ključnimi pojasnili izvedenca R., ki je nedvomno podal bistveni odgovor na naroku 14. 5. 2014 in v celotnem svojem mnenju z dne 4. 11. 2013, in sicer, da je bil zdravnik dolžan ravnati strokovno in s potrebno skrbnostjo in je bil dolžan tožnika natančno pregledati in opraviti vse potrebne preiskave z diagnostičnimi sredstvi (koronografija oziroma druga primerna preiskava, kot je scintigram srca) ter je bil dolžan upoštevati vse okoliščine primera, lažno pozitivno teste, dejstvo, da tožnik ni imel nikakršnih težav in pridobiti potrebne izvide za postavitev točne diagnoze, česar pa ni storil. Vse to izhaja iz pojasnil in ugotovitev izvedenca, ki je ugotovil, da je kar 23 % izvidov obremenitvenih testov lažno pozitivnih, odstotek teh pa je še višji, če se test izvaja pri preiskovancih brez značilnih težav, da je še dodatno zmanjšana možnost resnično prisotne ishemične bolezni srca, če preiskovanec zmore zelo veliko obremenitev, da bi pri tožniku morali (zdravnik P.) upoštevati možnost lažno pozitivnega testa in mu ne bi smeli izdati izvida z navedbo, da ima nedvomno ishemično bolezen srca, ampak bi morali opraviti še kako drugo preiskavo, upoštevati zlati standard in opraviti zanesljiv test, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba v nasprotju glede na zgoraj navedeno ključno izpovedbo in mnenje izvedenca, sodišče prve stopnje ju je napačno interpretiralo, oziroma ju ni ustrezno povezalo s pravnimi pravili o odškodninski odgovornosti, ugotovitve, na katere je oprlo svojo odločitev, je iztrgalo iz konteksta in se v nasprotju z drugimi oziroma celotnimi ugotovitvami izvedenca. Iz izvedenska mnenja kot celote izhaja, da je zdravnik kršil predvsem pravilo o profesionalni skrbnosti in da pri postavitvi diagnoze ni upošteval pravil stroke, oziroma pravil dobre klinične prakse, jasno pa je navedel, da je zlati standard za postavitev diagnoze ishemična bolezen srca koronografija, ki je pri tožniku niso opravili, da bi pri tožniku ob postavitvi diagnoze ishemična bolezen srca, zdravniki morali upoštevati možnost lažno pozitivnega testa in bi zato pri tožniku vsekakor morali opraviti še kako drugo preiskavo, oziroma bi morali upoštevati zlasti standard in opraviti zanesljiv test, bi mu morali vsaj predstaviti možnost oprave koronografije, da bi mu izključili ali potrdili bolezen, da bi pri tožniku moralo zdravniki kot prvo stvar pri postavitvi diagnoze upoštevati, da je vse skozi zanikal kakršenkoli težave s srcem, da je zdravnik naredil napako, ko je zapisal oziroma ugotovil, da govori izvid v prid nedvomne koronarne insuficience, ker temu ni bilo tako, da tožnik nikoli ni imel ishemične bolezni srca, da pri tožniku uvedeni ukrepi niso bili potrebni, da obremenitveni testi pri tožniku niso bili primerni, ker pri njem ni bilo velikega suma na bolezen, da zdravnik tožniku zaradi suma vnetnega procesa obremenitvenega testa sploh ne bi smel izvajati. Zaradi neupoštevanja teh okoliščin oziroma neupoštevanja postopka natančnega diagnosticiranja ishemične bolezni srca, oziroma zaradi dejstva, da postavitvi diagnoze ni bilo posvečeno dovolj potrebne pozornosti in skrbnosti, ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo strokovno. Ob zadostni pozornosti, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ob upoštevanju vseh pravil medicinske stroke, do obravnavane zadeve zagotovo ne bi prišlo, ker mora dober strokovnjak možne zaplete in okoliščine predvideti, in ker je izvedenec jasno navedel, da je v praksi mnogo lažno pozitivnih testov, sploh pri osebah, kot je tožnik, to pa pomeni, da pri spornem škodnem dogodku ni šlo za naključje in se mu je ob zadostni meri skrbnosti bilo mogoče izogniti. Ker je lažno pozitiven test predvidljiv, bi se tožniku pri postavitvi diagnoze moralo posvetiti več pozornosti, bilo bi potrebno opraviti še druge preiskave, oziroma jih vsaj ponuditi oziroma predstaviti, da ne bi prišlo do postavitve napačne diagnoze in posledično do sprejetja napačnih ukrepov in napačnega zdravljenja. V tej smeri je bilo ravnanje zdravnikov ob upoštevanju njihove dolžnostne profesionalne skrbnosti premalo vestno in skrbno in nikakor ni mogoče slediti zaključnemu mnenju izvedenca in mnenju sodišča, da zdravniku ni mogoče očitati neskrbnosti, saj je takšno mnenje stališča pravil logičnega mišljenja in predvsem ob upoštevanju vseh ostalih navedb, pojasnil ter ugotovitev izvedenca, neprepričljivo. Toženkin zavarovanec mora v skladu s 6. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zdravstvena napaka je odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti. V konkretnem primeru zdravnik ni ravnal tako, kot je treba, predvsem je kršil pravila o profesionalni skrbnosti, njegova postavitev diagnoze ni temeljila na spoznanjih znanosti in je predstavljala kršitev načela dobre klinične prakse, prav tako je opustil svojo pojasnilno dolžnost in dolžnosti obveščenosti pacienta. Takšno stališče je že sprejela tudi sodna praksa, to izhaja iz sodbe II Ips 1018/2008 Vrhovnega sodišča Republike Slovenje, sodba VSC Cp 652/2011. Dalje je navajal, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko in večkrat prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je na strani 8 sodbe jasno navedlo, da je ugotovilo, da je izvedensko mnenje mag. B. M. v nasprotju z raziskanimi okoliščinami in nepopolno ter je zato postavilo novega izvedenca, nato pa je svojo odločitev oprlo prav na mnenje izvedenca M., in sicer v delu, ki se nanaša na ključno vprašanje, ali je zdravnik ravnal pravilno pri določitvi diagnoze in ali je postavil pravilno diagnozo. Sodišče prve stopnje bi pri odgovoru na to vprašanje moralo upoštevati celotno mnenje in izpovedbo izvedenca R., iz katerega jasno izhaja, da je zdravnik pri postavitvi diagnoze storil napako, da je ravnal premalo skrbno, da ni upošteval pravil stroke in da je zagotovo postavil napačno diagnozo. Sodišče pri ključnem vprašanju ni upoštevalo celotnega mnenja in ugotovitev izvedenca R., ampak je pristransko upoštevalo zgolj mnenje izvedenca M., čeprav je predhodno samo ugotovilo, da je to mnenje v nasprotju z raziskanimi okoliščinami in je nepopolno. Na strani 9 svoje sodbe je navedlo, da iz mnenja izhaja, da so bile opravljene preiskave primerno izbrane, nato pa navaja, da se sicer preiskav, ki so bile opravljene pri tožniku, ne dela pri osebi, ki je brez težav, kot je bil tožnik. Da je zdravnik pri njem moral opraviti obremenitveni test, ker je tožnik opravljal tvegano dejavnost. Pri tem je sodišče spregledalo, da je izvedenec navedel, da je kar 23 % izvidov obremenitvenih testov lažno pozitivnih, ta odstotek pa je še višji, če se test izvaja pri preiskovancih brez značilnih težav, in da je še dodatno zmanjšana možnost resnično prisotne ishemične bolezni srca, če preiskovanec zmore zelo velike obremenitve, kot je to bilo pri tožniku. Zato bi po pojasnilu izvedenca bi pri tožniku ob postavitvi diagnoze ishemična bolezen srca zdravniki morali upoštevati možnost lažno pozitivnega testa in bi tožniku iz tega razloga, ker je opravljal tvegano dejavnost, morali opraviti še kako drugo preiskavo, oziroma bi morali upoštevati zlati standard in opraviti zanesljiv test, bi moral zdravnik tožniku vsaj predstaviti možnost drugih preiskav. Na strani 10 svoje sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da po pojasnilu izvedenca v primeru možnosti vnetnega procesa na srčnih strukturah ni primerno, da se izvaja obremenitev na 252 wattih, vendar po mnenju sodišča to ni pomembno. Tožnik opozarja, da izvedenec ni navedel, da ni primerno, da se izvaja obremenitev na 252 wattih v primeru suma vnetnega procesa, ampak je nedvomno pojasnil, da se na splošno obremenitveni test sploh ne bi smel izvajati. Takšno ravnanje zdravnika vsekakor še dodatno potrjuje, da ob postavitvi diagnoze ni ravnal strokovno in nikakor ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Ne držijo navedbe sodišča, da je izvedenec ugotovil, da je zdravnik pri postavitvi diagnoze upošteval vse elemente, ki so potrebni pri postavitvi diagnoze. V mnenju in na naroku je jasno izpostavil, da bi zdravnik moral upoštevati možnost lažno pozitivnih testov in da je zdravnik dr. P. premalo upošteval to, da je to možno. Izvedenec je tudi pojasnil, da bi moral zdravnik v prvi vrsti pri postavitvi diagnoze upoštevati, da je tožnik vseskozi zanikal kakršnekoli težave s srcem, da bi zdravnik moral upoštevati Bajesevo pravilo, da ne delaj testov, ki so lahko lažno pozitivni ali lažno negativni pri bolnikih, ki imajo majhno napovedno vrednost, da bodo pozitivni. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, da bi moral zdravnik pri tožniku opraviti še drugo preiskavo koronografijo le v primeru, da bi tožnik imel izrecno željo po nadaljnji aktivnosti v vlogi jamskega reševalca in bi želel takšen nadaljnji pregled. Tožnik je imel željo po nadaljnji aktivnosti v vlogi jamskega reševalca, vendar je slednje moral opustiti ravno zaradi napačno postavljene diagnoze, kar jasno izhaja iz celotnega postopka in je izpovedal tudi na naroku. Tožniku nikoli ni bil predlagan nadaljnji pregled, niti mu ni bilo predstavljeno, da lahko s koronografijo ali ima bolezen ali ne.

