Jedro

Tožnik, ki je s tožbenim zahtevkom za plačilo razlike v nadomestilu plače za čas bolniškega staleža (zaradi poškodbe pri delu), uspel skoraj v celoti (delno je bil zavrnjen le tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti), je po načelu uspeha upravičen do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se točka IV izreka izpodbijane sodbe in sodbe na podlagi pripoznave spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 54,52 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 56,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi prepoznave je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri škodnem dogodku z dne 21. 7. 2008, v katerem se je tožnik poškodoval v prostorih policijske postaje ..., za poškodbo pri delu (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 21. 7. 2008 do 31. 8. 2008 obračuna razliko med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim 100 % nadomestilom plače, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto razlike za julij 2008 od 6. 9. 2008 do plačila in od neto razlike za avgust 2008 od 4. 10. 2008 do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto razlike, nadomestila plače za avgust 2008 za obdobje od 6. 9. 2008 do 3. 10. 2008 (točka III izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 63,78 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Navaja, da je ves čas postopka zahteval zgolj izplačilo 100 % nadomestila plače za čas bolniškega staleža. Bistvo tega spora je bilo, ali je poškodbo potrebno obravnavati kot poškodbo pri delu ali ne. Tožbeni zahtevek je bil pripoznan, zmotna pa je ocena sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik z zahtevkom uspel zgolj v višini 10 %. Tožnik nikoli ni trdil, da v spornem obdobju ni prejel nikakršnega nadomestila plače. Nasprotno, trdil je, da je prejemal nižjo nadomestilo zaradi napačne ugotovitve, da ni šlo za poškodbo v zvezi z delom. Tožnik je ves čas postopka zahteval zgolj priznanje pravice do 100 % nadomestila plače v času bolniškega staleža, kar seveda pomeni razliko med že izplačanim nadomestilom in vtoževanim 100 % nadomestilom. Tožnik je v tem sporu tako v celoti uspel in ne le zgolj v višini 10 %, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka spremeni tako, da v celoti ugodi stroškovnemu delu tožbenega zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških postopka, vsebovan v izpodbijani sodbi in sodbi na podlagi pripoznave, preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tožbi sicer res nekoliko neustrezno oblikoval tožbeni zahtevek, vendar ni nobenega dvoma, da je tožnik ves čas zahteval, da mu tožena stranka za čas bolniškega staleža obračuna polno nadomestilo plače, češ, da je šlo za poškodbo pri delu in ne le 90 % nadomestilo, kakršno je sicer predvideno za javne uslužbence v primeru odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom. Navedeno pomeni, da je tožnik že ob vložitvi tožbe dejansko zahteval le plačilo razlike, med tistim kar je za sporno obdobje že prejel in 100 % nadomestilom. Pri tem tožnik niti ni opravil izračuna te razlike, temveč je postavil le opisni denarni zahtevek. Tožnik z vlogo z dne 22. 2. 2012 tožbenega zahtevka ni utesnil, kakor napačno navaja sodišče prve stopnje, saj je v tej vlogi jasno poudaril, da ne spreminja svojega stališča o tem, da je upravičen do plačila razlike med že izplačanim nadomestilom plače in 100 % nadomestilom, da pa zaradi odprave vsakega dvoma tožbeni zahtevek modificira. V kolikor bi sodišče prve stopnje v resnici štelo, da je prišlo do skrčitve tožbenega zahtevka bi moralo za umaknjeni del tožbe izdati sklep o ustavitvi postopka, česar pa ni storilo.

Navedeno pomeni, da je tožnik dejansko uspel skoraj s celotnim zahtevkom (pravnomočno je zavrnjen le del stranske terjatve iz naslova teka zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 9. 2008 do 3. 10. 2008, od avgustovske razlike v nadomestilu plače). Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v celoti uspel z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka (ta del tožbenega zahtevka je tožena stranka pripoznala), glede na zgoraj navedeno pa je potrebno šteti, da je uspel tudi z zahtevkom za plačilo razlike med pripadajočim in izplačanim nadomestilom plače za čas odsotnosti z dela zaradi poškodbe, za julij in avgust 2008. Zaradi navedenega je tožnik ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP upravičen do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Obenem navedeno pomeni, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je tožnik v tem sporu uspel v celoti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke, da se ji stroški postopka priznajo na podlagi določbe 157. člena ZPP, saj ni mogoče šteti, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 54,52 EUR (22,10 EUR nagrada za postopek, 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 12,42 EUR iz naslova 20 % DDV).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep o stroških postopka vsebovan v točki IV izpodbijane sodbe in sodbe na podlagi pripoznave spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 54,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Vendar pa nagrada za postopek znaša 27,20 EUR in ne priglašenih 225,60 EUR, saj je kot vrednost spora potrebno vzeti odmerjene stroške postopka in ne vtoževano glavnico. Temu je potrebno dodati 20 EUR za materialne stroške in 20 % DDV v višini 9,44 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tako znašajo 56,64 EUR, kolikor je tožena stranka tožniku tudi dolžna povrniti.