Jedro

Upravnik ima pooblastilo, da zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja in lahko v imenu preostalih etažnih lastnikov vloži izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (5. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Že iz gramatikalne razlage predmetne določbe je razvidno, da je upravnik zgolj zastopnik etažnih lastnikov. Na podlagi predmetne določbe lahko upravnik vloži tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika, vendar v imenu in za račun preostalih etažnih lastnikov, ne pa v svojem imenu in za svoj račun ali za račun etažnih lastnikov (torej kot stranka postopka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v znesku 644,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila, kot je navedeno v izreku. Hkrati je zavrnilo tudi tožničino zahtevo za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 64,00 EUR ter za plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožnica po pooblaščenki. Sodbo izpodbija v celoti in iz pritožbenih razlogov po 1. točki (zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in 3. točki (zaradi zmotne uporabe materialnega prava) prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 214. člen ZPP – kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka – s tem, ko ni upoštevalo njene trditve, prvič podane v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2019, da upravnik stavbe upravlja tudi z ogrevalnim sistemom, ker te trditve tožnica ni podala že v tožbi. Toženka v ugovoru z dne 21. 1. 2019 temu ni ugovarjala, zato tožnica tega dejstva ni bila dolžna posebej dokazovati. Kljub temu pa je v tožbi zapisala, da vseeno prilaga odločbo o vpisu v register upravnikov. Že k tožbi je tožnica predložila tudi sporazum, na katerega se je sklicevala glede delitve stroškov. Če tožnica ni izrecno izpostavila člena 2.b (česar glede na postopkovna pravila ni bila dolžna), pa bi ga sodišče prve stopnje kot materialno podlago moralo samo upoštevati. Stranka namreč ni dolžna navajati materialne pravne podlage. V zvezi s tem pritožbenim očitkom je še trdila, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zapisalo, da je kot nesporno ugotovilo, da je tožnica tudi upravnik stavbe, zato obstaja v sami obrazložitvi neskladje, kar pa je bistvena kršitev pravil postopka. Tožnica je nadalje izpodbijala tudi zaključke sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbe. Trdi, da je odločitev sodišča v nasprotju z 7. členom, 212. členom in 318. členom ZPP, prav tako pa je odločitev nasprotju z veljavno sodno prakso in je sodišče prve stopnje na škodo tožnice kršilo 23. člen Ustave RS, saj je tožnica navedla vsa dejstva in predlagala ter navajala vse dokaze, ki njene trditve potrjujejo. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni predložila pogodb, ki bi dokazovale, da je sklenila pogodbe z več kot 50 % etažnimi lastniki, je napačno. To kar je trdila toženka, je v nasprotju z dokazi v spisu in tudi odločitev sodišča je protispisna, kar pomeni, da gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodnega spisa izhaja bruto površina stavbe 816,36 m2, zato ne more biti dvoma glede statusa tožnice kot upravnika stavbe. V konkretnem primeru je tožnica v dopolnitvi tožbe navedla vsa pravno pomembna dejstva: da je upravnik stavbe in upravnik kurilne naprave in za svoje trditve predložila odločbo o vpisu v register upravnikov; predložila dokazilo, da je toženka lastnik posameznega dela stavbe z opredelitvijo bruto površne in z opredelitvijo ogrevalne površine (pri čemer se je sklicevala še na Sporazum o delitvi stroškov). Kot materialno pravno podlago zahtevka je navedla Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (kjer je opredeljeno, da je strošek ogrevanja obratovalni strošek kjer je predpisan ključ delitve), Pravilnik o delitvi in obračunu stroškov za toploto v večstanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli; priložila Sporazum o delitvi stroškov ogrevanja (sklenjen med tožnico in etažnimi lastniki) in v tožbi za vsako terjatev posebej navedla ključ delitve. Tožnica je pojasnila vsako postavko terjatve, ki je bila predmet tožbe in