Jedro

Določba tretjega odstavka 90. člena KZ-1 je jasna: rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, storjenih proti mladoletni osebi, med katera spada tudi kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1, začne teči šele po polnoletnosti oškodovanca.

Okoliščina, da je pregon prevzel starš mladoletnih oškodovancev kot subsidiarni tožilec, na začetek teka zastaralnega roka v ničemer ne vpliva.

Kot opravičljiv razlog za neizvršitev stika se v sodni praksi navaja hujša bolezen, nepričakovana zadržanost starša ali kakšen drug razlog, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov, ne pa na primer otrokovo odklanjanje stikov in tudi ne upoštevanje otrokove želje, kot je to primer v obravnavani zadevi.

Otrok je namreč pri starosti šest let še nezrel in njegova volja ne more biti pravno upoštevana. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih.

Čeprav obdolženka ni imela opravičljivega razloga za neizvršitev stikov, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je ravnala zlonamerno. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS storilec ravna zlonamerno, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da ga je vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se glede kaznivih dejanj pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena ter se v tem delu v odločbi o krivdi potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.V odločbi o kazenski sankciji se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženki po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se ji za vsako od treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (en) mesec zapora, nakar se ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika določi enotna kazen 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storila novega kaznivega dejanja.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 48937/2019 z dne 19. 6. 2024 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve dvanajstih kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora ter ji nato določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolženki je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa oškodovancu kot tožilcu naloži plačilo stroškov postopka.

3.Na pritožbo je podal odgovor oškodovanec kot tožilec B. B. (v nadaljevanju tožilec) brez izrecnega predloga sodišču druge stopnje. V odgovoru je smiselno nasprotoval pritožbi.

4.Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi s sodbo IV Kp 48937/2019 z dne 20. 1. 2025 ugodilo pritožbi zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženko po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitana kazniva dejanja. Na podlagi drugega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, medtem ko je stroške pooblaščenke mladoletnih oškodovancev na podlagi tretjega odstavka 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP naložilo v breme proračuna.

5.Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom I Kp 48937/2019 z dne 19. 2. 2026 pritožbi pooblaščenca tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v odločbi o krivdi glede ravnanj, opisanih v točki 1 izreka, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo pooblaščenca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča druge stopnje v nerazveljavljenih delih potrdilo. V ponovljenem sojenju je tako sodišče druge stopnje ponovno odločalo o pritožbi zagovornika zgolj glede treh kaznivih dejanj pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na neizvršitev stika dne 25. 12. 2018.

6.Sodišče druge stopnje je v ponovljenem odločanju opravilo sejo senata, na katero so pristopili vsi obveščeni, razen pravilno obveščenega tožilca, ki se je opravičil zaradi službene zadržanosti. Sejo senata je zato skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP opravilo v njegovi nenavzočnosti. Na podlagi drugega odstavka 379. člena ZKP je senat na seji sklenil, da se v obravnavani zadevi - enako kot v prvem pritožbenem odločanju - opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje. Presodil je namreč, da je za odločitev o utemeljenosti zagovornikove pritožbe potrebno ponovno presoditi vprašanje zlonamernosti obdolženke pri neizvršitvi stikov dne 25. 12. 2018 ter v tej zvezi ponoviti določene dokaze, ki so bili že prej neposredno izvedeni v sojenju pred sodiščem prve stopnje, in glede katerih je sodišče druge stopnje podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na navedeno ter upoštevajoč prehodno pritožbeno odločanje na pritožbeni obravnavi in odločitev Vrhovnega sodišča RS, je tako sodišče druge stopnje tudi v ponovljenem odločanju opravilo pritožbeno obravnavo, skladno s prvim odstavkom 380. člena ZKP. Opravilo jo je v nenavzočnosti pravilno vabljenega tožilca, saj je bil navzoč njegov pooblaščenec, ki je s tem soglašal, z navedenim je soglašal tudi zagovornik, za odločitev o pritožbi pa ponovno zaslišanje tožilca ni bilo potrebno.