Tožnik je to tekom postopka ves čas trdil. Sodišče prve stopnje zato napačno navaja, da tožnik ni zatrjeval opustitve pojasnilne dolžnosti zdravnika, tožnik je tekom postopka to vseskozi smiselno zatrjeval. Na naroku je tožnik jasno povedal, da mu zdravnik dr. P. ni nikoli razložil izvida, oziroma mu ni povedal ničesar v zvezi z boleznijo in postavljeno diagnozo. Zdravnik je torej v konkretni zadevi vsekakor pustil svojo pojasnilno dolžnost in dolžnost obveščenosti pacienta, kar je tožnik tudi zatrjeval. 3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko in prišlo tudi samo s sabo v nasprotje s tem, ko je ugotovilo, da je izvedensko mnenje izvedenca M. v nasprotju z raziskanimi okoliščinami in nepopolno in je zato postavilo novega izvedenca, nato pa svojo odločitev oprlo prav na mnenje izvedenca M. v delu, ki se nanaša na ključno vprašanje ali je zdravnik ravnal pravilno pri določitvi diagnoze in ali je postavil pravilno diagnozo.

Sodišče prve stopnje je v točki 14 svoje obrazložitve pojasnilo, da je izvedensko mnenje izvedenca M. sprejelo upoštevaje določbo 8. člena ZPP in se oprlo na njegove ugotovitve, vendar le v delu tega izvedenskega mnenja, ki se nanaša na vprašanje ali je zdravnik ravnal pravilno pri določitvi diagnoze in ali je postavil pravilno diagnozo. Tako je ravnalo iz razloga, ker mnenje izvedenca M. v tem delu temelji na tožnikovi medicinski dokumentaciji in sta v tem delu oba izvedenca podala skladno mnenje, ker je enak odgovor na to vprašanje podal torej tudi izvedenec R. v svojem mnenju.