priložila vse listine, razdelilnike stroškov z računi in delilnik stroškov, ki jih je tudi obrazložila. Prav tako je priložila cenik storitev za opomin, predložila je tabele, na podlagi katerih je bila izračunana akontacija za fiksni del stroška ogrevanja in glede na materialno pravno podlago pojasnila, kaj je fiksni del stroška. Podala je trditev glede obveznosti plačila akontacije za variabilni del stroška ogrevanja in predložila v tožbi izračune za izračun te akontacije. Prav tako je v primeru tožnice pojasnila pomen 6. člena sporazuma. Tožba je zato zagotovo sklepčna. Ko pa je sodišče prve stopnje nato presojalo ugovor toženke, je zapisalo, da tožnica nima aktivne legitimacije, ker ni postavila trditev, da je plačilo računov oziroma stroškov založila iz svojih sredstev. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 126/2001, a pri svoji odločitvi je prezrlo, da je eden izmed zahtevkov vezan na fiksne stroke. Tožnica je namreč povedala kaj sodi pod pojem fiksnega stroška in da gre za stroške upravljanja, stroške kurjača (upravnikova delovna sila), stroške dimnikarskih storitev in stroške servisa. Vse to so lastni stroški upravnika, zato ni potrebno, da dokazuje njihovo plačilo. Sodišče te vrste stroškov ni upoštevalo, ampak se je posplošeno postavilo na stališče, da njena aktivna legitimacija ni utemeljena in da ni dokazala, da vtožuje lastne stroške. Enako obrazloži sodišče prve stopnje tudi pod točko 19 izpodbijane sodbe, vendar ta odločitev nasprotuje materialno pravni naravi fiksnega stroška, saj je že iz same narave fiksnega stroška razvidno, da ne gre za storitev tretje osebe in ne gre za dobavitelja energije. Nasprotno pa je pri stroških, vezanih na energijo ali variabilnemu delu stroška, kjer pa je splošno znano, da upravnik stavbe dobavitelju v celoti poravna račun. V nasprotnem primeru bi dobavitelji ustavili dobavo, zato je življenjsko logično, da upravnik stavbe poravna račun. Sodišču je to splošno znano že iz prej navedenih dejstev, ker nima primera drugačne tožbe. Poleg navedenega je Vrhovno sodišče RS odločitev v zadevi II Ips 126/2001 spremenilo v primeru II Ips 263/2015, ko je priznalo aktivno legitimacijo upravniku stavbe. Tožnica je tudi mnenja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga določbo 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), saj ima po tej določbi upravnik stavbe pravico, da izterja stroške. Sodišče prve stopnje se ob tem sklicuje na sodno prakso, na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Cp 454/2014, ki se prav tako sklicuje na 5. alinejo 118. člena SPZ in pojasni, da upravnik tožbe ne vloži v svojem imenu, ampak v imenu etažnih lastnikov kot njihov zakoniti zastopnik. Tudi iz 11. člena Sporazuma z dne 16. 1. 2015 izhaja, da mora dolžnik v primeru zamude plačati zakonske zamudne obresti in v primeru neporavnanih obveznosti za stroške obračuna toplote iz pretekle ogrevalne sezone, izvajalec delitve ne bo izpolnil obveznosti iz sporazuma, zato je jasno, da gre za razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom kurilne naprave, tudi glede izterjave stroškov. To pa pomeni, da gre za obligacijsko razmerje med pravdnima strankama. Tožnica nadalje navaja, da je utemeljiteljev sodišča prve stopnje pod 23. točko izpodbijane sodbe nejasna, saj ni razumljivo, zakaj se sodišče prve stopnje spušča v vsebino pogodbe o upravljanju in v kakšni povezavi z odločitvijo o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo 285. člen ZPP, saj bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožnico na predložitev listin, ne pa njen dokazni predlog zavrniti. Nadalje je tožnica navajala, da je trditev sodišča, da je v tožbi izostal ključ delitve, nasprotna sami vsebini tožbe. Tožnica je namreč v tožbi podala za vsak strošek ključ delitve in materialno pravno podlago ključa delitve. Strošek delitve je prikazala tudi matematično. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da seštevek površin ne daje 648,72 m2. