Jedro

V zvezi s poletnim taborom julija 2017 in avgusta 2017 je toženka podala navedbe le za izjemo za dejavnost, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja (1. alineja); sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ta ni podana, saj se tožnica ni usposabljala oziroma urila. Je pa materialnopravno zmotno (in preko trditvene podlage toženke, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi), štelo, da je podana izjema za dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren, pri čemer ni upoštevalo, da ne gre za dejavnost (varstvo in animacija otrok pripadnikov v okviru celostne oskrbe po ZSSloV), katere namen je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II in III izreka delno spremeni, tako da se v teh točkah v celoti na novo glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati prikrajšanje pri plači: - za mesec julij 2017 neto znesek od bruto zneska 11,53 EUR in - za mesec avgust 2017 neto znesek od bruto zneska 71,74 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 do plačila; v presežku (za mesec junij 2020 neto znesek od bruto zneska 161,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2020 do plačila in za mesec oktober 2021 neto znesek od bruto zneska 199,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2021 do plačila) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 451,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške v višini 222,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati prikrajšanje pri plači: - za mesec avgust 2019 neto znesek od bruto osnove 151,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2019 do plačila; - za mesec februar 2020 neto znesek od bruto osnove 72,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2020 do plačila; - za mesec marec 2020 neto znesek od bruto osnove 172,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2020 do plačila; - za mesec julij 2020 neto znesek od bruto osnove 155,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2020 do plačila; - za mesec junij 2021 neto znesek od bruto osnove 138,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2021 do plačila; - za mesec julij 2021 neto znesek od bruto osnove 151,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2021 do plačila; - za mesec avgust 2021 neto znesek od bruto osnove 124,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2021 do plačila; - za mesec februar 2022 neto znesek od bruto osnove 14,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2022 do plačila (točka I izreka). V presežku, da ji je dolžna plačati prikrajšanje pri plači: - za mesec julij 2017 neto znesek od bruto osnove 11,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 do plačila; - za mesec avgust 2017 neto znesek od bruto osnove 71,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 do plačila; - za mesec junij 2020 neto znesek od bruto osnove 161,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2020 do plačila; in - za mesec oktober 2021 neto znesek od bruto osnove 199,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2021 do plačila, je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da ji je dolžna plačati pravdne stroške v višini 375,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da toženka ni dokazala, da bi bila dejavnost - vojaške vaje in usposabljanje - izvzeta od uporabe Direktive 2003/88/ES. Za izjemo gre lahko le v primeru napotitve v drugo državo ali kriznega stanja, kadar delovnega časa ni mogoče načrtovati niti ni mogoče uspešno preprečevati poklicnih tveganj. Prisotne morajo biti izredne razmere. Toženka tega ni dokazala. Tožnica je opravljala redno delo; del rednega dela so bile vaje. To delo je bilo mogoče vnaprej organizirati oziroma je bilo mogoče organizirati delovni čas. Toženka je v zvezi z vajami navajala le, da se usposabljanje nikoli ne zaključi in da vojaki delajo skupaj, ne pa, da bi šlo za posnemanje vojne in izrednih razmer. Izjeme lahko veljajo le za osebe, ki zasedajo visoke strokovne funkcije ali imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnost, ki jih je stežka nadomestiti (sodba SEU C-147/17). Da bi bila tožnica takšna oseba, toženka ni niti trdila niti dokazala. Iz sodb Sodišča EU izhaja, da izjeme ne veljajo za primere, ko je dejavnost načrtovana in se lahko izvaja z rotacijami. Rotacije bi toženka zagotovila z zadostnim številom vojakov. Z drugačno organizacijo vaj in zadostnim številom vojakov bi toženka lahko spoštovala zahteve iz Direktive 2003/88/ES. Toženka sama priznava, da je vsaj del vaj mogoče organizirati na ta način. To še toliko bolj velja za poletne tabore. Na taborih se tožnica ni usposabljala niti ni šlo za posebno vojaško dejavnost. Toženka v zvezi s tabori izjeme ni utemeljila; sodišče prve stopnje je s tem v zvezi le zaslišalo tožnico. Ob odsotnosti trditev in drugih dokazov bi moralo v tem delu zahtevku ugoditi. Upoštevati bi moralo, da gre za podobno dejavnost, kot jo opravljajo vzgojitelji in učitelji. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v tem delu zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da že sama narava sporne dejavnosti - varovanje državne meje - ni izvzeta od uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izvzeta, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljala tožnica. Tožnica bi lahko podala nasprotne navedbe (in jih dokazala), torej da glede na njeno delo določbe direktive veljajo. To bi sicer privedlo do absurdne situacije, ko bi določbe direktive za nekatere delavce v okviru operacije A. veljale in za nekatere ne. Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Navedbe tožnice v tem sporu so bile skope; navedla je le, da ji je bila odrejena pripravljenost in da je upravičena do razlike v plači. Toženka je uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19, sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni naredilo dokazne ocene, ampak je le dvostavčno zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo. Poseglo je v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Do navedb glede ciljev operacije A., in da se je tožnica na meji usposabljala, se ni opredelilo. Glede tega, da operacija A. ni izredna, ni podalo prave utemeljitve. Zaradi navedenega je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Operacija A. je vojaška operacija v pravem pomenu besede. S tem v zvezi je toženka predložila pojasnitev vojaške stroke dr. B. B. z dne 30. 1. 2023 in njegovo pisno izjavo. B. B. je strokovno usposobljen za pojme vojaške znanosti. Sodišče prve stopnje njegove pisne izjave sploh ni dokazno ocenilo. Ni se opredelilo do tega, da vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo tudi v nebojnem stanju. Pisno izjavo C. C. je zmotno dokazno ocenilo, saj iz nje ne izhaja, da se dejavnost ni spremenila. Ugotovitve ne temeljijo na izvedenih dokazih, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Država ima suvereno pravico do izvajanja vojaških operacij; gre za področje, ki je izključeno iz prava skupnosti (sodba SEU C-742/19). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so bili pripadniki na meji v podporni vlogi. Ugotovilo je, da je varovanje meje potekalo po natančno določenih postopkih. Presoja, da ni šlo za vojaško operacijo, je protislovna, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je presojo opravilo le glede izrednih dogodkov. Dejstvo, da je tožnica enako delo opravljala pred in med operacijo A., za odločitev ni bistveno. Navedbi, da je šlo za vojaško operacijo, tožnica pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala. Neprerekana dejstva štejejo za priznana. Sodišče prve stopnje je kršilo drugi odstavek 214. člena ZPP. Izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES so določene alternativno. Sodišče prve stopnje je namesto primernosti rotacij ugotavljalo, ali so te sploh možne. Teoretično gledano so rotacije možne z večjim številom delavcev, pri čemer sodišče ne more nalagati razporejanja delavcev (sodba VS RS VIII Ips 159/2005) niti formacija ni podvržena sodni presoji (sodba VDSS Pdp 908/2022). Varovanje meje s pripravljenostjo vojakov je bolj učinkovito. Zmotno je upoštevalo stališča VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, ki se je nanašala na stražo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi z njene strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata pravdni stranki. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen glede zahtevka za julij 2017 in avgust 2017, ki se nanaša na poletni tabor. V preostalem pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnici je bila odrejena pripravljenost v zvezi z varovanjem državne meje (avgust 2019, februar 2020, marec 2020, julij 2020, junij 2021, avgust 2021 in februar 2022), vajami oziroma usposabljanjem (junij 2020 in oktober 2021) in poletnim taborom (julij 2017 in avgust 2017). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njenega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 odstotkov urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 odstotkov urne postavke pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnica je podala navedbe, da je bila v času, ko ji je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemala, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 odstotkov urne postavke. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

8. Sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje, opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti.

9. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 2003/88/ES, bistveno le, ali je možno načrtovati delovni čas, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnica v pritožbi, oziroma da gre za izjemo od uporabe direktive le v primeru napotitve v drugo državo ali kriznega stanja oziroma izrednih razmer. Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

10. Za odločitev je bistveno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožnici odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bila kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičena do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri varovanju državne meje in tudi pri poletnem taboru, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njen zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen.

11. V zvezi z vajami je sodišče prve stopnje povzelo vsebino predložene Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja ter izpoved D. D. in pisno izjavo C. C. ter jih dokazno ocenilo; na ta način je ugotovilo, kako so vaje potekale. Potekale so na način, da se vzpostavijo oziroma posnamejo enaki pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, torej kot bi veljale v izrednih ali vojnih razmerah, pri čemer je bila izpostavljena nujnost, da se pripadniki vadijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj (kolektivno usposabljanje). Tožnica je bila vojak za podporo poveljstvu in je opravljala logistična dela. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je zaslišana kot stranka izpovedala, da se kot logistična podpora ni usposabljala, enako je izpovedal E. E. Vendar sodišče prve stopnje njuni izpovedi ni sledilo; na podlagi skladnih izpovedi F. F. in D. D., potrjenih s pisno izjavo C. C. je pravilno ugotovilo, da je šlo za kolektivno usposabljanje ("so se urili kot enota"), torej da se je usposabljala tudi tožnica, in sicer kako se pripraviti na logistično podporo v primeru bojnih (ali drugih izrednih) razmer. To pa pomeni, kot je pravilno presodil0, da je podana izjema od uporabe direktive, ker sistem rotacij ni primeren, pri čemer ta ni primeren, ker sicer cilj usposabljanja ne bi bil dosežen, in ne ker bi šlo za takšne osebe, ki bi zasedale visoke strokovne funkcije ali imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnosti, ki jih neutemeljeno omenja tožnica v pritožbi.

12. Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je ključna dejavnost (vaje) in niti ne konkretno delo, ki ga je tožnica opravljala. V utemeljitev uveljavljane izjeme je toženka pred sodiščem prve stopnje podala zadostno trditveno podlago; s pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2023 je izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES uveljavljala za dejavnost, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja (ki bi lahko bila prav tako podana; 1. alineja), in tudi, da sistem rotacij ni primeren za kolektivno usposabljanje (2. alineja); izrecno je navedla, da so vaje potekale na način, da se pripadniki soočijo s položaji, ki omogočijo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.

13. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v zvezi z vajami pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja). Ob presoji, da je podana izjema, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja). S tem povezane pritožbene navedbe, ki se nanašajo na drugačno organizacijo vaj oziroma zagotavljanje zadostnega števila vojakov, za odločitev niso bistvene.

14. V zvezi s poletnim taborom julija 2017 in avgusta 2017 je toženka podala navedbe le za izjemo za dejavnost, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja (1. alineja); sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ta ni podana, saj se tožnica ni usposabljala oziroma urila. Je pa materialnopravno zmotno (in preko trditvene podlage toženke, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi), štelo, da je podana izjema za dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren, pri čemer ni upoštevalo, da ne gre za dejavnost (varstvo in animacija otrok pripadnikov v okviru celostne oskrbe po Zakonu o službi v Slovenski vojski - ZSSloV), katere namen je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.

15. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku za avgust 2019, februar 2020, marec 2020, julij 2020, junij 2021, avgust 2021 in februar 2022, ki se nanaša na varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu in pomanjkljivo trditveno podlago tožnice. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni) in tudi če bi bile navedbe tožnice nezadostne (pa niso bile), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), ampak bi šlo kvečjemu za drugo kršitev določb pravdnega postopka.

16. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je dejavnost izvzeta od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Kot že navedeno in poudarja tudi sama toženka v pritožbi, je za presojo, ali je podana izjema, bistvena dejavnost (varovanje meje), v okviru katere je bila tožnici odrejena pripravljenost. V zvezi s to dejavnostjo je pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da je potekala v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja in da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je presojo, da nobena od zatrjevanih izjem ni podana, zadostno obrazložilo, čemur toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka. Uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke. Pravilno je ugotovilo, da varovanje meje ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja; delovanje Slovenske vojske je bilo usmerjeno v neprekinjeno izvajanje nalog skupaj s policijo.

18. Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je varovanje meje spremenilo (v letu 2019), tako da so se vzpostavili taktični operativni centri. Temeljne naloge pripadnikov se niso spremenile, spremenil se je le način izvajanja teh nalog v okviru operacije A.; takšna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na izpovedih tožnice in E. E. ter F. F. in tudi pisne izjave C. C. V zvezi s presojo, ali je varovanje meje v okviru operacije A. vojaška operacija v pravem pomenu besede, je pravilno upoštevalo, da so bile naloge vojske popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Pravnemu standardu vojaška operacija v pravem pomenu besede, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, je podelilo ustrezno vsebino. Opredelitev izjeme ne more biti odvisna od tega, kako operacijo A. razume toženka ali z njene strani predlagane priče; toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja vsebino predloženih listin, ki jih je sestavil B. B., v zvezi s katerimi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so priloge k njegovi pojasnitvi predložene v tujem jeziku (brez overjenega prevoda - drugi odstavek 226. člena ZPP); pisna izjava priče pa se nanaša na vprašanja v drugem sporu. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pisno izjavo C. C. zmotno dokazno ocenilo; v njej je priča jasno navedel, da varovanje meje ni osnovna naloga vojske, ampak je vloga vojske pri tem podporna (policiji). Ker pri presoji, ali je operacija A. oziroma dejavnost varovanja meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ne gre zgolj za dejansko vprašanje, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva, da bi se njene navedbe štele za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP), če bi jih nasprotna stranka prerekala brez navajanja razlogov.

19. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje; dejavnosti, ki traja že osem let, ni mogoče šteti za izredno.

20. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Sklicuje se na sodno prakso v neprimerljivih primerih (sodba VS RS VIII Ips 159/2005 z dne 31. 1. 2006 in sodba VDSS Pdp 908/2002 z dne 27. 3. 2003 - toženka v pritožbi zmotno Pdp 908/2022, ki se obe nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da se z operacijo A. dejavnost varovanja meje ni spremenila; spremenil se je zgolj način izvajanja te dejavnosti. Utemeljeno je upoštevalo dejstvo, da je toženka varovanje meje pred letom 2019 izvajala s sistemom rotacij, to dejstvo samo po sebi privede do presoje, da so rotacije primerne. Pri tej presoji sodišče prve stopnje toženki ni očitalo, da bi morala zagotoviti večje število vojakov, kot prikazuje v pritožbi. Dejstvo, da so vojaki delo opravljali v patruljah s policisti in da so izvajali opazovanje, je ugotovilo na podlagi pravilne ocene izpovedi tožnice, E. E., F. F. ter z upoštevanjem pisne izjave C. C. 21. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe in tako temelji na enaki pravni podlagi (ter drugačnemu dejanskemu stanju - šlo je za stražo). Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s katero se za varovanje meje in poletni tabor uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES (sodbi Pdp 411/2023 z dne 12. 9. 2023 in Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023; sodba in sklep Pdp 402/2023 z dne 26. 1. 2024), vojaške vaje, usposabljanje in urjenje pa so izvzeti (sodba in sklep Pdp 324/2023 z dne 14. 9. 2023, sodbi Pdp 340/2023 z dne 14. 9. 2023 in Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023).

22. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede poletnega tabora zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je zmotno štelo, da je ta dejavnost izvzeta od uporabe Direktive 2003/88/ES. Ker ni izvzeta, se čas pripravljenosti šteje v delovni čas in je tožnica za julij 2017 in avgust 2017 upravičena do razlike do 100 odstotkov urne postavke, kot jo zahteva (višina zahtevka s strani toženke ni bila prerekana). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II izreka delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP).

23. Zaradi spremenjenega uspeha strank v pravdi je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je že pravilno priznane stroške, ki so skladni z Odvetniško tarifo (OT; 155. člen ZPP), in uspeh v pravdi (tožnica je uspela v deležu 75 odstotkov, toženka v deležu 25 odstotkov) ter tako odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati stroške v višini 451,82 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

24. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice delno in pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnici, ki je s pritožbo uspela v deležu 19 odstotkov, z odgovorom na pritožbo toženke pa v celoti, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in OT priznalo 250 točk za pritožbo, 250 točk za odgovor na pritožbo in 2 odstotka materialnih stroškov, vse skupaj z davkom na dodano vrednost. Glede na delni uspeh s pritožbo in uspeh z odgovorom na pritožbo ji je toženka dolžna plačati stroške v višini 222,12 EUR (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, krije toženka sama.