7.Sodišče druge stopnje je v ponovljenem pritožbenem odločanju o okoliščinah neizvršitve stikov dne 25. 12. 2018 ponovno neposredno zaslišalo obdolženko in sodno izvedenko klinične psihologije dr. C. C. ter v soglasju s strankami prebralo izpovedbo oškodovanca kot tožilca B. B. Zavrnilo je dokazni predlog pooblaščenca po pribavi spisa Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi III K 58864/2022, s katerim je ta želel dokazovati, da je obdolženka v času teka zastaralnega roka storila novo kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 in je zato tek zastaralnega roka kazenskega pregona v obravnavani zadevi pretrgan. Dokaznemu predlogu senat ni ugodil, saj tek zastaralnega roka lahko pretrga le pravnomočna obsodba za enako hudo ali hujše kaznivo dejanje znotraj teka zastaralnega roka, kar pa za vpogled predlagana zadeva Okrajnega sodišča v Mariboru očitno še ni in torej ta zadeva na tek zastaralnega roka v obravnavani zadevi ne more vplivati. Poleg tega predlagani dokaz za obravnavano zadevo niti ni relevanten, glede na stališče sodišča druge stopnje, da zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi še ni nastopilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.Po opravljeni obravnavi je sodišče druge stopnje presodilo, da pritožba zagovornika glede kaznivih dejanj pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena.

9.Preden se spusti v obravnavo pritožbenih navedb sodišče druge stopnje izpostavlja, da je v ponovljenem sojenju obravnavalo zagovornikovo pritožbo zgolj v delu, ki se nanaša na ravnanja obdolženke iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe (neizvršitev stikov dne 25. 12. 2018), s katerimi naj bi obdolženka storila tri kazniva dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 na škodo treh mladoletnih otrok. (Zgolj) v tem delu je namreč Vrhovno sodišče RS sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, medtem ko je v preostalem delu (torej glede ravnanj obdolženke pod točkami 2, 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe), pritožbo pooblaščenca zavrnilo in je v tem delu (oprostilna) sodba sodišča druge stopnje postala pravnomočna. V ponovljenem sojenju se sodišče druge stopnje tudi ni vnovič opredeljevalo do zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki jih je kot neutemeljene zavrnilo že v okviru prvega odločanja ali jih je kot neutemeljene zavrnilo Vrhovno sodišče RS v okviru odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje oziroma do zatrjevanih kršitev, ki se ne nanašajo na kazniva dejanja iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe. Presojalo je tako zgolj pritožbene navedbe glede zatrjevanih procesnih kršitev, ki jih zaradi sprejete odločitve ni presojalo v okviru prve pritožbene obravnave,

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

10.Zagovornik je na obravnavi v okviru ponovljenega pritožbenega odločanja vztrajal pri ugovoru, da ni podana obtožba upravičenega tožilca, s čimer je po vsebini zatrjeval bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Stališče, za katerega se zavzema zagovornik, namreč da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju nima položaja oškodovanca in posledično ne more prevzeti pregona, je kot zmotno zavrnilo že Vrhovno sodišče RS v okviru odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje. Poudarilo je, da je (dokler se ne izkaže drugače) korist otroka neločljivo povezana s pravico starša do stika z otrokom in da se s priznavanjem položaja oškodovanca staršu varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Vrhovno sodišče RS je tako zavzelo stališče, da ima starš položaj oškodovanca pri obravnavanem kaznivem dejanju in odstopilo od (drugačnega) stališča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022.

Navedbe, s katerimi zagovornik ponovno poskuša prepričati v nasprotno, se tako izkažejo kot neutemeljene.

