Jedro

Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 3.022,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške s pripadki, ter - glede pravdnih stroškov toženke odločilo, da jih krije sama.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala, ter ni navedlo razlogov za takšno odločitev oziroma so ti napačni. Da bi se sodišče prve stopnje prepričalo o neustreznosti varovalne ograje ter o kraju posnetih fotografij, je predlagala ogled odseka varovalne ograje pred počivališčem S. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni dokazala kraja škodnega dogodka. Prav tako dokaz z izvedencem ustrezne stroke, ki bi preveril ustreznost varovalne ograje, ni informativen. V postopku je konkretizirala in predložila fotografije lukenj in neprimerno postavljene ograje. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v videoposnetek. Tega ni predložila zgolj zaradi dokazovanja neprimernosti varovalne ograje, ampak tudi kot dokaz, da je pregled varovalne ograje, kot ga izvaja zavarovanec toženke, neustrezen. Razlogi o odločilnih dejstvih so sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni zadostila bremenu glede lokacije škodnega dogodka, nato pa pod točko 32 izpodbijane sodbe ugotavlja, da je do prometne nesreče prišlo na avtocesti št. 1, odsek 656, iz smeri R. proti P., pri kilometru 3600m, na desnem prometnem pasu. Sodišče tudi ni opravilo dokazne ocene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je le prepisalo izpovedi zaslišanih prič, ne da bi ocenilo katerim, v kakšnem obsegu in zakaj jim verjame ter ni obrazložilo, do kakšnih zaključkov je prišlo na njihovi podlagi. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je zmotno presodilo izpoved priče M. T. o tem, da je šlo za psa. Ni se opredelilo do navedb, da se dolžno ravnanje toženkinega zavarovanca presoja enako ne glede na to ali gre za domačo ali divjo žival (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Protipravnost zavarovanca toženke je v tem, da je s svojimi opustitvami omogočil stanje, da je lahko žival prišla na cesto. Sodišče prve stopnje ji je s stališčem, da bi morala dokazati točen kraj prihoda živali na avtocesto, odvzelo možnost sodnega varstva. Ravnanja, ki so pripeljala do razlogov za nastanek škodnega dogodka, so izven tožničine sfere. Tožnica je svojemu dokaznemu bremenu zadostila, saj je dokazala, da je bila na avtocesti žival, s čimer se je to prevalilo na toženko, ki bi morala dokazati, da je sprejela vse varnostne ukrepe, s katerimi živalim preprečuje dostop na avtocesto, ter da je bil prihod živali na avtocesto zanjo nepredvidljiv, nepreprečljiv in neobvladljiv dogodek. Razumljivo je, da voznik ni mogel izpovedati o tem, kje je pes prišel na avtocesto, saj se pri vožnji ljudje koncentrirajo na dogajanje na vozišču. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi M. T. o tem, da mu je dispečer na telefonski številki 113 dal navodilo, da naj zapusti avtocesto in se odpelje do prvega postajališča. Tako slednji ni mogel iskati psa. Prav tako se ni opredelilo do njegove izpovedi, da mu je V. Š. povedal, da psa niso našli in da ne bo hodil čez cesto gledat, saj so tam avtomobili. Zaposleni toženkinega zavarovanca so tako opustili dolžnost zagotoviti varnost cestnega prometa s tem, ko živali sploh niso iskali. Da zaposleni toženkinega zavarovanca na cestišču na kraju trka niso našli ničesar, pomeni, da svojega dela niso opravili in si kraja prometne nesreče niso ogledali, saj bi glede na poškodbe avtomobila sledi morali najti. Zmotno je tudi materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je odgovornost toženkinega zavarovanca omejena na dejavnost rednega vzdrževanja skladno z normativi in določbami Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest. Toženkin