Jedro

Da bi lahko uspela s svojim ugovorom, bi tožena stranka morala trditi in nato še dokazati, da je vse reklamacije, ki se nanašajo na 80 računov, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi VL 72450/2017 z dne 17. 8. 2017, tožeči stranki posredovala pravočasno in kakšna je bila napaka pri posamezni rezervaciji. Prav tako tudi, koliko ji je na ta račun posamezni potnik plačal manj (prim. 893. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi VL 72450/2017 z dne 17. 8. 2017 v veljavi v delu, v katerem nalaga toženi stranki, da v roku 8 dni plača tožeči stranki glavnico 29.405,87 EUR in zakonite zamudne obresti (od zneska po posameznem računu) ter stroške izvršilnega postopka v znesku 156,00 EUR (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Isti sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, v katerem nalaga toženi stranki, da plača tožeči stranki glavnico 795,80 EUR in zakonite zamudne obresti (od zneska po posameznem računu), in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper obsodilni del sodbe (tj. 1. točka izreka) je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa povrne stroške pritožbenega postopka. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E. Zato se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E. 6. Iz podatkov registra v AJPES izhaja, da se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper toženo stranko začel stečajni postopek dne 17. 12. 2019 (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St ... z dne 17. 12. 2019). S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja ali so vsaj potekli vsi roki zanje, je pritožbeno sodišče izdalo to sodbo na seji senata (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

7. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje o tem, da je tožena stranka pravočasno vložila zavrnitev računov in reklamacij ter v zvezi z nepravilno izpolnitvijo pogodbenih obveznosti ni zaslišalo predstavnikov pravdnih strank, tj. M. M. in M. Č., po presoji pritožbenega sodišča iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ni utemeljen.

8. Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva plačilo terjatve, ki je nastala na podlagi alotmajske pogodbe št. 003/2016 z dne 11. 4. 2016 in na podlagi posamezno izdanih napotnic. Leta 2016 je tožena stranka za svoje stranke pri tožeči stranki rezervirala hotelske kapacitete in gostje so v času od junija do septembra 2016 bivali v hotelu tožeče stranke. Tožeča stranka je za svoje storitve toženi stranki izdala 80 računov, ti pa niso bili plačani. Na podlagi teh računov je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se je po ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) nadaljeval kot predmetni pravdni postopek.

9. Tožena stranka se je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zahtevku uprla z navedbami, da izvedba namestitve in kvaliteta storitve upnika ni bila v skladu s sklenjeno pogodbo in standardi 3*, ki veljajo v turizmu, da je račune, ki so podlaga predlogu za izvršbo, pisno zavrnila, saj storitve niso bile opravljene v skladu s pogodbo, da je šlo za bistvene elemente, zaradi katerih je treba šteti, da storitev sploh ni bila opravljena (stranke niso dobile sob, sobe so bile umazane, večji del poletja, tudi ob najvišjih temperaturah, klime v sobah niso delovale na način, da bi dejansko hladile ipd.), da so bile reklamacije in zavrnitve računov poslane upniku in so priloga temu ugovoru ter da so stranke zaradi navedenih pomanjkljivosti in neprijaznosti uslužbencev predčasno zapuščale hotel ali pa toženo stranko večkrat dnevno klicali in opozarjali na pomanjkljivosti.

