Jedro

Tožnica zatrjuje vlaganje skupnega premoženja v premoženje tretje osebe, ne pa prelivanje premoženjskih kategorij med izvenzakonskima partnerjema. Sodna praksa pa v primerih zahtevkov na podlagi trditev o novi stvari ali gradnje na tujem svetu med strankama, ki nista bivša zakonca ali izvenzakonska partnerja, ne dopušča delitve nepremičnine z izplačilom protivrednosti že v pravdnem postopku.

Premičnine, kot so notranja in vhodna vrata, radiatorji, električna stikala in luči, so trajno in funkcionalno povezane z nepremičnino, v katero so vgrajeni in delijo v skladu z akcesijskim pravilom tudi njeno pravno usodo. Predstavljajo sestavino glavne stvari, in ne (zgolj) pritikline. Razen tega ustrezajo tudi drugim dvem kriterijem (poleg splošnega prepričanja), ki ju teorija izpostavlja v funkciji pravilne zapolnitve pravnega standarda sestavine, tj. kriteriju trdnosti povezave z glavno stvarjo in nekompletnosti oziroma nedokončanosti glavne stvari brez takšnih sestavin. Zaradi upoštevanja dejstva, da so v današnjem času sestavni deli stvari pogosto spojeni tako, da jih je moč ločiti od glavne stvari, pa se ob uporabi kriterija nekompletnosti oziroma nedokončanosti glavne stvari kot sestavine nepremičnine štejejo tudi vrata, okna, radiatorji, svetila, celo žarnica za sestavo svetlobnega telesa...

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi: - v II. točki izreka sklepa v delu, ki se nanaša na: v hodniku dve garderobni omari in obešalna stena, v kuhinji ovalna miza in 6 stolov, v dnevni sobi 12 omar in klubska miza, v kopalnici umivalnik, pipa, omara in dve garnituri modrih tepihov, -v III. točki izreka sodbe (v stroškovni odločitvi).

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 8. 6. 2011 ne dovoli (I. točka izpodbijanega sklepa); da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje tožnice in prvotoženca vlaganja v stanovanjsko hišo na naslovu …, v skupni višini 32.912,00 EUR, pri čemer sta deleža tožnice in prvotoženca enaka, vsak do ½, ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta tožnica in prvotoženec v času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobila premičnine, ki spadajo v njuno skupno premoženje, na katerem sta deleža tožnice in prvotoženca enaka, vsak do ½, in ki obsega premičnine v stanovanjski hiši na naslovu ..., v obsegu, kot izhaja iz točke II. izreka izpodbijanega sklepa. Postopek v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da je prvotoženec dolžan izplačati tožnici ½ vrednosti v točki 2 tožbenega zahtevka navedenih premičnin v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 20. 4. 2004 dalje do plačila, je ustavilo. Po pravnomočnosti tega sklepa pa je odredilo nadaljevanje postopka v tem delu po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Kranju (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