Po presoji pritožbenega sodišča v tem delu obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni nikakršnih nasprotij, sodišče prve stopnje je s tem obrazložilo, da je bilo v tej pravdi ključno dejstvo, ki ga je bilo potrebno ugotoviti, ali je zdravnik ravnal pravilno pri določitvi diagnoze in ali je postavil pravilno diagnozo. Pri presoji dokazanosti tega ključnega dejstva pa je upoštevalo tako izvedensko mnenje izvedenca M. in izvedensko mnenje izvedenca R., ker sta oba ta dokaza o tem dejstvu skladna, s čimer je popolnoma spoštovalo določilo 8. člena ZPP.

6. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da tožnik ni zatrjeval opustitve pojasnilne dolžnosti zdravnika in da je tožnik vseskozi to smiselno zatrjeval. Nobena tožnikova pisna vloga namreč ne vsebuje trditev o tej opustitvi zdravnikovega dolžnostnega ravnanja, tožnik takih trditev ni podal niti na zapisnike o narokih za glavno obravnavo, nikoli tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni niti smiselno zatrjeval take opustitve zdravnika. Drži pritožbena navedba, da je tožnik na naroku (6. 2. 2013, list. št. 48) na vprašanje kaj mu je rekel zdravnik (P.), odgovoril: “Ni on meni nič rekel, jaz sem samo dobil izvide.” To je dolžnik izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Izpovedba stranke pa je dokaz in ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Z dokazi se dokazujejo le zatrjevana in sporna pravno pomembna dejstva, ob manjkajoči trditveni podlagi je zato tožnikova izpovedba v izpostavljenem delu brez predmetna.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 11 svoje obrazložitve natančno izpostavilo tožnikove trditve o dejstvih, ki predstavljajo ravnanje zdravnikov v nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in v nasprotju s pravili medicinske stroke. Te trditve so bile: da so zdravniki pri toženkinem zavarovancu opravljali preglede z neustrezno kalibriranimi aparati (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da te trditve niso dokazane in tega pritožba ne izpodbija) in da pri postavitvi diagnoze s strani zdravnika internistične ambulante Zdravstvenega doma A. J. P. niso bila upoštevana osnovna načela, ker pri postavitvi diagnoze ni upošteval splošnega stanja tožnika, ki je bil asimptomatski, in ker ni opravil dodatnih preiskav, s katerimi bi potrdil diagnozo na različne načine, ampak se je zanesel na dvomljive rezultate dotedanjih preiskav, zaradi česar je postavil tožniku napačno diagnozo ishemične bolezni srca, za katero se je pozneje izkazalo, da je tožnik nima.

Tožnik je šele v pritožbi trdil, da bi mu moral zdravnik predstaviti možnost tudi drugih preiskav, da bi mu moral vsaj predstaviti možnost oprave koronografije, da bi mu moral še dodatne preiskave vsaj ponuditi oziroma predstaviti, da je opustil pojasnilno dolžnost in dolžnost obveščati pacienta, da tožniku nikoli ni bil predlagan nadaljnji pregled, niti mu ni bilo predstavljeno, da lahko s koronografijo zagotovo potrdijo ali ima bolezen ali ne. Vendar tožnik v pritožbi ni izkazal, da teh dejstev ni mogel navesti brez svoje krivde pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato so to nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