11.Zagovornik nadalje graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo predlog pooblaščenca tožilca za izločitev razpravljajoče sodnice. Navaja, da je pooblaščenec predlog za izločitev obširno utemeljil, zato sodnica ni imela zakonske podlage za takšno postopanje, ampak bi morala skladno s prvim odstavkom 42. člena ZKP predlog za njeno izločitev odstopiti v odločitev predsedniku sodišča. Ker tega ni storila, je podana kršitev določb kazenskega postopka. Zatrjuje, da je sodnica s takšnim postopanjem še dodatno okrepila videz njene pristranskosti, prav ta procesna situacija pa je privedla do nepravilne odločitve, s katero je želela pristransko ugoditi tožilcu in je obdolženko brez dokazov spoznala za krivo storitve kaznivih dejanj.

12.Vendar mu ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev razpravljajoče sodnice utemeljeno zavrglo kot očitno neutemeljen, namenjen zavlačevanju postopka in spodkopavanju avtoritete sodišča (peti odstavek 42. člena ZKP). Svojo odločitev je utemeljilo s tehtnimi in razumnimi razlogi (točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, zagovornik pa ne navaja nič takega, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika, temveč so temu namenjena (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe.

13.Ob tem so pritožbene navedbe, da naj bi bila sodnica po eni strani naklonjena obdolženki, po drugi strani pa naj bi z obsodilno sodbo želela ustreči tožilcu, tudi nelogične in protislovne, saj bi naklonjenost obdolženki kvečjemu pomenilo izdajo zanjo ugodne sodne odločbe in ne obratno, kot to zatrjuje zagovornik. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do argumentov za izločitev sodnice, ki jih je podal tožilec v vlogi z dne 23. 5. 2024. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožilec, ki je imel v tem postopku pravno pomoč pooblaščenca, argumente za izločitev sodnice podal šele potem, ko je sodnica na naroku 10. 5. 2024 predlog pooblaščenca za njeno izločitev zavrgla. Nestrinjanje tožilca z njeno odločitvijo pa ne pomeni, da bi sodnica o njeni izločitvi morala ponovno odločiti. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

14.Neutemeljeno zagovornik nadalje navaja, da sodba nima razlogov o naklepu obdolženke, s čimer po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 45 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo povsem jasne in zadostne razloge o naklepu obdolženke. Sicer pa iz nadaljnjih pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik poskuša prepričati, da obdolženki naklep ni dokazan, kakor tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi, izhaja njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje; s tem pa zagovornik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

Glede kršitev kazenskega zakona

Enako kot na prvi pritožbeni obravnavi je zagovornik tudi v ponovljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje podal ugovor pravne narave, da je kazenski pregon kaznivih dejanj, storjenih dne 25. 12. 2018, zastaral, in je tako podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Navajal je, da je Vrhovno sodišče RS položaj oškodovanca priznalo staršu, zato zastaranje kazenskega pregona ne teče od polnoletnosti mladoletnih oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1), ampak skladno s 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 velja šestletni zastaralni rok, ki je v obravnavani zadevi glede na čas storitve kaznivih dejanj (28. 12. 2018) že potekel. Drugačna razlaga bi po njegovem mnenju bila v škodo obdolženke.

Povzetega naziranja sodišče druge stopnje ne sprejema ter vztraja pri stališču in razlogih, ki jih je podalo v sodbi z dne 20. 1. 2025. Določba tretjega odstavka 90. člena KZ-1 je jasna: rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, storjenih proti mladoletni osebi, med katera spada tudi kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1, začne teči šele po polnoletnosti oškodovanca. Ta določba je namenjena varstvu mladoletnih oškodovancev, ki zaradi svoje nesamostojnosti, čustvene vezi s storilcem in podobnih razlogov, kaznivega dejanja niso sposobni prijaviti.⁴ Okoliščina, da je pregon prevzel starš mladoletnih oškodovancev kot subsidiarni tožilec, na začetek teka zastaralnega roka v ničemer ne vpliva in torej ta skladno z določbo tretjega odstavka 90. člena KZ-1 začne teči šele s polnoletnostjo oškodovancev. Ker v obravnavani zadevi noben od treh mladoletnih oškodovancev še ni polnoleten, rok za zastaranje kazenskega pregona sploh še ni začel teči in posledično o zastaranju kazenskega pregona ni mogoče govoriti.