S sodbo je nadalje ugotovilo, da sta tožnica in prvotožnec v času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobila naslednje premičnine, ki sodijo v njuno skupno premoženje in ki obsega: avtomobil Renault Megane 1,9 dinamique luxe, letnik 2003, v kuhinji: 6 skodelic za kavo (modro-rumene), v spalnici: zakonski jogi 1 kom, pri čemer sta deleža tožnice in prvotoženca enaka, vsak do ½ (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta tožnica in prvotoženec v času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobila naslednje premičnine, ki sodijo v njuno skupno premoženje in ki obsega: v shrambi: kovinski regal 2 kom in v kopalnici: ogledalo, pri čemer sta deleža tožnice in prvotoženca enaka, vsak do ½. Zavrnilo je tudi zahtevek, da morata toženca solidarno izplačati tožnici iz naslova vlaganj v stanovanjsko hišo na naslovu ..., ½ v točki 1 tožbenega zahtevka ugotovljenih vlaganj v višini 16.456,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2004 dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov prvega toženca v višini 312,79 EUR in drugega toženca v višini 620,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude z izpolnitvijo (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2.Pritožbo vlagata tožeča in prva tožena stranka.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) izpodbija zavrnilni del sklepa, zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvenstveno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi z odločitvijo o nedopustitvi spremembe tožbe glede trditev, da tožnici pripada stvarnopravno upravičenje, meni, da bi sprememba vsekakor pripomogla k dokončni ureditvi razmerij med strankami. Povsem napačno je zato po mnenju tožnice razlogovanje sodišča, da bi lahko ponovno vložila obligacijski zahtevek za izplačilo vlaganj. S tem, ko je sodišče v točki III. sklepa postopek ustavilo in odstopilo nepravdnemu sodišču, pa je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, saj 21. člen ZPP določa, da lahko pravdno sodišče izda tak sklep zgolj, dokler še ni izdana odločba o glavni stvari. V zvezi z zavrženjem ugotovitvenega zahtevka, da sodijo v skupno premoženje vlaganja tožnice in prvega toženca v nepremičnino, last drugega toženca, ter zavrnitvijo zahtevka za izplačilo teh vlaganj, vztraja, da je bil v času obstoja izvenzakonske skupnosti zgrajen prizidek, ki pomeni bistveno ekonomsko spremembo stanja in vrednosti celotne nepremičnine. Dodaja, da je tožnici in prvemu tožencu drugi toženec obljubil, da bosta postala solastnika prizidka. Sodišču prve stopnje v zvezi z navedenim očita, da ni zaslišalo predlaganih prič F. D., M. D. ter tožničinega brata B., ki bi izpovedali, da so tožnici izročili sredstva za izgradnjo prizidka in adaptacijo stanovanja ter nakup premičnin ter o dogovoru glede stvarnopravnega upravičenja. Sodišče tudi ni vpogledalo v zapisnike zaslišanja navedenih prič v zadevi P 447/2004. Poudarja, da v tej pravdi zahteva civilno delitev zaradi pridobitve stvarnopravnega upravičenja na stvari. Takšen zahtevek je zato stvarnopravne narave in ima podlago v 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( v nadaljevanju: ZZZDR). Glede zahtevka, da sodijo v skupno premoženje določene premičnine meni, da je povsem zmoten zaključek, da gre za res transacta. Sodišče prve stopnje se sklicuje na zapisnik z dne 22. 3. 2005 in pripravljalno vlogo tožnice z dne 22. 3. 2005, pri tem pa povsem prezre, da je tožnica poleg utesnitve in razširitve zahtevka, umaknila tožbeni zahtevek glede stvari, ki so bile navedene v tožbi z dne 15. 12. 2004, in vztrajala zgolj pri stvareh, ki so navedene v tč. 10 pripravljalne vloge z dne 22. 3. 2005. Povsem napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je prepričljiva izpovedba prvega toženca, da je dva kovinska regala in ogledalo kupil v Merkurju, še preden sta se s tožnico spoznala. Sodišče je namreč izhajalo iz povsem zgrešenega in protispisnega zaključka, da dva regala in ogledalo ne predstavljata skupnega premoženja tožnice in prvotožene stranke (v nadaljevanju: prvega toženca), ker bi prvi toženec zagotovo predložil račun, kot ga je za pohištvo in vzmetnico. Izpovedba prvega toženca je nepreverjena z izvedbo drugih dokazov, ki jih je tožnica predlagala. Iz zapisnika z dne 1. 6. 2005 v zadevi P 20182006 (prej 447/2004) Okrajnega sodišča v Kranju izhaja, da je priča M. D. izpovedala, da je z denarjem, ki ga je tožnica dobila od staršev, kupila kopalniško opremo, pralni stroj, zmrzovalno skrinjo, 6 stolov, mizo za kuhinjo itd. Tudi priča B. D. je povedal, da je tožnica s tem denarjem kupila opremo v stanovanju, kar je potrdil F. D.. Priča M. O., sestra tožnice, je izrecno navedla, da se je kupil regal v kopalnici. Povsem zmotna je ugotovitev, da je prvi toženec dva kovinska regala in ogledalo kupil pred začetkom obstoja izvenzakonske skupnosti. Zaključki o verodostojnosti toženca so pavšalni in posledica neizvedbe predlaganih dokazov. V zvezi s pojasnjenim graja kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativno bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni pojasnilo svoje odločitve o zavrnitvi dokazov. V zvezi z vhodnimi vrati, 6 notranjimi vrati, 8 radiatorji, 30 električnimi stikali in 8 lučmi pa sodišče napačno povzema, da jih je tožnica opredelila kot pritikline v spalnici ter povzema svojo izpovedbo, iz katere izhaja, da predstavljajo te premičnine skupno premoženje. Tudi prvi toženec je potrdil, da so zavese skupno premoženje in da jih ima še vedno v stanovanju. Dodaja, da drugi toženec ni zatrjeval, da bi bil lastnik navedenih premičnin. Sodišče je pavšalno navedlo, da je tožnica poleg omenjenih pritiklin v predhodni pravdi za izročitev delno vtoževala tudi luči, vendar tega ni obrazložilo. Poudarja, da je tako kot glede ostalih vtoževanih premičnin tudi glede luči tožbo v pravdi P 201/2006 umaknila. Poudarja, da bi imela od ugotovitve teh premičnin za skupno premoženje vsekakor korist, saj bi vsled takšni ugotovitvi lahko zahtevala civilno delitev stvari. Meni pa tudi, da je zaključek sodišča o tem, da so vhodna vrata, notranja vrata, radiatorji, električna stikala ter luči pritikline nepremičnine, zmoten. Med pritiklino in glavno stvarjo mora biti določena zveza, ki jo zahteva gospodarski namen stvari. V konkretnem primeru pa navedene pritikline niso del nepremičnine, tj. del objekta, last drugotoženca, saj se dajo odstraniti in nimajo namena trajnega značaja. Osnovna predpostavka je tudi isto lastništvo glavne stvari in pritikline. S pridobitvijo lastninske pravice na glavni stvari, drugi toženec ni pridobil tudi lastninske pravice na pritiklinah. Tega niti ni dokazal. Z zaslišanjem F., M. in B. D. bi sodišče lahko ugotovilo nasprotno. V nadaljevanju vztraja pri pridobitvi stvarnopravnega deleža na nepremičnini, da drugi toženec zaradi takšne pridobitve ni lastnik nepremičnine, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, in da je prvi toženec na račun teh vlaganj obogaten in pasivno legitimiran. Zahtevki iz tega naslova pa so nezastarljivi. Zmoten je zato zaključek sodišča, da se je z zatrjevanimi vlaganji povečalo zgolj premoženje drugega toženca, ne pa tudi prvega toženca. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je tožnica opustila posest nepremičnine 1. 4. 2004, zaradi česar je njen zahtevek iz naslova obogatitve zastaral. Poudarja, da se navedenega dne ni prostovoljno izselila, temveč je to storila zaradi nevzdržnih razmer – zamenjave ključavnice in maltretiranja otrok. V dokaz je predlagala vpogled v spis P 153/2004, ki pa ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Iz tega dokaza izhaja, da je bila tožnici odvzeta posest nezakonito in da takrat njena odločitev glede izselitve ni bila dokončna. Sodišče je tudi povsem neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem za cenitev nepremičnine, ker naj bi bila delitev predmet nepravdnega postopka. Sodna praksa namreč dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev, že v pravdnem postopku, če skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z obravnavanimi vlaganji. Priglaša stroške s pritožbo.

