Jedro

V pritožbi zoper izdano odločbo je bilo v glavi pomotoma navedeno, da jo vlaga A. A., ki je zakoniti zastopnik društva, saj je bilo iz vsebine pritožbe jasno, da jo vlaga društvo (tožnik). Organ bi pri obravnavi pritožbe, ki v glavi omenja A. A., po vsebini pa se nanaša na tožnika – društvo, kateremu je bila dne 6. 6. 2019 izdana odločba, ob tej opisani dejanski situaciji pritožbo obravnavati kot nerazumljivo (nejasno) v smislu 67. člena ZUP in vlagatelja pozvati, da pomanjkljivosti vloge v roku, ki bi mu ga določil, odpravi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, št. 3712-182/2019-9/IV z dne 18. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo A. A. zoper odločbo prvostopenjskega organa št. 3712-182/2019-5 z dne 6. 6. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri prvostopenjskemu organu vložil vlogo za izdajo dovoljenja za opravljanje avtotaksi prevozov na območju Mestne občine Ljubljana za leto 2019 in da je prvostopenjski organ izdal dovoljenje z veljavnostjo do 31. 12. 2019 št. 3712-182/2019-5 z dne 6. 6. 2019. Zoper navedeno dovoljenje se je dne 24. 6. 2019 pritožil, ki je zakoniti zastopnik tožnika. V zvezi s to pritožbo je prvostopenjski organ izdal sklep, s katerim je pritožbo zavrgel, ker je ni vložila upravičena oseba. Stranka postopka za izdajo dovoljenja za opravljanje avtotaksi prevozov je namreč tožnik, ne pa A. A. kot zakoniti zastopnik tožnika.

2. Drugostopni organ je potrdil pravilnost odločitve prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe A. A. in pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik v tožbi v bistvenem zatrjuje, da toženka naklepno zlorablja zakone z namenom, da mu ne bi izdala dovoljenja za opravljanje avtotaksi dejavnosti za območje Mestne občine Ljubljana, čeprav ga po zakonu mora izdati in ga ne sme zavrniti. To dela na tak način, da naklepno pošilja odločbe ali sklepe, ki niso v skladu z zakonom ali dejanskim stanjem z navedbami, da mora tožnik na njih odgovarjati. S tem pa si kupuje čas, da ji dovoljenja ni treba izdati. Toženka naklepno krši tudi čas za odgovor na pritožbo, saj bi morala odgovoriti v roku enega meseca, odgovorila pa je v enem letu. V letu 2020 je tožnik podal šest vlog, pa še niti ene ni dobil rešene. Nadalje navaja, da je bilo v pritožbi zoper izdano odločbo v glavi pomotoma navedeno, da jo vlaga A. A., vendar je bilo iz besedila pritožbe razvidno, da zoper odločbo vlaga pritožbo tožnik. Pri toženki vedo, da je A. A. predsednik in edini zaposleni pri tožniku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je prvostopenjski sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo A. A. zoper odločbo organa št. 3712-182/2019-5 z dne 6. 6. 2019, ki je bila izdana na vlogo tožnika – Društva ... Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ pritožbo zavrgel, ker A. A. ni bil upravičen (legitimiran) za njeno vložitev (drugi odstavek 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP).

7. Tožnik v tožbi kot bistveno za obravnavano zadevo ugovarja, da je bilo v pritožbi zoper izdano odločbo, v glavi pomotoma navedeno, da jo vlaga A. A., ki je zakoniti zastopnik društva, saj je bilo iz vsebine pritožbe jasno, da jo vlaga tožnik. Sodišče ugovoru sledi in meni, da bi organ pri obravnavi pritožbe, ki v glavi omenja A. A., po vsebini pa se nanaša na tožnika – Društvo, kateremu je bila dne 6. 6. 2019 izdana odločba, ob tej opisani dejanski situaciji pritožbo obravnavati kot nerazumljivo (nejasno) v smislu 67. člena ZUP in vlagatelja pozvati, da pomanjkljivosti vloge v roku, ki bi mu ga določil, odpravi. Organ bi torej moral razjasniti kdo je vlagatelj pritožbe, ali je to res A. A. ali pa jo je A. A., vložil kot zakoniti zastopnik kot izhaja iz vloge z dne 6. 6. 2019. 8. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ ravna po napotilu sodišča in v zadevi ponovno odloči. 9. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).