8. Glede na zgoraj povzeto je tožnik v pritožbi konkretizirano uveljavljal le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neobravnavanjem tožnikove celotne trditvene podlage. Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj obrazloženo ti dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nista podani. Drugih bistvenih kršitev pa tožnik v pritožbi ni konkretiziral, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje ugotovljeno dejansko stanje: - obravnava tožnika je bila načelno korektna, opravljene preiskave UZ srca, EKG in obremenitveni test so bile primerno izbrane, - tožnik se je v letu 2007 moral udeležiti preventivnega zdravstvenega pregleda zaradi opravljanja tvegane dejavnosti jamskega reševalca, takšen pregled je obsegal obremenitveni test, ki se sicer ne opravljala pri osebah, ki ne opravljajo tvegane dejavnosti (pri visoki obremenitvi), - obremenitveni test z visoko stopnjo obremenitve pri tožniku ni izzval prsne bolečine, je pa pokazal elektrokardiografske spremembe, sprva ocenjene kot nespecifične (test 6. 11. 2007), obremenitveni test iz aprila 2008 pa je pokazal spremembe, ki so bile ocenjene kot nedvomno pozitivne oziroma patološke (nenormalne, značilne za bolnike z ishemično boleznijo srca), funkcijsko stanje srca je bilo ocenjeno kot razred 1 (brez znakov funkcijske prizadetosti), - tožnik ni imel subjektivnih težav, zato bolniški stalež ni bil odrejen, niso bile naročene dodatne preiskave, je pa bila iz previdnostnih razlogov zaradi patološkega izvida obremenitve odsvetovana dodatna dejavnost v reševalni ekipi zaradi podanega utemeljenega suma, da tožnik za tako delo ni sposoben, svetovana je bila preventivna terapija z zdravili, - v izvidu z dne 6. 11. 2007 je zdravnik P. navedel, da bo potrebno izključiti morebitni vnetni proces na srčnih strukturah, - iz izvida z dne 26. 11. 2007 izhaja, da je bil opravljen UZ srca (zaradi predhodnega suma na vnetje), da se sum vnetja ne pojavlja več, da je bil opravljen obremenitveni test, - zdravnik P. je pri postavitvi diagnoze upošteval vse elemente, potrebne za diagnozo, vključno z navedbami tožnika, da nima simptomov postavljene diagnoze, - poleg EKG, UZ srca in obremenitvenega testa zdravniku P. ni bilo treba opraviti dodatnih preiskav, kot so scintigrafija, pozitronska emisijska tomografija in koronografija, čeprav bi bilo možno opraviti še scintigram srca, ki pa ni povsem zanesljiv, bolnika nekoliko obremeni z izotopom, s to preiskavo bi lahko bolj potrdili oziroma ovrgli ishemično bolezen srca, iz dokazov (pisnega in ustnega dopolnilnega izvedenskega mnenja) pa ne izhaja, da je bilo v tožnikovem primeru potrebno opraviti to preiskavo, - le s koronografijo se lahko zanesljivo ugotovi ali ima oseba ishemično bolezen srca ali ne, to pa je invazivna metoda, bolnik je pri njej izpostavljen različnim možnim komplikacijam, čeprav so hudi zapleti redki, se pa ta metoda zaradi njene invazivnosti in možnih zapletov ne uporablja pri osebah, ki nimajo pomembnejših težav, uporablja se le pri bolnikih, pri katerih se zaradi stopnje njihovih težav predvideva zdravljenje z operacijo ali interventnim perkutanim posegom, - pri bolniku, pri katerem se sumi na ishemično bolezen srca, je primerna neinvazivna preiskava ergometrija, to je obremenitveno testiranje, to pa je bilo opravljeno pri tožniku, - pri tožniku je bila diagnoza ishemična bolezen srca delovna diagnoza, zaradi katere se je tožnik pregledoval in ostal v kontrolah ter zaradi katere mu je bilo svetovanje preventivno jemanje določenih zdravil, - preiskava koronografija bi prišla v poštev šele, če bi obremenitveni test bil pozitiven že pri precej nižji obremenitvi od tiste, ki jo je dosegel tožnik, sicer pa le v primeru, če bi tožnik imel izrecno željo po nadaljnji aktivnosti v vlogi jamskega reševalca in bi želel takšen nadaljnji pregled, ki bi lahko zanesljivo pokazal obstoj ali neobstoj ishemične bolezni srca, - zdravnik P. bi dodatne preiskave opravil, če bi se pri naslednjih kontrolah pokazalo poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, če bi tožniku nižja obremenitev pokazala ishemijo, bi zdravnik opravil scintigrafijo in v končni fazi še koronografijo, - glede na izvid obremenitve z dne 8. 4. 2008 je bila pravilno postavljena diagnoza, zdravnik P. k večjemu ni dovolj upošteval možnosti, da je lahko izvid lažno pozitiven, ker je 23 % izvidov obremenitvenih testov pri visoki obremenitvi lažno pozitivnih, - obstajal je utemeljen sum na možnost ishemične bolezni srca pri tožniku, tožniku predpisana zdravila so bila primerna, predpisana so bila v preventivnih odmerkih.

