Jedro

Uradna oseba, ki vodi postopek ne ravna skladno z določbo 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku, če stranki sicer da možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katera se mora opirati odločba, ne da pa ji možnosti, da sodeluje pri izvedbi dokazov in se seznani z uspehom dokazovanja, na podlagi katerega so bila ta dejstva in okoliščine ugotovljene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 14.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije. V času agresije na Republiko Slovenijo je sodeloval z JA, zaradi česar je tožena stranka ocenila, da obstajajo razlogi iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, in je na podlagi diskrecijske pravice iz 3. odstavka 40. člena zakona odločilo, da se tožnikova vloga za pridobitev državljanstva zavrne. Tožnik v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke neutemeljena in preuranjena. Tožena stranka se je v postopku opirala na kazensko ovadbo uprave za notranje zadeve, ki jo je temeljno javno tožilstvo zavrglo. Tožena stranka bi morala v postopku zaslišati priče in izvesti druge dokaze, iz katerih bi lahko sklepala, in te sklepe tudi obrazložila, da tožnik predstavlja nevarnost za javni red, varnost oziroma obrambo države. Ovadba kot taka še ni dokaz in tako so razlogi odločbe neutemeljeni. Tožnik je zaposlen v carinarnici od leta 1960, poročen je s Slovenko, s katero imata tri otroke, naučil se je slovenskega jezika, aktivno se je vključil v življenje svojega mesta in je republiški sodnik v šahovski zvezi. Za hobi je snemal pomembne dogodke v mestu, smešni pa so očitki, da je dogodke snemal z namenom, da bi jih posredoval JA. Od leta 1970 prebiva v bližini kasarne, kjer je njegova hiša. Glede na prejšnjo miselnost bi bilo naivno misliti, da je tožnik dojel težo agresije JA in razplet dogodkov. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ali pa jo spremeni tako, da se mu prizna državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da odločbe ni oprla na kazensko ovadbo, temveč na ugotovitve upravnega postopka skladno z načelom proste presoje dokazov, zato vztraja pri svoji odločitvi. Tožba je utemeljena. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) v zvezi z odločanjem po 3. odstavku 40. člena nima posebnih procesnih določb glede ugotavljanja dejanskega stanja. Čeprav gre za odločanje, ki je lahko povezano tudi z občutljivim področjem varnosti ali obrambe države, se glede izvajanja dokazov in glede njihove dokazne presoje v obrazložitvi upravnega akta, s katerim je zavrnjena vloga za pridobitev državljanstva na podlagi 3. odstavka 40. člena, tako morajo uporabljati določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Določbe tega zakona pa veljajo tudi za primere, ko je organ upravičen odločati v upravni stvari po prostem preudarku (3. odstavek 4. člena). Po določbi 175. člena zakona o splošnem upravnem postopku ne sme biti zaslišan kot priča, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne, državne ali vojaške tajnosti. Če pa ga pristojni organ odveže varovanja tajnosti, je izpovedba takšne priče dokaz, glede katerega ne velja samo načelo proste presoje dokazov, ampak tudi v zakonu določena pravila dokaznega postopka. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora skladno z določbo 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku omogočiti stranki, da sodeluje pri izvedbi dokaza oziroma, da se seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem izjavi. Tožniku je bila v postopku sicer dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katera se mora opirati odločba, ni pa imel možnosti, da sodeluje pri izvedbi dokazov in da se seznani z uspehom dokazovanja, na podlagi katerega so bila ta dejstva in okoliščine ugotovljena. Sodišče tudi ugotavlja, da izpodbijana odločba ne vsebuje presoje v tej zadevi izvedenih dokazov v smislu 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki bi bila, glede na to, da je tožnik dejstva in okoliščine, ki bi ugoditvi njegovi vlogi nasprotovali, v celoti zanikal, vsekakor potrebna. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da tožena stranka v upravnem postopku, v katerem je izdala izpodbijano odločbo, ni dovolj upoštevala pravil post opka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih v zvezi z 2. odstavkom 39. člena istega zakona tožbi ugodilo in odločilo kot je navedeno v izreku sodbe. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.