4.Prvi toženec izpodbija sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka ter sodbo v I. in III. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga, da tožnici naloži tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. Glede I. točke izreka sodbe, tj. ugotovitve, da sodijo v skupno premoženje vozilo Renault Megane, 6 skodelic za kavo in zakonski jogi, meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 286. člena ZPP. Pojasnjuje, da je bil lastnik vozila Renault Megane letnik 1999, ki ga je leta 2002 prodal in s kupnino plačal del kupnine za avtomobil Renault Megane letnik 2003. Tožnica v tožbi ni specificirala avtomobila do te mere, da bi se lahko prvi toženec do njenih navedb opredelil, saj iz tožbe ni bilo moč ugotoviti, kateri avtomobil Renault Megane naj bi po mnenju tožnice sodil v skupno premoženje, ali tisti letnik 1999, ali tisti letnik 2003. Tožba tožnice najmanj do zadnjega naroka ni bila v zahtevku in navedbah dovolj določna. Sodišče prve stopnje tudi povsem neutemeljeno očita prvotožencu, da je navedbe glede avtomobila podal prepozno. Posledično je napačno zaključilo, da med strankama ni bilo spora, ali avtomobil Renault Megane sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Poleg tega je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je natančno specificiralo avtomobil v izreku izpodbijane sodbe. Meni, da gre v tem delu za spremembo tožbe, o dovoljenosti katere bi moralo sodišče odločiti, česar pa kljub ugovoru prvega toženca ni storilo. Če bi spremembo dovolilo, bi moralo prvemu tožencu odobriti rok za odgovor. Če pa bi sodišče odločilo, da sprememba tožbe ni dovoljena, bi moralo zahtevek v tem delu zaradi nesklepčnosti zavreči. Sodišče je o tem delu zahtevka odločilo brez trditvene in dokazne podlage. Poleg tega je zagrešilo bistveno kršitev postopka s tem, ko je prekoračilo tožbeni zahtevek. Obrazložitev odločitve sodišča v tem delu je obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede odločitve o šestih skodelicah za kavo in zakonskem jogiju vztraja pri svojem ugovoru res transacta, saj meni, da tožnica ni izkazala, da ne gre za predmete, ki so bili zaobseženi s sodno poravnavo. Sicer pa je zahtevek v tem delu zaradi nedoločenosti predmetov tudi nesklepčen in bi ga bilo potrebno zavreči. Glede jogija poudarja, da je sodišče pravilno zaključilo, da se je tožnica k toženi stranki preselila konec avgusta oziroma v začetku septembra 2002. Pred tem med tožnico in prvim tožencem ni obstajala izvenzakonska skupnost. Tako prvi toženec kot priče so izpovedali, da si je prvi toženec pričel urejati stanovanje z namenom, da bo v njem bival sam ali v prihodnosti s partnerjem. Iz predloženih dokazov in iz izpovedbe toženca pa izhaja, da je vzmetnico za posteljo kupil sam v Lesnini julija 2002. Zaključek sodišča prve stopnje, da vzmetnica sodi v skupno premoženje stranke, je zato napačen. V zvezi z ustavitvijo postopka glede zahtevka za izplačilo 5.000,00 EUR iz naslova vrednosti premičnin, ki potrditvah tožnice sodijo v skupno premoženje, ponavlja, da zahtevek tožnice glede skupnih premičnin ni zadostno določen, da bi bil sposoben za obravnavo. Posledično je tudi odločitev o ustavitvi postopka in njegovem nadaljevanju po pravilih nepravdnega postopka nepravilna. Podredno pa meni, da zahtevek za izplačilo 5.000,00 EUR s pripadki dejansko predstavlja obligacijskopravni zahtevek, ki je do dneva vložitve tožbe že zastaral. Do izpostavljenega stališča toženca o naravi zahtevka v tem delu in do ugovora zastaranja se sodišče ni opredelilo. Navedena opustitev pa pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Dodaja, da tožnica zahtevka v 4. točki ni specificirala po višini, navedbe pa so tudi same s seboj v nasprotju. Tožnica po eni strani navaja, da so premičnine, ki sta jih s prvim tožencem kupila za stanovanje, vredne 10.000,00 EUR, hkrati pa navaja, da predstavlja skupno premoženje tudi Renault Megane. Zahtevek za izplačilo 5.000,00 EUR pa postavlja za vse premičnine, ki predstavljajo skupno premoženje, torej premičnine za stanovanje in avtomobil. Sodišče je tudi sámo ugotovilo, da ne more določiti, kakšen znesek od celote predstavljajo premičnine, glede katerih je bilo tožnici v 2. točki zahtevka ugodeno. Ne glede na to pa je odločilo, da postopek za celotni znesek ustavi in odstopi v reševanje v nepravdni postopek. Če bi tožnica svoj zahtevek ustrezno specificirala, bi sodišče zahtevek v delu, ki se nanaša na premičnine, glede katerih je bila tožba zavržena oziroma zahtevek zavrnjen. Zgolj za preostali del, pa bi eventuelno odločilo sámo ali odstopilo v nepravdni postopek. Graja tudi stroškovno odločitev sodišča saj meni, da je le-to brez trditvene in dokazne podlage ocenilo vrednost premičnin, glede katerih je tožnica uspela, na 3.500,00 EUR. Zaradi zgoraj pojasnjenih protislovnih trditev tožnice takšen zaključek sodišča ni pravilen. Posledično je sodišče zmotno odmerilo tudi stroške postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

5.Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v delu, v katerem ju izpodbija tožnica. Pritrjuje razlogom sodišča v tem delu ter priglaša stroške z odgovorom.

