Jedro

Tožnik je s pravno prednico tožencev sklenil pogodbo, ki ima vse elemente kupoprodajne pogodbe, plačal kupnino in je ob nadalje ugotovoljenem in v pritožbi neizpodbijanem dejstvu, da je na spornem zemljišču celo zgradil hišo in zemljišče tudi sicer uporabljal, vse pa ob vednosti in nenasprotovanju pokojne prodajalke, za sedaj izven vsakega dvoma, da domneva o dobrovernosti tožnikove posesti, ni izpodbita. Tožnik je ob opisanih okoliščinah upravičeno štel, da je zemljišče njegovo oziroma da ga je pridobil, čeprav je ostala lastninska pravica v zemljiški knjigi vknjižena na prodajalko.

Izkazan je torej obstoj dobroverne posesti v smislu 2. odstavka 72. člena ZTLR, po katerem je bila dobroverna posest tista, ko posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova, in ki je predstavljala podlago tudi za tako imenovano izvenknjižno ali kontratabularno priposestvovanje v smislu 4. odstavka 28. člena ZTLR, ki se glede na prehodno določbo 1. odstavka

266. člena SPZ v spornem primeru še vedno uporablja.

Pritožnika končno tudi pravno zmotno menita, da je za dobroverno - daljše priposestvovanje potreben tudi veljaven pravni naslov. Ta je glede na določbo 2. odstavka 28. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZTLR bil potreben le pri krajšem 10-letnem priposestvovanju na podlagi zakonite in dobroverne posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi prvostopnega sodišča opr.

štev. P 2379/2004-II, z dne 16.12.2004. Toženca vlagata zoper navedeni sklep pravočasno pritožbo.

Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrne v celoti. Poudarjata, da je v skladu z določbo 28. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari, ki jo ima v posesti. Ta definicija se vsebinsko ujema z definicijo dobroverne posesti v drugem odstavku 72. člena ZTLR. Tožnik je dne 8.4.1976 sklenil z Ano Gruden "denarno pogodbo" za nakup parcele št. 1316 in delno 1317. Tožnik je nato naknadno za parcelo štev. 1316 k.o. Lanišče sklenil kupno pogodbo dne 11.6.1976, jo predložil davčni upravi in overil podpis prodajalke, za parcelo št. 1317 pa ni sklenil veljavnega pravnega posla. Tožnik je očitno vedel, da ni lastnik parcele štev. 1317 k.o. Lanišče, saj za to parcelo kot tudi sam priznava, ni sklenil veljavnega pravnega posla z lastnico nepremičnine. Trditev sodišča, da je bil tožnik v dobri veri, da je lastnik zemljišča, torej nima podlage ne v navedbah spisa ne v zakonskih predpisih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki je materialno pravno pravilno ugotovilo najmanj na stopnji verjetnosti izkazano dobrovernost tožnikove posesti sporne parcele, trajajoče potrebno dvajsetletno priposestvovalno dobo. Tožnik je s pravno prednico tožencev sklenil pogodbo, ki ima vse elemente kupoprodajne pogodbe, plačal kupnino in je ob nadalje ugotovoljenem in v pritožbi neizpodbijanem dejstvu, da je na spornem zemljišču celo zgradil hišo in zemljišče tudi sicer uporabljal, vse pa ob vednosti in nenasprotovanju pokojne prodajalke, za sedaj izven vsakega dvoma, da domneva o dobrovernosti tožnikove posesti, ni izpodbita. Tožnik je ob opisanih okoliščinah upravičeno štel, da je zemljišče njegovo oziroma da ga je pridobil, čeprav je ostala lastninska pravica v zemljiški knjigi vknjižena na prodajalko. Izkazan je torej obstoj dobroverne posesti v smislu 2. odstavka 72. člena ZTLR, po katerem je bila dobroverna posest tista, ko posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova, in ki je predstavljala podlago tudi za tako imenovano izvenknjižno ali kontratabularno priposestvovanje v smislu 4. odstavka 28. člena ZTLR, ki se glede na prehodno določbo 1. odstavka 266. člena SPZ v spornem primeru še vedno uporablja, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Na opisano tožnikovo prepričanje glede spornega zemljišča ni mogla vplivati v pritožbi izpostavljena okoliščina, da sta pogodbeni stranki za drugo zemljišče, ki je bilo prav tako predmet sporne pogodbe, sklenili še posebno kupoprodajno pogodbo, ki je bila prijavljena davčni upravi zaradi odmere davka in je bil tudi overjen podpis prodajalke iz pogodbe. Način pridobitve lastninske pravice na drugem zemljišču namreč ne zadeva presoje pogojev za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču na podlagi priposestvovanja.

Pritožnika končno tudi pravno zmotno menita, da je za dobroverno - daljše priposestvovanje potreben tudi veljaven pravni naslov. Ta je glede na določbo 2. odstavka 28. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZTLR bil potreben le pri krajšem 10-letnem priposestvovanju na podlagi zakonite in dobroverne posesti. Pritožbene trditve, da naj bi tožnik priznal, da ni sklenil veljavnega pravnega posla z lastnico nepremičnine, pa so celo v nasprotju s podatki spisa, po katerih tožnik kakšnega dvoma o veljavnosti pogodbe, s katero tudi utemeljuje svoje tožbene zahtevke, ni izrazil, temveč je kot oviro za neopravljeno vknjižbo navajal le neizvedeno parcelacijo spornega zemljišča. V pritožbi zatrjevana ovira za ugotovitev tožnikove dobrovernosti tako tudi v tej smeri pa sedaj ni izkazana. Izpodbijani zaključek prvostopnega sodišča, da je verjetnost tožbenih zahtevkov izkazana, je ob povedanem torej dejansko in materialnopravno pravilen.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi. Ugotovilo namreč ni tudi kakšne bistvene kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne v preostalem delu zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).