Drugih, v uvodu pritožbe zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, zagovornik ne obrazloži, saj ne pojasni, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, iz obrazložitve pritožbe pa je razbrati, da kršitve uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ni mogoče, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali ga sploh ne uporabi, kar v obravnavani zadevi ni primer.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

Zagovornik nasprotuje tudi dejanskim ugotovitvam in sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje. Bistvo njegovih pritožbenih navedb je v zatrjevanju, da obdolženka pri neizvršitvi stikov dne 25. 12. 2018 ni ravnala zlonamerno, saj je zgolj ugodila otrokovi želji, da bi tega dne praznoval rojstni dan doma s prijatelji in bratoma. Šlo je zgolj za enkratno neizvršitev stika, zato ni podana kontinuiranost neizvrševanja stikov, kratkotrajna nedosegljivost pa tudi po stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up 616/15 z dne 20. 9. 2018 ne pomeni zlonamernosti.

Povzetim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da bi se skladno z izvršljivo odločbo⁵ ter ob izostanku drugačnega dogovora med staršema dne 25. 12. 2018 morali izvesti stiki tožilca z njegovimi tremi mladoletnimi sinovi in da do izvršitve stikov tega dne ni prišlo. Takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje zagovornik niti ne nasprotuje, pač pa ponovno poskuša prepričati, da obdolženka pri neizvršitvi stikov tega dne ni ravnala zlonamerno. Vendar neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju presodilo, da je zaključek sodišča prve stopnje glede zlonamernosti obdolženke pri neizvršitvi stikov dne 25. 12. 2018 pravilen in zakonit.

Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, s katerim je (delno) razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, je stališče, da en primer neizvršitve stika ne izpolnjuje zakonskega znaka zlonamernosti, materialnopravno zmotno. Za obstoj tega zakonskega znaka je bistveno, ali je v konkretnih okoliščinah primera utemeljen zaključek, da je storilec ravnal z edinim namenom, da se izvršljiva odločba ne uresniči. Presojo je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.⁶

Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da obdolženka za neizvršitev stikov navedenega dne ni imela opravičljivega razloga. Kot opravičljiv razlog za neizvršitev stika se v sodni praksi navaja hujša bolezen, nepričakovana zadržanost starša ali kakšen drug razlog, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov, ne pa na primer otrokovo odklanjanje stikov⁷ in tudi ne upoštevanje otrokove želje, kot je to primer v obravnavani zadevi. Čeprav je torej otrok izražal željo, da rojstni dan praznuje doma, po pravilni oceni sodišča prve stopnje ta otrokova želja ne more predstavljati opravičljivega razloga za neizvršitev stikov (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot utemeljeno opozarja pooblaščenec je namreč otrok pri starosti šest let še nezrel in njegova volja ne more biti pravno upoštevana. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih, zato sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri.⁸ Tako bi obdolženka ob odsotnosti drugačnega dogovora s tožilcem ne glede na željo otroka morala ravnati v skladu z izvršljivo odločbo in otroke predati na stik. To izhaja tudi iz mnenja izvedenke dr. C. C., ki ga v utemeljitev svoje odločitve utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, namreč da takšno ravnanje obdolženke ni bilo primerno in je z njim otroku poslala napačno sporočilo, da dogovora o stikih ni potrebno vedno upoštevati. Če se starša nista mogla sporazumeti, kje in kako bo otrok praznoval, bi bilo najbolje organizirati dvojno praznovanje, enega pri očetu in enega pri mami. Obdolženka bi se po pravilni oceni sodišča prve stopnje z otrokom morala dogovoriti, da bo rojstni dan pri njej praznoval drug dan in ne na dan dogovorjenega stika, tako pa brez opravičljivega razloga otrok tega dne ni predala na stik.