6.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Glede spremembe tožbe:

7.Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ne dovoli spremembe tožbe v delu, v katerem je tožnica od prvega in drugega toženca zahtevala solidarno izplačilo skupnih vlaganj v nepremičnino, last drugega toženca. Tožnica je po koncu prvega naroka za glavno obravnavo dopolnila oziroma razširila trditveno podlago zahtevka z navajanjem, da so dela na nepremičnini drugega toženca, izvedena v času izvenzakonske skupnosti, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe njene identitete oziroma je to nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Četudi je tožnica že v tožbi pojasnila vsebino in naravo del na nepremičnini, je tako po vročitvi tožbe toženi stranki (prvi odstavek 185. člena ZPP) dodatno zatrdila pomen takšnih del oziroma vlaganj v razmerju do velikosti in vrednosti celotne nepremične stvari, kakor tudi zahtevala, da se pridobljena (so)lastninska pravica zaradi vlaganja skupnega premoženja v tujo nepremičnino, izplača v denarju. S takšno razširitvijo trditvene podlage je dajatveni denarni zahtevek prvotno obligacijskopravne narave dobil v razmerju do prvega in drugega toženca stvarnopravno naravo zahtevka za delitev stvari.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna sprememba v obravnavanem primeru (toženi stranki sta namreč spremembi nasprotovali, tako da bi lahko sodišče spremembo dovolilo le, če bi mislilo, da je to smotrno) ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pri tem sicer ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da takšno nesmotrnost utemeljuje nepristojnost okrožnega sodišča za izvedbo nepravdnega postopka delitve stvari. Pristojnost okrajnega sodišča za nepravdne postopke je namreč funkcionalnega značaja, ne pa stvarnega. Drži tudi pritožbeni argument o dopuščanju sodne prakse, da zakonec z zahtevkom na ugotovitev obstoja solastninske pravice oziroma z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, z zahtevkom na izročitev stvari ali z obligacijskim zahtevkom na izplačilo protivrednosti svojega deleža na stvari doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku.

9.Vendar tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje vlaganje skupnega premoženja v premoženje tretje osebe, ne pa prelivanje premoženjskih kategorij med izvenzakonskima partnerjema. Sodna praksa pa v primerih zahtevkov na podlagi trditev o novi stvari ali gradnje na tujem svetu med strankama, ki nista bivša zakonca ali izvenzakonska partnerja, ne dopušča delitve nepremičnine z izplačilom protivrednosti že v pravdnem postopku. Razen tega obravnava takšnega zahtevka terja ugotavljanje bistveno širšega in drugačnega dejstvenega substrata od tistega, ki utemeljuje obligacijske zahtevke iz naslova vlaganj in ki bi z veliko verjetnostjo tudi bistveno podaljšal in zapletel predmetni pravdni postopek. Upoštevajoč vse navedeno zato sodišče druge stopnje potrjuje kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da zgoraj opisane spremembe tožbe ne dovoli. Do ostalih pritožbenih razlogov, s katerimi tožnica graja neizvedbo dokazov glede trditev po spremenjeni tožbi, se zato sodišče druge stopnje ni opredeljevalo (prvi dostavek 360. člena ZPP).

Glede zavrženja ugotovitvenega zahtevka v zvezi z nepremičninami:

10.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo ugotovitven zahtevek, da sodijo v skupno premoženje vlaganja v nepremičnino, last drugega toženca. V obravnavani zadevi je namreč tožeča stranka postavila vmesni ugotovitveni zahtevek ter dajatveni zahtevek za izplačilo takšnih vlaganj, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo tako zoper prvega kot drugega toženca. Ker je samostojen ugotovitven zahtevek subsidiaren dajatvenemu zahtevku, pri čemer tožeča stranka ni zatrdila okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da njen interes za ugotovitveno tožbo ni konzumiran z dajatvenim zahtevkom, je sodišče druge stopnje tudi v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Na pritožbena ugovarjanja o potrebi po izvajanju meritornega postopka v tem delu zato sodišče druge stopnje ni odgovarjalo (prvi odstavke 360. člena ZPP).

Glede zavrženja ugotovitvenega zahtevka, da sodijo v skupno premoženje premičnine:

11.Delno pa je pritrditi tožeči stranki v graji zavrženja ugotovitve, da sodijo v skupno premoženje tudi premičnine iz II. točke izreka. Sodišče je v tem delu ugotovilo, da so bile te premičnine že predmet postopka v zadevi P 201/2006, v kateri sta se stranki poravnali. Vendar tožeča stranka pravilno opozarja, da je v navedeni zadevi svoj zahtevek za izročitev stvari deloma utesnila, tako da tiste premičnine, za katere je zahtevek tekom postopka umaknila, niso bile predmet poravnave. Sodišče druge stopnje je po vpogledu v spis P 201/2006 tako ugotovilo, da iz pojasnjenega razloga s sodno poravnavo niso bili zaobseženi naslednji predmeti: v hodniku dve garderobni omari in obešalna stena, v kuhinji ovalna miza in 6 stolov, v dnevni sobi 12 omar in klubska miza, v kopalnici umivalnik, pipa, omara in dve garnituri modrih tepihov ter v spalnici 6 notranjih vrat, ena vhodna vrata, 8 radiatorjev, 30 električnih stikal in 8 luči. Za vse navedene predmete, razen tiste v spalnici, je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi zmotne presoje res transacta, namreč sodišče prve stopnje v tem delu sploh še ni meritorno odločalo v zadevi.