10. Ne glede na navedbe tožeče stranke iz dopolnitve tožbe (da je kljub sklicevanju na domnevne številne reklamacije hotelskih gostov, tožena stranka ugovoru zoper sklep o izvršbi predložila le dve elektronski sporočili gostov1 oziroma tri domnevne reklamacije hotelskih gostov in da se predmetni postopek nanaša na plačilo 80 računov, da tožena stranka nobenega od slednjih ni niti delno plačala in da ni plačala niti tistih za storitve hotelskih gostov, ki niso podali nobenih reklamacij in za katere niti ne zatrjuje, da bi podali kakršnekoli reklamacije) in poziv sodišča z dne 2. 7. 2018 (list. št. 74) pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, katere izmed 80 rezervacij, za katere je tožeča stranka izdala sporne račune, so bile izvedene nepravilno in kakšna je bila napaka pri posamezni rezervaciji. V vlogi z dne 20. 6. 2018 je najprej navedla le, da bo za 80 rezervacij, za katere gre v navedeni zadevi, predložila reklamacijske zahtevke, ki so bili poslani tožeči stranki tako po e-mailu kot tudi po navadni pošti (oziroma da trenutno s temi ne razpolaga, saj so se navodila tožeče stranke, na kateri e-mail je potrebno poslati reklamacije, večkrat menjala; pri tem je sama navedla tudi, da so te reklamacije dokaz o njenih navedbah o neustrezni izvedbi storitev - list. št. 66), po pozivu prvostopenjskega sodišča pa celo, da teh reklamacij sodišču ni mogoče predložiti na način, da bi bilo razvidno, na katero terjatev tožeče stranke se nanaša določena reklamacija, saj tožnik na računih in predračunih, ki jih terja za plačilo in jih je predložil v dopolnitvi tožbe, ni navedel na nobenem računu ali predračunu, na katero stranko se ta nanaša. Samo po datumu bivanja se po mnenju tožene stranke ne da ugotoviti, na katere stranke se terjatev nanaša, saj je lahko v istem datumu v hotelu bivalo več strank (list. št. 75).

11. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi bi tožena stranka to morala storiti. Da bi lahko uspela s svojim ugovorom, bi namreč morala trditi in nato še dokazati, da je vse reklamacije, ki se nanašajo na 80 računov, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi VL 72450/2017 z dne 17. 8. 2017, tožeči stranki posredovala pravočasno in kakšna je bila napaka pri posamezni rezervaciji. Prav tako tudi, koliko ji je na ta račun posamezni potnik plačal manj (prim. 893. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Ker tega ni storila, pa sodišče prve stopnje v nasprotju z njenimi navedbami ni bilo dolžno upoštevati predlaganih dokazov, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi še zlasti ob dejstvu, da jo je sodišče prve stopnje že prej pozvalo h konkretizaciji navedb. Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve,2 v pravdnem postopku niso dovoljeni. Novejši pogledi sicer zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar pa za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Dejstva v zvezi zatrjevanimi reklamacijami so nedvomno znotraj toženkinega zaznavnega območja - ta dejstva je poznala in jih je mogla spoznati.3 Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe pojasnila, da terjatev po računih temelji na alotmajski pogodbi, da je tožena stranka za svoje stranke pri tožeči stranki rezervirala hotelske kapacitete, da so gostje bivali v hotelu od junija do septembra 2016 in da je tožeča stranka za te storitve izdala račune, ki pa niso bili plačani. Tožena stranke je tako nedvomno vedela, na katero obdobje in na katere rezervacije se nanašajo računi, na podlagi katerih je tožnica vložila predlog za izvršbo in bi ustrezno trditveno podlago s tem v zvezi lahko podala že v odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 20. 6. 2018. Reklamacije pa bi lahko opisala tudi še na prvem naroku za glavno obravnavo, tj. po tem ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2018 priložila vse vaucherje, izdane s strani tožene stranke za letovanje pri tožeči stranki, ne pa da je na tem naroku zgolj priložila reklamacije za te vaucherje.

12. Samo v primeru, ko bi to storila, bi sodišče prve stopnje lahko izvedlo dokaz z zaslišanjem M. M. (ki je v času poslovanja pravdnih strank vodila in sprejemala vse rezervacije, reševala reklamacijske zahtevke, skrbela za izvedbo storitev in v imenu tožeče stranke sklenila s predstavnikom tožene stranke M. Č. alotmajsko pogodbo - prim. list. št. 67) in M. Č. (zakonitega zastopnika tožene stranke), ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z zatrjevanimi pomanjkljivostmi storitev v zvezi z alotmajsko pogodbo. Ker tožena stranka ustreznih trditev ni podala, pa očitek o kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen. Brez ustrezne trditvene podlage o tem, kakšna je bila napaka pri posamezni reklamaciji, sodišče prve stopnje navedenih dokazov ni bilo dolžno izvajati niti jih ni smelo. Enako velja tudi za predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca kakovosti v turizmu (ki naj bi pojasnil, katere storitve so bile sporne in v kakšnem delu pomanjkljivo opravljene - prim. list. št. 93). Zakaj ni verjelo, da so bile pri tožeči strani vložene kakršne koli reklamacije (pri čemer se je oprlo tudi na listine, na katere se sklicuje pritožnica), pa je sodišče prve stopnje pojasnilo na 13. strani izpodbijane sodbe. Reklamacijam, ki jih je tožena stranka predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, v zvezi s tem ni poklonilo vere, saj iz njih tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja preveč nepravilnosti. Pritožbeno sklicevanje nanje tudi iz tega razloga zato ne more biti učinkovito.

13. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da bosta predlagani priči M. in Č. izpovedali, ta je tožena stranka izročila tožeči stranki reklamacije v zakonskem roku (in kakšne so bile nepravilnosti izvedbe pogodbe in pomanjkljivosti storitev v hotelu). Ker pa tožena stranka v postopku sploh ni navedla, kakšna je bila napaka pri posamezni rezervaciji in sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka toženi stranki tudi ni verjelo, da so bile tožeči stranki poslane kakršnekoli reklamacije (razen tistih, ki so bile upoštevane), pa sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem zgoraj omenjenih prič ni bilo dolžno izvajati niti v zvezi z dejstvom, da so bile reklamacije tožeči stranki posredovane pravočasno. Brez ustrezne trditvene podlage o napakah namreč odpade potreba po ugotavljanju pravočasnosti reklamacij v zvezi s temi napakami. Pri tem je pripomniti, da je navedba, da je tožena stranka reklamacije tožeči stranki izročila v zakonskem roku tudi preveč pavšalna, da bi jo bilo prvostopenjsko sodišče dolžno upoštevati.

14. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno presodilo, da je zahtevek tožeče stranke po materialnem pravu utemeljen. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, (1) da je tožena stranka sporne račune zavrnila šele meseca decembra 2016, ko jo je tožeča stranka že dalj časa opominjala k plačilu, in da je bila ta zavrnitev popolnoma pavšalna, (2) da sta stranki stanje usklajevali že od septembra 2016 dalje, (3) da je obljuba tožene stranke z dne 6. 9. 2016 (A 90), da bo tožeči stranki poslala vse poslane reklamacije, ki jih je poslala iz različnih mailov in jih je cca. 30, v direktnem nasprotju s trditvami v tem sporu, da so prav vse stranke reklamirale storitve in da stranke terjajo povračilo celotnega zneska, kot tudi s trditvijo, da je tožeča stranka ves čas menjala elektronski naslov, medtem ko v elektronskem sporočilu z dne 6. 9. 2016 trdi, da so oni pošiljali reklamacije iz različnih mailov, (4) da iz elektronske korespondence izhaja, da je točena (pravilno: tožeča) stranka reklamacije reševala in skoraj vedno odobrila rabat, v primeru gosta J. pa je celo stornirala celoten račun in (5) da dvom v navedbe tožene stranke vzbujajo „napake“ na posredovanih reklamacijah, na tej podlagi pa pravilno presodilo, da ni verjeti toženi stranki, da so bile tožeči stranki poslane kakršnekoli reklamacije razen tistih, ki so bile upoštevane4. Ker tožena stranka v postavljenem roku ni navedla, katere od osemdesetih rezervacij so bile izvedene nepravilno, kakšna je bila napaka pri posamezni rezervaciji, niti tega, kdaj je bila posamezna napaka notificirana, zatrjevanih pomanjkljivosti v dokaznem postopku tudi ni ugotavljalo. Toženkinega ugovora sodišče prve stopnje torej ni presodilo kot utemeljenega.

15. Prvostopenjsko sodišče je - nasprotno - pritrdilo navedbam tožeče stranke. Ker je bilo med strankama nesporno, da je tožena stranka tožeči stranki v času med junijem in septembrom 2016 pošiljala goste po pogodbi in ker je tožena stranka (ki je turistična agencija) svojim strankam izdala vaucherje, ki pomenijo naročilo oziroma predstavljajo potrdilo tožene stranke tožeči stranki, da je storitev, ki je navedena v vaucherju, plačana, dejstvo, da tožena stranka ni ničesar vrnila svojim strankam, ki so bivale in koristile usluge pri tožeči stranki, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo neprerekano (dosledneje: nedokazano), je zahtevku tožeče stranke torej pravilno ugodilo. Terjatev po vtoževanih računih, ki niso bili plačani, mora tožena stranka zato plačati na podlagi izpodbijane sodbe.

