Jedro

Tožeča stranka je sama priznala 25% odgovornosti oškodovanca, kar pa ne ustreza dejanskim ugotovitvam sodišč. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, sta oba udeleženca kršila cestnoprometne predpise in sta enakomerna deleža sokrivde pravična in pravilna. Očitek, da bi voznik kombija moral pred ovinkom dati opozorilni znak s hupo, predstavlja nedovoljeno širitev trditvene podlage v revizijskem postopku in kot tak ni upošteven.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo tudi določili 200. in 201. člena ZOR o odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine in ob tem upoštevalo predvsem okoliščino, da gre za otroka, sina oz. brata. Posebej je sodišče poudarilo, da gre za intenzivno trpljenje tožnikov, ki je očitno kljub časovni odmaknjenosti dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki v nerazdelno plačilo odškodnino za duševne bolečine ob smrti sina oziroma brata in sicer A. M. 600.000,00 SIT, N. M. 600.000,00 SIT in B. M. 400.000,00 SIT; poleg tega pa še gmotno škodo, ki sta jo starša utrpela ob smrti sina. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Upoštevalo je 50 % soodgovornost S. M. k nastanku nesreče in njenim posledicam. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino zvišalo tako, da je dosodilo očetu in materi vsakemu po 1.000.000,00 SIT denarne odškodnine, bratu pa 500.000,00 SIT denarne odškodnine. Spremenilo je tudi izrek o povračilu pravdnih stroškov, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Ocenilo je, da je bilo na prvi stopnji kršeno materialno pravo ob odmeri pravične odškodnine, pravilno pa je bila ugotovljena stopnja soodgovornosti S. M. za nastanek nesreče in njene posledice.

Zoper tako odločitev pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. V reviziji tožeča stranka navaja, da iz priloženega kazenskega spisa izhaja, da je prometno nezgodo zakrivil prvotoženec, ki je s kombijem vozil po sredini ozke ceste in zaprl pot oškodovancu, ki je pripeljal izza ovinka. Čeprav je skušal nesrečo preprečiti, pri tem ni uspel. Zadnji levi del kombija je bil tudi ob trčenju še preko sredine vozišča. Voznik kombija je povzročil nevarno situacijo. Ker je vozil v zelo nepregleden ovinek, bi moral dati opozorilni znak s hupo, česar pa ni storil. Oškodovanec je bil še otrok, kar je sodišče premalo upoštevalo. Nesreča se je zgodila v stanovanjskem delu T., voznik bi zato moral biti bolj pozoren in previden, posebej še, ker gre za poklicnega voznika. Ob takem dejanskem stanju je napačno uporabljen 192. člen ZOR. Tudi višina pravične odškodnine je glede na smrt sina oziroma brata prenizko odmerjena in tožeča stranka v celoti vztraja pri svojem zahtevku.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih in ko jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Podlaga za odgovornost med pravdnima strankama ni sporna, sporen je le delež sokrivde, torej koliko sta vsak izmed udeležencev prispevala k nastanku nesreče. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, in so zato neizpodbojna podlaga revizijskega odločanja (3.odst. 385. člena ZPP), v zvezi s tem so: - do nesreče je prišlo v nepreglednem ovinku v naselju, - do trčenja je prišlo v trenutku, ko je kombi zapeljal na rob desnega vozišča, zadnji levi del pa je bil še čez zamišljeno sredinsko črto, - kombi se je nahajal na sredini cestišča, ko sta se udeleženca nesreče zagledala, - voznik kombija je poklicni voznik, - kolo z motorjem je voznik vozil naravnost in ga je zato neslo proti levi v ovinku, - pokojnik je imel 14 let in ni imel opravljenega preizkusa znanja cestno prometnih predpisov, - pokojnik ni uporabljal zaščitne čelade na glavi, usodna poškodba pa je bila ravno na glavi, - pokojnik je bil na dan nesreče prvič na cesti s kolesom z motorjem in dejansko tudi tehnično ni bil vešč vožnje, - kombi je težje in hitrejše vozilo kot kolo z motorjem.

Vse naštete okoliščine sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali pri oceni soodgovornosti za nastanek nesreče. Pravilno sta uporabili 192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, ZOR) o deljeni odgovornosti in je očitek tožeče stranke povsem neutemeljen. Tožeča stranka je sama priznala 25% odgovornosti oškodovanca, kar pa ne ustreza dejanjskim ugotovitvam sodišč. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, sta oba udeleženca kršila cestnoprometne predpise in sta enakomerna deleža sokrivde pravična in pravilna. Očitek, da bi voznik kombija moral pred ovinkom dati opozorilni znak s hupo, predstavlja nedovoljeno širitev trditvene podlage v revizijskem postopku in kot tak ni upošteven.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo tudi določili 200. in 201. člena ZOR o odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine in ob tem upoštevalo predvsem okoliščino, da gre za otroka, sina oz. brata. Posebej je sodišče poudarilo, da gre za intenzivno trpljenje tožnikov, ki je očitno kljub časovni odmaknjenosti dogodka. V okviru materialnopravnega preizkusa je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta bila pravilno upoštevana oba kriterija o dosojanju pravične denarne satisfakcije: stopnja duševnih bolečin in njihovo trajanje in namen odškodnine ter to, da ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Dosojena odškodnina je torej primerno individualizirana ter hkrati v okviru odškodnin, ki se v podobnih primerih dosojajo.

Pokaže se, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in so očitki tožeče stranke neutemeljeni, zato pa je bilo potrebno revizijo zavrniti. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev pravdnih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.