12.Navedeno sicer velja tudi za zahtevek glede premičnin v spalnici. Ker pa je ta že na podlagi materialnega prava neutemeljen (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), je sodišče druge stopnje sámo odločilo o zahtevku v tem delu in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju. Takšna odločitev je namreč za tožnico, ki se je edina pritožila v tem delu, ugodnejša od zavrnitve zahtevka (359. člen ZPP). Navedene premičnine po splošnem prepričanju predstavljajo sestavino glavne stvari, in ne (zgolj) pritikline, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Razen tega ustrezajo tudi drugim dvem kriterijem (poleg splošnega prepričanja), ki ju teorija izpostavlja v funkciji pravilne zapolnitve pravnega standarda sestavine, tj. kriteriju trdnosti povezave z glavno stvarjo in nekompletnosti oziroma nedokončanosti glavne stvari brez takšnih sestavin. (1) V teoriji, ki ji sledi tudi sodna praksa, je tako pojasnjeno, da so npr. trdno povezani z zgradbo deli zgradbe, kot so podboji, okenski okviri, opeka... Zaradi upoštevanja dejstva, da so v današnjem času sestavni deli stvari pogosto spojeni tako, da jih je moč ločiti od glavne stvari, pa se ob uporabi kriterija nekompletnosti oziroma nedokončanosti glavne stvari kot sestavine nepremičnine štejejo tudi vrata, okna, radiatorji, svetila, celo žarnica za sestavo svetlobnega telesa... Ker je torej 6 notranjih vrat, vhodna vrata, 8 radiatorjev, 30 električnih stikal in 8 luči trajno in funkcionalno povezanih z nepremičnino, v katero so vgrajeni, delijo v skladu z akcesijskim pravilom tudi njeno pravno usodo. To pomeni, da se lastninska pravica na glavni stvari razširi tudi na novo bistveno sestavino, ne glede na to, kdo je bil lastnik stvari, ki je postala bistvena sestavina glavne stvari. Upoštevajoč, da med strankami ni sporno zemljiškoknjižno lastništvo nepremičnine na naslovu ..., je posledično drugi toženec (kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine) lastnik tudi navedenih premičnin kot njenih sestavin. Morebitna lastninska pravica tožnice in prvega toženca na teh premičninah pa je z njihovo vgradnjo v nepremičnino ugasnila.

Glede zavrnitve ugotovitvenega zahtevka, da sodijo v skupno premoženje dva kovinska regala v shrambi in ogledalo v kopalnici:

13. V zvezi z navedeno odločitvijo tožnica sodišču prve stopnje očita neizvedbo predlaganih dokazov, s čimer naj bi bila kršena njena pravica do izjave in zaradi katere naj bi bilo v tem delu zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Konkretno sodišču očita neizvedbo zaslišanja prič M., B. in F. D.. (2) Vendar sodišče druge stopnje na podlagi vpogleda v sodni spis obravnavane zadeve ugotavlja, da je tožnica teme dokaznih predlogov za zaslišanje M., B. in F. D. substancirala s trditvami o okoliščinah obstoja izvenzakonske skupnosti in vlaganj v nepremičnino, ne pa tudi s trditvami o okoliščinah glede nakupa vtoževanih premičnin v času obstoja izvenzakonske skupnosti. V dokaz takšnega sklopa trditev je namreč predlagala angažiranje izvedenca za cenitev premičnin ter pribavo in vpogled v spis P 153/2004 Okrajnega sodišča v Kranju, sicer pa se je zgolj sklicevala na predhodno navedene dokazne predloge z navedbo „kot doslej“ (primerjaj trditve in predloge na list. št. 1-7 sodnega spisa). Pri tem ni konkretizirano pojasnila, o čem bi lahko izpovedale predhodno predlagane priče, kar bi potrjevalo oziroma utrjevalo prepričanje o resničnosti splošne trditve tožnice, da sta skupaj s prvim tožencem vlagala skupno delo in sredstva v ureditev stanovanja. To je storila šele v pritožbi, v kateri je s sklicevanjem na izpovedbe teh prič v zadevi P 201/2006 in navajanjem okoliščin, o katerih so znale izpovedati – ravno nasprotno – dokazne predloge zelo natančno substancirala. Ker tega ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa jim sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Zavrnitev takšnih predlogov glede navedenih dejstev je tudi obrazložilo, in sicer na strani 7 izpodbijane odločbe (točka 11. obrazložitve), zato ne drži niti očitek o kršitvi 287. člena ZPP.

14.S tem, ko tožnica opozarja na vsebino zapisnikov o izpovedbah prič M., B. in F. D. ter M. O. v zadevi P 201/2006, pa dokazni oceni sodišča prve stopnje smiselno očita tudi necelovitost in nepopolnost. Meni namreč, da bi upoštevanje okoliščin, o katerih so izpovedale te priče v navedenem postopku utemeljevalo drugačno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je dokaz z vpogledom v zapisnike in sodne odločbe v zadevi P 201/2006 sicer izvedlo (kar je razvidno iz dokaznega sklepa na strani 7 odločbe sodišča prve stopnje), vendar ga po oceni sodišča druge stopnje upoštevajoč strogo uveljavljeno razpravno načelo glede zbiranja procesnega gradiva v pravdi pravilno ni vključilo v svojo dokazno oceno. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je bil dokazni predlog z vpogledom v naveden spis povsem nekonkretiziran, saj tožnica sploh ni navedla, v katere listine v spisu naj sodišče vpogleda.

15.Glede na izpovedbo prvega toženca, da je kovinska regala in ogledalo kupil še pred začetkom izvenzakonske skupnosti s tožnico in ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljivo, kakor tudi upoštevaje indic, da je sicer tožnica za pohištvo in vzmetnico predložila račun, česar pa ni storila za dva regala in ogledalo, je zatorej ob upoštevanju izkustvenih pravil pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje in posledičnemu zaključku, da navedene premičnine ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank, temveč posebno premoženje prvega toženca.

Glede ustavitve postopka v delu, ki se nanaša na dajatveni zahtevek za plačilo polovice vrednosti v točki 2 tožbe navedenih premičnin v višini 5.000,00 EUR:

16.V pritožbeni graji povzete odločitve se tožnica zmotno sklicuje na 21. člen ZPP. Navedena določba sodišču sicer res dovoljuje izdajo sklepa, s katerim odstopi zadevo nepravdnemu sodišču, zgolj do izdaje odločbe o glavni stvari. Vendar citirano ne pomeni, da izdaja takšnega sklepa ni dovoljena v primeru, ko sodišče hkrati s sodbo odloči o drugih delih zahtevka (kot si to zmotno razlaga tožnica v pritožbi), temveč zgolj, da po izvedbi celotnega postopka o glavni stvari ni mogoče glede te iste stvari izdati sklep o odstopu zadeve nepravdnemu sodišču, saj takšna odločitev v tej fazi postopka več kot očitno ne bi bila smotrna in ekonomična. Ker takšna procesna situacija v obravnavanem primeru ni podana ter upoštevajoč, da predstavlja opisan zahtevek smiselno predlog za civilno delitev skupnega premičnega premoženja, o katerem se odloča po pravilih nepravdnega postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek v tem delu ustavilo zaradi njegovega nadaljevanja po pravilih nepravdnega postopka po pravnomočnosti sklepa.