10. Iz priloge A 21, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaznem postopku, izhaja še dejstvo, da je bil tožnik iz reševalne ekipe zaradi zdravstvenih težav (torej zaradi zatrjevane napačne diagnoze) izpisan šele 1. 10. 2008. Med pravdnima strankama pa ni bilo sporno obdobje tožnikovega obravnavanja pri zdravnikih (V., P.) toženkinega zavarovanca v času od 16. 10. 2007, ko je bil tožnik kot član reševalne čete X. na rednem vsakoletnem zdravniškem pregledu, do 8. 4. 2008, ko je bil tožnik na drugem kontrolnem pregledu pri zdravniku specialistu kardiologu in tudi ni bilo sporno dejstvo, da je bil tožniku 8. 4. 2008 svetovan kontrolni pregled čez pol leta, katerega se tožnik ni udeležil oziroma ga ni opravil, da torej po dveh pregledih v internistični ambulanti ni prišel na naslednji predvideni pregled.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba konkretno ne izpodbija zgoraj povzetih ugotovljenih dejstev, temveč opravi svojo dokazno oceno izvedenskega mnenja izvedenca R. (pisnega izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve), ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna, ker pritožba ne upošteva celostno vseh ugotovitev tega izvedenca.

12. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje interpretiralo napačno, da je ugotovitve iztrgalo iz konteksta in so v nasprotju s celotnimi ugotovitvami izvedenca.

Izvedensko mnenje res potrjuje pritožbeno trditev, da pri tožniku niso opravili koronografije in da je ta preiskava zanesljiva za postavitev diagnoze ishemične bolezni srca. Vendar je izvedenec izrecno navedel v mnenju tudi, da se zaradi invazivnosti te preiskave in možnih zapletov ta preiskava uporablja le pri bolnikih, pri katerih je zaradi stopnje njihovih težav predvideno zdravljenje z operacijo ali interventnim perkutanim posegom, tožnik pa subjektivnih zdravstvenih težav ni imel, ni prišlo do prsne bolečine pri obremenitvenem testu, temveč so bile (pri preventivnem pregledu 16. 10. 2007) zabeležene sumljive elektrokardiografske spremembe, zaradi teh je bil napoten na internistični pregled, internist je opravil UZ srca (ki je pokazal manjše spremembe) in ponovno obremenitveni test, ki je pokazal elektrokardiografske spremembe, to je bil patološki izvid, funkcijsko stanje srca je bilo ocenjeno kot razred 1 (brez znakov funkcionalne prizadetosti), opravljene preiskave so bile primerno izbrane, postopek je bil pravilen, koronografija se izbere oziroma izvede le, če se predvideva hujša stopnja bolezni (in če bolnik na preiskavo prestane). Po presoji pritožbenega sodišča je tako povsem brez podlage v izvedenskem mnenju izvedenca R. pritožbena trditev, da bi pri tožniku morali opraviti koronografijo.

13. Izvedensko mnenje dalje potrjuje pravilnost izvedbe obremenitvenih testov (preventivnega in še dveh pri kardiologu) pri tožniku pri zelo veliki obremenitvi ob dejstvu, da je tožnik opravljal tvegano dejavnost kot član reševalne ekipe, taki testi se v teh primerih delajo tudi pri zdravih ljudeh. Pritožba pa spregleda, da iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca R. izhaja tudi, da izvedenec ni mogel reči, da je napaka, ker zaradi pozitivnega obremenitvenega testa koronografije niso opravili pri tožniku (čeprav pri obremenitvenih testih z visokimi obremenitvami pride do precejšnjega števila lažno pozitivnih testov), ker tožniku zaradi pozitivnega obremenitvenega testa ni bila prepovedana poklicna dejavnost, temveč le bolj rizična dejavnost (delo v reševalni ekipi).

14. Drži tudi pritožbena navedba, da iz izvedenskega mnenja izvedenca R. izhaja, da bi bilo mogoče opraviti scintigram srca, da bi to bila možna preiskava, da bi (zdravnik) nekaj več vedel. Pritožba pa spet zanemari še dodatno pojasnilo izvedenca, da ta preiskava ni 100 % (da ne bi zanesljivo pokazala bolezni), da pa bolnika obremeni z izitopom (je invazivna).