Čeprav obdolženka ni imela opravičljivega razloga za neizvršitev stikov, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je ravnala zlonamerno. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS storilec ravna zlonamerno, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da ga je vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za en neizvršen stik (očeta s tremi mladoletnimi otroki) ob siceršnjem izvrševanju stikov v inkriminiranem obdobju desetih mesecev, ko se stiki niso izvršili zgolj dvakrat zaradi varovanja koristi otrok in enkrat zaradi razlogov na strani tožilca, je sodišče druge stopnje upoštevaje napotila Vrhovnega sodišča RS še posebej skrbno preučilo okoliščine konkretnega primera. Po ponovni presoji je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje obdolženke pri neizvršitvi stikov navedenega dne zlonamerno, saj jo je vodil edini namen, da se izvršljiva odločba tega dne ne uresniči in se stiki ne izvedejo. Tak zaključek podpirajo okoliščine, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje v točkah 22 - 24 obrazložitve izpodbijane sodbe in na katere utemeljeno opozarjata pooblaščenec in tožilec: obdolženka je z namero, da bo otrok praznoval rojstni dan doma, tožilca seznanila že deset do štirinajst dni pred 25. 12. 2018, vendar se slednji s tem ni strinjal, pri čemer ji je za očetovo nestrinjanje povedal tudi otrok sam po vrnitvi s stika 23. 12. 2018; kljub izvršljivi odločbi je bilo praznovanje rojstnega dne načrtovano vnaprej, otrok je o tem govoril že ves mesec in izdeloval vabila za povabljene sošolce; dne 24. 12. 2018, torej tik pred izvedbo stika, je obdolženka tožilcu poslala sporočilo, da bo otrok praznoval rojstni dan doma; na dan 25. 12. 2018 je vse tri otroke ob 9.15 uri odpeljala od doma, tako da jih ob 10. uri, ko naj bi jih tožilec prevzel, tam ni bilo, praznovanje pa je bilo predvideno ob 16.00 uri; na telefonske klice tožilca se tega dne ni javljala, javila se je šele ob 19.30 uri. Iz konkretnih okoliščin tako izhaja, da obdolženka ni zgolj pasivno pristala na otrokovo željo po praznovanju rojstnega dne doma, temveč je sama načrtovala potek tega dneva, izvedbo praznovanja in nenazadnje odhod od doma še pred uro predvidenega stika, pri čemer je zavestno in hote ravnala tako, da se stiki tega dne ne izvršijo. Te okoliščine se kažejo zlasti v tem, da je obdolženka kljub védenju, da bi se moral tega dne izvršiti stik z očetom, in da tožilec ni pristal na drugačen dogovor, že več dni pred otrokovim rojstnim dnevom organizirala praznovanje pri njej ter nato otroke še pred uro predvidenega stika odpeljala od doma v oddaljeno cerkev, kjer je vedela, da jih tožilec ne bo iskal. Ob tem se vse od 10. do 19.30 ure ni odzivala na njegove telefonske klice. Tudi po presoji sodišča druge stopnje navedene okoliščine kot celota potrjujejo pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede zlonamernega ravnanja obdolženke. Tudi če je upala na dogovor s tožilcem, kot to navaja v svoj zagovor, je dejstvo, da do drugačnega dogovora ni prišlo, in bi torej morala otroke skladno z izvršljivo odločbo predati na stik. Pri tem ni nepomembno, da je obdolženka po izobrazbi magistra prava in ji je bilo zato nedvomno znano, da je treba ob odsotnosti drugačnega dogovora ravnati v skladu z izvršljivo sodno odločbo. Njen zagovor, da naj bi v oddaljeno cerkev odšli, ker se je tam darovala maša za dedka, je bil v dokaznem postopku ovržen s pisno izjavo župnika, predloženo po tožilcu. Zagovornik s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje župnika v tej zvezi zaslišati, ne more biti uspešen, upoštevajoč, da takšnega predloga v postopku na prvi stopnji ni podal, niti ni pojasnil, zakaj tega ni storil. Sodišče prve stopnje tudi njenemu zagovoru, da tožilčevih klicev ni videla, utemeljeno ni sledilo, saj je pravilno ocenilo, da so starši ob praznovanjih praviloma pozorni na klice staršev drugih otrok; nenazadnje pa je obdolženka klice glede na predviden stik tega dne brez dvoma pričakovala.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno poudarilo, da obdolženka navedenega dne ni onemogočila stika le otroku, ki je tega dne praznoval rojstni dan, temveč tudi drugima dvema otrokoma, za katera ni izkazano, da bi se bratovega praznovanja s sošolci sploh udeležila. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da tožilec 24. 12. 2018 ter 27. in 28. 12. 2018 ni prevzel otrok, kot je to navedeno v izvršljivi odločbi, na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da gre za obdolženkino samovoljno odločitev in način prikritja dejstva, da je stik otrok z očetom preprečila zlonamerno, nima vpliva. Na odločitev tudi nima vpliva okoliščina, da tožilec ni prišel iskat otrok kasneje tega dne ter (ne)vedenje obdolženke, da tožilec pri sebi organizira praznovanje otrokovega rojstnega dne. Pritožba pa tudi ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da je izvedenka takšno ravnanje obdolženke označila zgolj kot neprimerno, brez izpostavitve kakršnekoli okoliščine, ki bi neprimernost njenega ravnanja povzdignila na nivo zavržnega in nepoštenega ravnanja. Izvedenka je namreč podala mnenje zgolj glede primernosti ravnanja obdolženke v konkretni situaciji z vidika njene starševske vloge in osvetlila dinamiko razmerij med obdolženko, tožilcem in otroci, ni pa presojala pravne dopustnosti ravnanja obdolženke, ki je pridržana sodišču in jo je sodišče prve stopnje opravilo glede na vse izvedene dokaze. Upoštevaje vse navedeno je tako pritrditi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženka s preprečitvijo stika 25. 12. 2018 ravnala zlonamerno, kazniva dejanja pa izvršila s krivdno obliko direktnega naklepa. Z ravnanji pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe ji je storitev treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena KZ-1 zanesljivo in v celoti dokazana, posledično pa jo je v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno spoznalo za krivo očitanih kaznivih dejanj.

Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor sodišča druge stopnje, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njegovo pritožbo v delu, ki se nanaša na kazniva dejanja iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu v odločbi o krivdi potrdi sodba sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje izrek o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženki po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika določilo kazen en mesec zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Takšna kazen je po oceni sodišča druge stopnje pravična in primerna, upoštevajoč težo kaznivih dejanj, stopnjo krivde obdolženke ter okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1) - okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, obdolženkino dosedanjo nekaznovanost ter časovno oddaljenost dejanj.

Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških, s katero je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Vrhovno sodišče RS ob odločanju o pritožbi pooblaščenca ni posegalo v odločbo o stroških sodišča druge stopnje, s katero so bili v posledici izreka oprostilne sodbe stroški kazenskega postopka naloženi v plačilo tožilcu. Sodba sodišča druge stopnje je tako v odločbi o stroških postala pravnomočna ter posledično sodišče druge stopnje v ponovljenem odločanju ni imelo podlage, da bi v to (pravnomočno) odločitev posegalo in o stroških postopka odločilo drugače.

Ker je sodišče druge stopnje deloma odločilo v korist obdolženke, ji skladno z drugim odstavkom 98. člena ZKP ni naložilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

-------------------------------

Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 62094/2013 z dne 9. 10. 2025.

4Prim. M. Šorli: Kazenskega zakonika (KZ-1) s komentarjem, splošni del, Ljubljana, 2021, str. 1.057.

5Sodba o razvezi zakonske zveze in dodelitvi otrok Okrožnega sodišča v Celju IV P 308/2017 z dne 13. 9. 2017.

6Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Kp 48937/2019 z dne 19. 2. 2026, tč. 40 in 41;

7Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 156/2016 z dne 18.4.2019 in Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 858/2017 z dne 7. 2. 2019.

8Prim. K. Filipčič in B. Novak: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana, 2019, str. 247.