17.Dejstvo, da sodna praksa takšne predloge za civilno delitev v pravdah za ugotovitev skupnega premoženja dopušča, ne more biti argument za uveljavitev takšnega procesnega ravnanja v vseh primerih. Z nadaljevanjem obravnavanja zahtevka v tem delu po pravilih nepravdnega postopka namreč tožnici ni okrnjena njena pravica do sodnega varstva, temveč ji je v obravnavani zadevi celo v večji meri zagotovljena, saj je nepravdni postopek primernejši za ugotavljanje dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost predlagane delitve stvari (70. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). (3) Glede zavrnitve dajatvenega zahtevka za solidarno izplačilo polovice vlaganj v stanovanjsko hišo na naslovu ..., v višini 16.456,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2004 dalje do plačila:

18.V zvezi z navedeno odločitvijo je že sodišče prve stopnje pravilno in izčrpno pojasnilo, da prvotožena stranka zanj ni pasivno legitimirana, zoper drugega toženca pa je zastaral, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v tem delu zgolj sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje v točki 21, 22 in 23. Tožnica neutemeljeno vztraja, da se je z vlaganji v nepremičnino, last drugega toženca, povečalo tudi premoženje prvega toženca. Ker sodišče ni dovolilo spremembe tožbe tako, da bi tožnica zahtevala denarno izplačilo zaradi pridobitve (so)lastninske pravice na nepremičnini (torej v smislu civilne delitve), je zaradi zatrjevanih vlaganj v nepremičnino, ki so povzročile povečanje njene vrednosti, obogaten kvečjemu njen zemljiškoknjižni lastnik, to pa je nesporno drugi toženec. V njuno skupno premoženje torej sodi terjatev, in ne stvarna pravica. Prvi toženec pa posledično za takšen dajatveni zahtevek ne more biti legitimiran.

19.Glede drugega toženca pa je treba pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je le-ta zastaral. Četudi je sodišče pri presoji zastaranja izhajalo iz določbe 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR),(4) in ne pravilno iz določbe 48. člena SPZ, ki velja za vlaganja v nepremičnino, pa so razlogi sodišča prve stopnje pravilni tudi ob uporabi navedenega stvarnopravnega pravila. Zastaranje namreč v skladu z 48. členom SPZ ne more začeti teči pred trenutkom, ko je vlagatelj izgubil posest nepremičnine. Na to časovno točko pa je presojo teka zastaralne dobe oprlo tudi sodišče prve stopnje.

20.Pri tem ni mogoče slediti tožnici, da je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o prostovoljni opustitvi posesti nepremičnine s strani tožnice 14. 4. 2004 zmotna. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ji je bila posest nepremičnine odvzeta nezakonito z zamenjavo ključavnice, ki ji je preprečila dostop do nepremičnine in premičnih stvari v njej. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da njena izpovedba ni potrdila samovoljnega odvzema posesti nepremičnine tožnici. Le-ta se namreč v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svojo izpovedbo, v kateri je pojasnila, da so „zadeve takrat postale nevzdržne, 1. toženec je mene in otroka maltretiral“. Navedenih okoliščin namreč tekom postopka ni zatrdila tako, da bi lahko tvorile dejstveni substrat zadeve in omogočale zaključek, da je nepremičnino zapustila zaradi fizičnega ali psihološkega nasilja prvega toženca. Trdila je zgolj, da v stanovanje na naslovu ..., ni mogla več dostopati zaradi zamenjave ključavnice. Zaslišana pred sodiščem prve stopnje je tudi izrecno izjavila: „Jaz sem se sama odločila, da se izselim, ko pa sem prišla po svoje stvari, je bila že zamenjana ključavnica.“ Na podlagi trditvene podlage v postopku in takšne izpovedbe tožnice je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnica izselila prostovoljno, ker se je tako sama odločila. Z zamenjavo ključavnice po njenem odhodu ji posledično ni bila odvzeta posest nepremičnine, temveč ji je bilo s takšnim ravnanjem preprečen (zgolj) dostop do njenih premičnin.

21.Tožnica v pritožbi sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje brez obrazložitve ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis P 153/2004, ki ga je predlagala v dokaz trditev o nezakonitem odvzemu posesti. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšna kršitev postopka ni bistvena. Tožnica namreč svojega dokaznega predloga ni substancirala tako, da bi mu sodišče prve stopnje lahko sledilo, saj ni natančno navedla, v katere listine v spisu naj sodišče prve stopnje vpogleda. V skladu z ustaljeno sodno prakso zato sodišče prve stopnje takšnemu dokaznemu predlogu kot presplošnemu pravilno ni sledilo, posledično pa odsotnost obrazložitve neizvedbe takšnega dokaza tudi ni mogla vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Razen tega je tožnica sama zatrdila, da ji je bil v navedeni zadevi zahtevek iz naslova motenja posesti zavrnjen. Takšna trditev (ki sicer tudi ni bila prerekana in dokazovanje katere zato ni bilo potrebno) pa ne utemeljuje zaključka o nezakonitem odvzemu posesti s strani tožene stranke, pri katerem vztraja v pritožbi. Četudi bi torej sodišče prve stopnje takšno dejstvo ugotovilo, navedeno ne bi privedlo do drugačne odločitve o zahtevku v tem delu.

