Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da asignacije in na njihovi podlagi opravljena plačila ne pomenijo pretrganje zastaranja, je zmotno. Dolžnik lahko denarno obveznost izpolni bodisi tako, da jo plača sam neposredno, bodisi tako, da se plačilo opravi z asignacijo. Z nakazančevo izpolnitvijo je toženčeva (dolžnikova) obveznost v obsegu izpolnitve prenehala (prim. prvi odstavek 1041. člena OZ). Na podlagi asignacijske pogodbe izvedena plačila imajo učinek pretrganja zastaranja iz 364. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) v celoti razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo; (II.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača stroške pravdnega postopka v znesku 912,00 EUR s pripadki.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik (tožnik) je zahteval plačilo preostanka neplačanega računa št. 08/2012 z dne 6. 8. 2012 v znesku 4.183,30 EUR. Predmet spora je plačilo del, ki jih je pritožnik opravil za toženko na objektu V. Račun je bil izdan na podlagi opravljenih del po kooperantski pogodbi z dne 1. 6. 2012. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na ugovor toženke presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

7. V tej zadevi je bilo bistveno vprašanje, ali je terjatev zastarala oziroma ali je bilo zastaranje pretrgano na podlagi delnih izpolnitev obveznosti na način asignacij in delnega plačila. Sodišče prve stopnje je med drugim v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da predložene asignacije (A6 do A7), ki so bile sklenjene z B. K. kot asignatom, niso takšne listine, da bi iz njih izhajalo, da je tožena stranka s tem pripoznala dolg po računu. Tudi plačila po teh asignacijah tega ne pomenijo. Upoštevalo je tudi toženkino plačilo z dne 13. 6. 2013 v znesku 1.000,00 EUR, vendar tako, da je upoštevalo navedbo toženke, da je z navedenimi asignacijami in plačilom dokončno poplačana vsa dela, ki jih je tožeča stranka izvedla na enostanovanjskih hiši V. (razlika 3.975,82 EUR).

8. Obligacijski zakonik – OZ v 364. členu določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. To lahko stori ne samo z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

9. Pripoznava ima omejen obseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem. Ima naravo sporočila dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja. Logično sicer ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča, III Ips 33/2017 z dne 24. 3. 2009). Iz trditvene podlage obeh strank ne izhaja, da bi toženka pred vložitvijo tožbe pritožniku prerekala plačilo preostanka obveznosti v smislu, da terjatev ni niti nastopila. Nasprotno, obveznost je delno izpolnila. Stališče sodišča prve stopnje, da asignacije in na njihovi podlagi opravljena plačila ne pomenijo pretrganje zastaranja, je zmotno. Dolžnik lahko denarno obveznost izpolni bodisi tako, da jo plača sam neposredno, bodisi tako, da se plačilo opravi z asignacijo. Z nakazančevo izpolnitvijo je toženčeva (dolžnikova) obveznost v obsegu izpolnitve prenehala (prim. prvi odstavek 1041. člena OZ). Na podlagi asignacijske pogodbe izvedena plačila (glej A6 do A9) imajo učinek pretrganja zastaranja iz 364. člena OZ. Tak učinek je imelo tudi plačilo, ki je bilo opravljeno 13. 6. 2013 (A13). S plačilom 1.000 EUR je bil tek zastaralnega roka še zadnjič pretrgan, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa je bil vložen 8. 3. 2016, kar je znotraj triletnega zastaralnega roka iz 349. člena OZ (v zvezi s drugim odstavkom 369. člena OZ).

10. Toženka je poleg ugovora zastaranja ugovarjala tudi, da terjatev ne obstoji oziroma obstoji v nižjem znesku. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z obstojem terjatve neugotovljeno, je višje sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev višjega sodišča temelji na prvem odstavku 355. člena ZPP.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.