16. Utemeljeni namreč niso niti očitki, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da ima tožena stranka prav, ko zatrjuje, da ni bila dogovorjena klima. Sodišče prve stopnje to res zmotno zapiše, vendar pa je iz siceršnje obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, da je to trdila tožeča stranka in da v bistvu pritrjuje tej. Tožena stranka je tista, ki je navedla, da kvaliteta storitve ni bila v skladu s sklenjeno pogodbo in standardi 3*, ki veljajo v turizmu (pri čemer je med drugim trdila, da klime v sobah niso hladile). Ker v alotmajski pogodbi ni dogovorjena klima niti ni dogovorjeno, da naj bi hotel ustrezal kategoriji 3*, pa tožena stranka s svojim ugovorom v tem postopku ni uspela. Kvaliteta storitev, ki bi jih po prepričanju pritožnice tožeča stranka morala zagotavljati, v pogodbi ni opisana. Da bi se kvaliteta storitev določala z navedenim tipom pogodbe, pa ne izhaja niti iz zakona. 909. člen OZ določa, da se z alotmajsko pogodbo gostinec zavezuje, da bo dal v določenem času turistični agenciji na razpolago določeno število ležišč v določenem objektu, nudil gostinske storitve osebam, ki jih pošlje agencija, in ji plačal določeno provizijo, ta pa se zavezuje, da si bo prizadevala jih zasesti oziroma da bo gostinca v določenih rokih obvestila, da tega ne more, ter da bo plačala ceno opravljenih storitev, kolikor je izkoristila najete hotelske zmogljivosti. Turistična agencija kot strokovnjak na področju organiziranja potovanj presodi, katera destinacija bo za potencialne potnike zanimiva in v kakšni meri. Glede na svoja predvidevanja (in seznanjenost) pripravi program potovanja in ga ponudi v svojih poslovalnicah, lahko pa tudi preko različnih oblik oglaševanja javnosti.5 Turistična agencija se mora torej vnaprej prepričati, kakšna je osnovna ponudba hotela (kot to navaja v pritožbi), nato pa svojim strankam (potencialnim gostom, potnikom) predstaviti realno sliko stvari.

17. V obravnavanem primeru je bila tožena stranka po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje s kvaliteto hotela seznanjena najkasneje 30. 6. 2016, ko je pri tožeči stranki letovala delavka tožene stranke. Tudi po obisku te delavke je še naprej po istih cenah in očitno pod istimi pogoji prodajala kapacitete tožeče stranke. Pritožbene navedbe v zvezi z nedelovanjem klime se tako izkažejo za nerelevantne. Nekatere od njih so po ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi nedovoljene (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enake so tudi trditve, da so vsi reklamacijski postopki še vedno v teku in niso dokončno rešeni ter da bo tožena stranka po zaključku reklamacijskih postopkov morala potnikom vrniti kupnino zaradi nepravilne in nepopolne izpolnitve pogodbe o potovanju.

18. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo. Poleg tega s pritožbo ni uspela, zato njena zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov tudi sicer ne bi bila utemeljena (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pri čemer iz elektronskega sporočila M. S. z dne 28. 7. 2016 izhaja, da so bile sobe urejene in da klima deluje, kar je v direktnem nasprotju s trditvami tožene stranke, da naj bi bile sobe umazane, da naj stranke celo ne bi dobile sob ter da klime niso delovale - iz navedenega elektronskega sporočila izhaja, da stranka ni bila povsem zadovoljna zgolj s prehrano, kar pa je stvar okusa posameznega gosta in nezadovoljstva gosta ni mogoče pripisati kateremu koli ravnanju tožeče stranke. 2 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 353. 3 Prim. sklep in sodba III Ips 130/2009. 4 Pri čemer je bilo v alotmajski pogodbi zapisano, da je agencija dolžna goste obvestiti, da se morajo reklamacije, ki zadevajo ponujene hotelske storitve, prijaviti isti dan ali najkasneje 24 ur pred zapustitvijo hotela, da bi hotel v času bivanja gosta lahko odstranil ugotovljene pomanjkljivosti, naknadne reklamacije pa bo hotel obravnaval samo, če so dostavljene v pisni obliki v roku 14 dni od zadnjega dne bivanja in samo, če je o reklamaciji bila obveščena recepcija znotraj 24 po ugotovljeni pomanjkljivosti (prvi odstavek na 12. strani izpodbijane sodbe). 5 Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 774.