22.Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo glede odločitve v II. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek glede premičnin: v hodniku dve garderobni omari in obešalna stena, v kuhinji ovalna miza in 6 stolov, v dnevni sobi 12 omar in klubska miza, v kopalnici umivalnik, pipa omara in dve garnituri modrih tepihov; ter v tem delu in posledično v stroškovni odločitvi (III. točka izreka sodbe) razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). V preostanku pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi prvega toženca:

23.Glede ugotovitve, da sodijo v skupno premoženje osebno vozilo Renault Megane 1,9 dinamique luxe, letnik 2003, 6 skodelic za kavo modro-rumene barve ter zakonski jogi, pri čemer je delež tožnice na tem premoženju polovičen: Prvi toženec neutemeljno graja zmotno uporabo 286. člena ZPP glede trditev, s katerimi je prerekal s strani tožnice zatrjevano dejstvo, da sodi v skupno premoženje tudi osebno vozilo Renault Megane. Ni namreč mogoče pritrditi stališču prvega toženca, da tožnica v svojem zahtevku vse do zadnjega naroka ni zadosti določno opredelila osebnega vozila Renault Megane. Določnost zahtevka se presoja zgolj glede na ustreznost oziroma primernost takšnega zahtevka za njegovo kasnejšo izterjavo. Označba osebnega vozila z njegovim trgovinskim imenom pa je v konkretnem primeru – glede na nespornost med strankama, da sta v času obstoja njune izvenzakonske skupnosti kupila zgolj en nov avtomobil znamke Renault Megane – za izvršljivost morebitne ugodilne sodbe v tem delu zadostna.

24.Če je drugi toženec dejansko menil, da je zahtevek tožnice nedoločen, ker bi se lahko nanašal na drugo vozilo iste znamke, bi moral trditve, da je leta 2002 kupil vozilo Renault Megane letnik 2003 s sklenitvijo leasing pogodbe, katere prvi obrok je delno plačal s kupnino od prodaje vozila Renault Megane letnik 1999 (ki jih je podal šele v vlogi z dne 3. 2. 2011), podati v roku iz 286. člena ZPP, tj. do konca prvega naroka. Šele na podlagi takšnih trditev bi lahko namreč sodišče prve stopnje zahtevek tožnice štelo kot nedoločen zaradi spornosti identitete njegovega predmeta. Opozorilo tožene stranke tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (na katerega se sklicuje v pritožbi), da so vtoževane premičnine „težko določljive“ (primerjaj ugovor na list. št. 30 sodnega spisa), pa je bilo preveč pavšalno, da bi povzročilo nedoločenost zahtevka, saj je ta per se – ob odsotnosti konkretiziranih ugovorov o identiteti posameznih premičnin – zadostno opredeljen za njegovo meritorno obravnavo.

25.Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je v izrek izpodbijane sodbe vneslo dodatno označbo trgovinske oznake vtoževanega avtomobila tako, da je označbi „Renault Megane“ dodalo pripis „1,9 dinamique luxe, letnik 2003“. Med strankama namreč do konca prvega naroka za glavno obravnavo – kot že pojasnjeno – ni bilo spora, katero vozilo je predmet zahtevka, zato tudi pripis „1,9 dinamique luxe, letnik 2003“ ni odločilnega pomena, saj s takšnim izrekom sodišče prve stopnje ni odločilo o nečem drugem kot o tistem, kar je zahtevala tožnica. Iz istega razloga tudi ni mogoče ugotoviti spremembe tožbe, saj je tožnica s popravo oziroma dopolnitvijo zahtevka v tej smeri zgolj natančneje določila stvar, ki je že bila predmet njenega zahtevka (primerjaj 184. člen ZPP), s takšnim postopanjem pa posledično tudi ni bila vezana na roke in pogoje iz 185. člena ZPP.

26.Glede šestih skodelic za kavo in zakonskega jogija pa gre pojasniti, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede ugovora, da je spor zaradi sklenitve sodne poravnave med strankama pravnomočno končan. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo, da navedeni predmeti niso bili vtoževani v pravdnem postopku P 201/2006 in da zato tudi niso vsebovani v poravnavi, ki sta jo tekom navedenega postopka sklenili tožnica in prvi toženec (sodišče druge stopnje se je o tem prepričalo z vpogledom v priložen spis P 201/2006, in sicer v vlogo na list. št. 56-60). Tudi ugovor nedoločenosti zahtevka v tem delu ni utemeljen. Tožnica je zatrdila in navedla v tožbenem predlogu, da se šest skodelic za kavo nahaja v kuhinji ter da so modro-rumene barve. Navedena dejstva pa glede na naravo vtoževanih predmetov (očitno ne gre za predmete posebno prestižne ali notorne znamke oziroma posebne oblike, ki bi se bistveno razlikovala od običajne) tudi po oceni sodišča druge stopnje zadoščajo za presojo utemeljenosti zahtevka v tem delu. Dejstvo, da se prvi toženec ne spomni obstoja teh skodelic, pa ne more biti razlog za zaključek o nedoločenosti zahtevka v tem delu.