zavarovanec je upravljalec in vzdrževalec avtocest. Sodišče prve stopnje je zmotno kot nesporno štelo, da postavljena žičnata ograja preprečuje dostop divjadi in drugim živalim in tega dejstva sploh ni ugotavljalo. Pri ugotavljanju vzdrževanja varovalne ograje se je oprlo zgolj na izpoved V. M. in se ni opredelilo do predloženih fotografij. Prav tako ni pojasnilo zakaj šteje, da je neverjetno, da bi pes iskal prostor za vstop na cesto preko zaraščene varovalne mreže, podzemnih cevi ali na mestu stika varovalne ograje z mestom ograje na nadvozu na brežini. To se je očitno v preteklosti že dogajalo, saj je priča D. O. izpovedal, da so imeli na avtocesti polno primerov povoženja živali. V kolikor bi bili varovalni ukrepi toženkinega zavarovanca ustrezni, žival na avtocesto ne bi mogla priti. Neverjetno je, da ljudje na počivališču zapuščajo svoje ljubljenčke. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako bi lahko ugotovitev mesta trka vplivala na razjasnitev dejstva, kje je žival prišla na avtocesto. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je to dejstvo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku. Dokazati točno mesto prihoda živali na avtocesto je nemogoče in prestrogo. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da je zavarovanec toženke ograjo vzdrževal na primeren način in podrast živalim ovira prehod mreže, sprejelo na podlagi izpovedi V. M., čeprav pri vzdrževanju ograje ne sodeluje in je njegova izpoved kontradiktorna ter ne daje podlage za sprejeti zaključek. Iz izpovedi V. Š. tudi izhaja, da varovalne ograje na dan prometne nezgode niso gledali. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo ustreznosti postavitve ograje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prihod domače živali izven vpliva zavarovanca toženke in da slednji takih dogodkov ne more predvideti, je zmotna, saj so zaslišane priče potrdile, da so živali, tudi psi, že večkrat prišle na avtocesto.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica kot lastnica osebnega vozila ..., reg. št. ..., od toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela D., d.o.o., sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, terjala povrnitev premoženjske škode, ki je nastala na vozilu v posledici prometne nezgode dne 27. 11. 2015. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da: - je do škodnega dogodka prišlo zaradi naleta psa in ne neznane divje živali, - tožnica ni dokazala mesta povoženja psa, - je pristojna pregledniška služba z vozilom izvajala redne preglede na kritičnem odseku, - vizualni pregled na dan škodnega dogodka na kritičnem odseku ni pokazal nobenih posebnosti, - je vozišče avtoceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka, zavarovano z žičnato varovalno ograjo, - način vizualnega pregleda, kot ga opravlja zavarovanec toženke, omogoča zaznavanje poškodb na varovalni ograji, - na zatrjevanem območju avtoceste ne prej ne po obravnavanem škodnem dogodku niso bile ugotovljene nobene poškodbe ograje ali drugi vzroki, ki bi imeli za posledico obravnavani dogodek, - je varovalna mreža nepoškodovana in zaraščena, kar preprečuje vstop živali na avtocesto, - po logiki stvari ni verjetno, da bi pes iskal prostor za vstop na cesto preko zaraščene varovalne mreže in podzemnih cevi oziroma na mestu stika varovalne ograje z ograjo na nadvozu na brežini, - tudi s pretežno stopnjo verjetnostjo ni mogoče zaključiti, da je pes zašel na avtocesto bodisi zaradi poškodovane bodisi neustrezne varovalne mreže. 7. V pritožbi tožnica uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni izvedlo z njene strani predlaganih dokazov po ogledu spornega odseka varovalne ograje pred počivališčem S., postavitvi dveh izvedencev ter vpogledu v videoposnetek.

8. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da predlaga dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena.

9. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 10. 2018 izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v videoposnetek, ki ga je predložila tožnica (priloga A21). To izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. V 36. točki obrazložitve namreč sodišče prve stopnje ni zapisalo, da videoposnetka ni vpogledalo, ampak ga je ocenilo kot nerelevanten dokaz, ker ne prikazuje stanja v času škodnega dogodka. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev v tem delu ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog po postavitvi izvedenca ustrezne stroke, ki naj poda mnenje o ustreznosti postavitve varovalne ograje na odseku avtoceste R. - P., zavrnilo iz razlogov, ker tožnica ni dokazala kraja povoženja živali in gre za informativni dokaz.

11. Pritrditi je tožnici, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede kraja škodnega dogodka nejasne. Sodišče prve stopnje tako kot nesporno med pravdnima strankama ugotovi, da je bilo vozilo tožnice udeleženo v prometni nesreči na avtocesti R. - P. pred počivališčem S. v smeri proti L. (31. točka obrazložitve). Nato v 32. točki obrazložitve povzame zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, da je pes skočil pred osebni avtomobil na avtocesti št. 1, odsek 656, v smeri R. proti P., pri kilometru 3600m. V 34. točki ugotovi, da se priča M. T. ni spominjal lokacije trčenja ter, da delavci zavarovanca toženke niso mogli ugotoviti mesta trčenja, pri čemer se kot na ključno pričo opre na izpoved V. Š., preglednika zavarovanca toženke, ki je bil po klicu operaterja poslan na pregled relacije R. P. R., in na del njegove izpovedi, da „psa niso našli, šli so od kraja prometne nezgode, enih 300 metrov naprej, pa 300 metrov nazaj.“ Zaključek, da tožnica ni dokazala kraja škodnega dogodka, pa nato sodišče zapiše v 28. in 38. točki obrazložitve, pri čemer glede na povzete dele obrazložitve ni jasno, na podlagi katerih dokazov ga je sprejelo, in zakaj. V tem delu sodbe sodišče prve stopnje ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožba utemeljeno graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da je predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki naj poda mnenje o ustreznosti postavitve varovalne ograje, informativen. Tožnica je nepravilnosti pri postavitvi in vzdrževanju ograje konkretizirala ter jih krajevno umestila, saj je v dokaz predložila fotografije in navedla, da so bile posnete v okolici vasi S. oziroma ob nadvozu pri vasi S. Zatrjevala je tudi, da bi morala biti ograja postavljena med počivališčem S. in avtocesto ter na bližnjem priključku R. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca tako niso upravičeni in ustavno dopustni oziroma so preuranjeni.

13. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza po ogledu spornega odseka varovalne ograje pred počivališčem S. Ta ni bil predlagan le zato, da bi se sodišče prepričalo o stanju varovalne ograje, ampak tudi zato, da bi se ugotovilo, ali so bile predložene fotografije, s katerimi tožnica dokazuje neustreznost postavljene ograje, posnete na zatrjevanem kraju.2 Prav tako je izostala obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca lovske oziroma druge ustrezne stroke.

14. Zatrjevani kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta v zgoraj obrazloženem obsegu podani, zato je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo kršitev in okoliščine primera, ko so bili ti dokazi predlagani zaradi dokazovanja protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke ter na ugotovitvi, da tožnica ni dokazala mesta povoženja živali, temelji zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem zavarovanca toženke in škodnim dogodkom, ocenjuje, da ju samo ne more odpraviti. Višje sodišče ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov, saj jih ne pozna. Prav tako bi se na ta način nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je namreč (tudi) stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Neobrazložitev oziroma napačna/nepopolna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ogroža tudi pravico do pritožbe.3 Na drugi strani pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo huje posegla v pravico strank do nepotrebnega odlašanja, saj je do sedaj tekel postopek tekoče. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odpravi ugotovljene absolutne bistvene kršitve postopka ter na podlagi celovite dokazne ocene ponovno odloči o zadevi. Temu je, glede na pritožbene navedbe, dodati, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je treba, če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), upoštevati pravna in življenjska položaja obeh strank.4 Nerazumno je tako od tožnice pričakovati, da bo navedla točno mesto oziroma lokacijo, kjer naj bi pes šel čez ograjo, saj to, glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, ni mogoče. Je pa na njej trditveno in dokazno breme glede protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke na spornem odseku avtoceste ter vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom. Na toženki pa je, da svojega zavarovanca razbremeni krivde ter dokaže druge, z njene strani zatrjevane vzroke, ki izključujejo njegovo odgovornost. Glede na omejene spoznavne možnosti je pri ugotavljanju vzročne zveze v obravnavani zadevi primerna uporaba dokaznega standarda pretežne verjetnosti. Pri presoji, ali je ta dosežen, pa mora sodišče prve stopnje ob izčrpani dokazni ponudbi skrbno oceniti vse ugotovljene okoliščine primera. Pritrditi je tudi stališču pritožnice, da je ravnanje zavarovanca toženke, kot vzdrževalca in upravljalca avtoceste, podvrženo merilom skrajne skrbnosti, kar pa ne pomeni, da lahko vsak uporabnik pričakuje popolno varnost oziroma povrnitev vsake škode. Od zavarovanca toženke je pričakovati le razumno mero skrbnosti.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, z nadaljnjimi spremembami. 2 List. št. 49. 3 Prim. VSRS sklep II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018. 4 Prim. VSRS sklep II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017.