15. Iz izvedenskega mnenja izvedenca R. še izhaja tudi ugotovitev, da če je EKG spremenjen, bolnik pa hkrati nima težav, obstaja večja možnost, da je izvid lažno pozitiven, da je zdravnik (P.) premalo upošteval, da je izvid lahko lažno pozitiven. Vendar je izvedenec ugotovil tudi, da je zdravnik izhajal iz testiranja obremenitve, ta je bila pozitivna, testiranje je ponavljal in je tudi pri ponovitvi bil izvid pozitiven ter je stvar zastavil pod to predpostavko, potem pa se stvar nekako ni nadaljevala (tožnik po 8. 4. 2008 ni več prišel na svetovan kontrolni pregled).

16. Drži tudi trditev, da je izvedenec menil, da bi zdravnik kot prvo stvar moral upoštevati, da je tožnik zanikal kakršenkoli težave s srcem. Vendar je izvedenec R. v mnenju povedal tudi, da je zdravnik na podlagi izvida testiranja pri preventivnem pregledu in še dveh izvidov testiranja obremenitve zastavil zdravstveno obravnavo tožnika, ki je pa ni zaključil, ker tožnika ni bilo na naslednji svetovani pregled.

17. Izvedensko mnenje izvedenca R. po presoji pritožbenega sodišča ne daje podlage za zaključek, da je zdravnik zaradi neupoštevanja tožnikove izjave (anamneze), da nima nikakršnih težav in zaradi upoštevanja le treh izvidov obremenitvenih testov, ki so pokazali patologijo v delovanju srca, ravnal v nasprotju s pravili stroke, oziroma da je opustil dolžno profesionalno skrbnost pri zdravljenju tožnika. Na podlagi treh izvidov obremenitvenih testov je bila tožniku postavljena delovna diagnoza, zdravniška obravnava tožnika pa s tem ni bila zaključena.

18. Drži tudi pritožbena navedba, da je izvedenec R. ugotovil, da zaradi suma vnetnega procesa (srca) obremenitvenega testa (zdravnik) ne bi smel izvajati. Vendar iz izvedenskega mnenja izhaja tudi ugotovitev, da je 26. 11. 2008 zdravnik opravil UZ srca, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem ugotovilo, da je iz izvida z dne 26. 11. 2007 razvidno, da se sum vnetja ne pojavlja več in ugotovilo je tudi, da je zdravnik P. izpovedal, da UZ srca opravi v primeru suma na vnetje. UZ srca torej ni potrdil suma vnetnega procesa srca, zato po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni očitek, da zdravnik tožniku zaradi suma vnetnega procesa ne bi smel izvajati obremenitvenega testa.

19. V izvedenih dokazih po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da bi moral zdravnik opraviti (v času obravnave tožnika od 16. 10. 2007 do 8. 4. 2008) še druge preiskave, da ne bi prišlo do postavitve napačne diagnoze. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da zaključno mnenje izvedenca R. ni upoštevno in da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zdravniku oziroma zdravnikom toženkinega zavarovanca ni mogoče očitati neskrbnosti. Pritožbeno izpostavljeni sodni odločbi pa po presoji pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve o ravnanju zdravnikov niso primerljive z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi.

20. Glede na vse ugotovljene okoliščine, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dodatne preiskave (scintigrafija, pozitronska emisijska tomografija in koronografija) pri tožniku niso bile potrebne v času obravnavanja tožnika pri toženkinem zavarovancu in da je bila (8. 4. 2008) postavljena ustrezna diagnoza ishemične bolezni srca na podlagi preiskav (UZ srca in dva obremenitvena testa) tudi z upoštevanjem, da tožnik ni imel kliničnih znakov bolezni ter da ravnanje zdravnikov toženkinega zavarovanca ni bilo protipravno, da v njunem postopanju ni bilo nepravilnosti. Ob pravilno ugotovljenih okoliščinah primera je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 147. člena v zvezi s 6. členom OZ, ko je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po pravni podlagi.

21. Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, uraden preizkus pa je pokazal, da odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

22. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).