27.V zvezi z jogijem prvi toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede prepričljivosti trditev tožnice, da se je zunajzakonska skupnost s prvim tožencem začela že pred avgustom 2002. Sodišče je namreč ugotovitev, da sodi v skupno premoženje tožnice in prvega toženca tudi jogi, oprlo ravno na dejstvo, da je bil jogi kupljen julija 2002, ko je med strankama že obstajala izvenzakonska skupnost. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je življenjska in ekonomska skupnost med tožnico in prvim tožencem obstajala že pred avgustom 2002, ko se je tožnica preselila v hišo drugega toženca skupaj s prvim tožencem. Prvi toženec namreč neutemeljeno sklepa, da je obstoj ekonomske skupnosti odvisen zgolj od obstoja skupnega gospodinjstva. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da sta pravdni stranki skladno zatrjevali načrtovanje skupnega bivanja in ustvarjanja doma v hiši drugega toženca že pred avgustom 2002 (ugotovitve o skladnosti takšne trditve med strankama prvi toženec v pritožbi ne izpodbija, temveč se sklicuje zgolj na svojo drugačno izpovedbo ter drugačno izpovedbo prič), zato je tudi upravičeno štelo kot prepričljivejšo izpovedbo tožnice, ki je pojasnila, da sta s prvim tožencem opremo za stanovanje kupovala skupaj ter da je prvi toženec pri tožnici v tistem obdobju tudi prespal. Takšno ravnanje pa izkustveno že predstavlja vsebino, ki zapolnjuje pravni standard izvenzakonske skupnosti, saj gre za načrtovanje in izvajanje skupnih vlaganj v nepremičnino oziroma skupnih nakupov, ki so po naravi stvari večje vrednosti in po izkustvenih pravilih predpostavljajo načrtovanje in uresničevanje projekta dolgoročnejšega skupnega življenja. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče izključiti obstoja izvenzakonske skupnosti zgolj zato, ker sta tožnica in prvi toženec k takšnemu ravnanju pristopila že v kratkem času po začetku njunega razmerja, na kar se prav tako sklicuje prvi toženec v pritožbi.

Glede ustavitve postopka v delu, ki se nanaša na plačilo 5.000,00 EUR kot protivrednosti premičnini, ki so predmet skupnega premoženja:

28.Prvi toženec v tem delu neutemeljeno vztraja pri nedoločenosti zahtevka glede premičnin, kar je sodišče druge stopnje že pojasnilo v točki 24 in 25 obrazložitve, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na smiselno enake razloge tudi glede očitka o nedoločenosti zahtevka glede vseh preostalih vtoževanih premičnin. V tem delu namreč ne obstajajo nikakršne drugačne ali dodatne posebne okoliščine, ki bi terjale drugačno presojo navedenega pritožbenega ugovora. Neutemeljeno pa je tudi njegovo vztrajanje, da gre v tem delu za obligacijski zahtevek, ki je ob vložitvi tožbe že zastaral, kakor tudi očitek sodišču, da se do takšnega naziranja prvega toženca v izpodbijani odločbi ni opredelilo. Tožnica je v konkretnem primeru zatrjevala, da so del skupnega premoženja tudi premične stvari. S tem, ko je zahtevala iz tega naslova izplačilo denarnega zneska, je zato smiselno predlagala delitev skupnega premoženja na premičnih stvareh tako, da prvemu tožencu pripadejo stvari proti izplačilu deleža tožnice v denarju (70. člen SPZ). Ne glede na postavljeni dajatveni zahtevek se zatorej spor ni preoblikoval v obligacijskopravnega, temveč je obdržal stvarnopravno naravo. Zahtevki za delitev stvari pa ne zastarajo (16. člen ZTLR, podobno tudi 69. člen SPZ).

29.Sodišče je v obrazložitev takšnega stališča sicer navedlo zgolj, da predstavlja zahtevek tožnice v tem delu zahtevek za delitev stvari. Vendar je s takšno materialnopravno opredelitvijo spora po oceni sodišča druge stopnje zadostno odgovorilo na naziranje prvega toženca o obligacijskopravni naravi zahtevka v tem delu. Na podlagi takšne opredelitve je bil namreč prvi toženec lahko prepričan, da njegovo stališče ni bilo spregledano. Zaradi neutemeljenosti toženčevega naziranja o materialnopravni naravi spora v tem delu pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej pojasnjevati tudi neutemeljenosti ugovora zastaranja, ki je bil na takšno materialnopravno stališče toženca vezan. Njegova neutemeljenost je bila namreč nujna posledica drugačne materialnopravne opredelitve spora s strani sodišča. 30.Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe o nekonsistentnosti trditev tožeče stranke, ki naj bi po eni strani takšno izplačilo zahtevala za premičnine, kot jih je navedla v 2. točki svojega zahtevka, po drugi strani pa trdila, da pomeni takšen zahtevek izplačilo za vse premičnine, ki so del skupnega premoženja tožnice in prvega toženca, torej tudi vozila Megane. V drugo točko svojega zahtevka je namreč tožnica zajela tako avtomobil Renault Megane, kot tudi premičnine v stanovanjski hiši. Zahtevek in odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je posledično jasen: postopek se ustavi glede denarnega izplačila vseh premičnin, na katerih tožnica zatrjuje obstoj skupnega premoženja. Sodišče druge stopnje na tem mestu zgolj še dodaja, da bo sodišče v nepravdnem postopku vezano zgolj na zamejitev delitvenega predloga v smislu predmetov, na katerega se delitveni postopek nanaša. Ne bo pa vezano na predlog tožnice, da se premičnine delijo tako, da pripadejo prvemu tožencu, ki mora tožnico izplačati. Sodišče prve stopenje bo namreč o načinu delitve odločalo na podlagi kriterijev iz 70. člena SPZ.

31.Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških razveljavilo že v posledici delne razveljavitve odločitve o zavrženju tožbe, zato se do pritožbenih navedb prvega toženca, ki grajajo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

32.Ker torej s strani prvega toženca uveljavljane in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo prvega toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33.Glede na razveljavitev dela odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje odločitev o stroških v postopku s pritožbo pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 120. (2) Tožnica sicer tega v pritožbi ni določno navedla. Sodišče druge stopnje pa se je odločilo, da bo takšen pritožbeni očitek vendarle upoštevalo, saj pritožbeni preizkus ni bil onemogočen. Tožnica je namreč predlagala zaslišanje treh prič zgolj v tožbi, sodišče pa ni izvedlo nobenega izmed predlaganih zaslišanj. V pritožbi pa je tožnica pri sklicevanju na priče v tem delu uporabljala množino.

(3) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(4) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..