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da tožnica ni predložila računa dobavitelja. Ker je toženka dolžna plačati 30 % variabilnih stroškov, ki odpadejo na stavbo, kar pa ne pomeni na posamezne etažne dele stavbe, račun dobavitelja niti nima dokazne vrednosti, saj se variabilni strošek deli na porabo. Tožnica citira sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št.: Cpg 88/2020 in navaja, da je predmetno sodišče sprejelo pravilno odločitev, ko je navedlo, da za popolnost tožbe in za njeno obravnavanje, tožeči stranki ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev (tistih, ki so potrebna za sklepčnost tožbe), temveč le toliko, da ta dejstva omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. V zvezi s tem še izpostavlja, da v tožbi sicer ni navedla tudi posameznih stroškovnih postavk, vendar to za popolnost tožbe ni potrebno, saj v ta namen zadostujejo splošne navedbe v zvezi z računom, ki so v njem kot prilogi k tožbi oziroma v dokazu natančneje substancirane. Tožnica nato citira še odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cp 1999/2019 in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti po vseh pravnih podlagah. Trdi, da ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala nobenih trditev, ki bi pojasnjevale veljavni ključ delitve stroškov. Prav tako navaja, da četudi tožnica ni izračunala stroškov po veljavnem ključu delitve, je podala trditve, ki so pravno pomembne ob upoštevanju pravilne materialno pravne podlage. Tudi očitek sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila stroškov kotlovnice, je nasproten vsebini tožbe. Glede izračuna fiksnega stroška, je tožnica namreč napravila celo tabelo, v kateri je prikazala način in višino izračuna stroška ter določitev akontativne cene. Nasproten pa je nadalje tudi zaključek sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve sodbe, da tožnica ni navedla delitve med etažne enote, saj je bila tudi vsaka postavka glede delitve obrazložena. Tožnica je namreč podala navedbe za vsak obračunski mesec, navedla znesek, podala zanj ključ delitve ter podlago, ga matematično izračunala. S tem je pojasnila sam račun-razdelilnik stroška, ki vsebuje vse te podatke. Tožnica ob koncu pritožbe primarno predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa njeno razveljavitev. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zaradi omejenih pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bile med pravdnima strankama nesporne, izhaja: (-) da je tožnica upravnik poslovno stanovanjske stavbe na naslovu U. 1b, ..., (-) da je toženka lastnica posameznega dela št. 17 te stavbe, pri čemer gre za nestanovanjski/poslovni del v izmeri 108,78 m2, (-) da je ogrevalne površina neto površina odjemne enote, kar v primeru toženke torej znaša 108,78 m2, (-) da so etažni lastniki, katerih skupna površina stanovanj obsega površino 480,30 m2,, sklenili Sporazum o delitvi stroškov št. 05-2014, (-) način delitve stroškov ogrevanja. Pritožbeno ni sporno, da tožnica v tem postopku vtožuje obratovalne stroške (stroške ogrevanja).

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je nosilni razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka zoper toženko, da je sodišče prve stopnje sledilo ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno zaključilo, da tožnica ni utemeljila svoje aktivne legitimacije za vtoževane stroške, ker ni zatrjevala: (-) da bi sama opravila storitve ogrevanja, ki so navedene na računih, (-) da bi sama v korist etažnih lastnikov plačala stroške obratovanja dobavitelju, (-) prenosa materialnopravnega upravičenja za izterjavo obratovalnih stroškov na podlagi pogodbe z etažnimi ali na podlagi posebnega naročila, iz katerega bi izhajala pravica do plačila zahtevanih zneskov.1 Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je za sklepčnost tožbe potrebno, da iz zatrjevanih dejstev (trditvene podlage) izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen2 in pravilno je pojasnilo tudi materialnopravno podlago zahtevka. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, kdaj je podana aktivna legitimacija upravnika za izterjavo obratovalnih stroškov, in sicer: (-) če je upravnik sam založil stroške iz lastnih sredstev, (-) če so etažni lastniki prenesli svoja materialnopravna upravičenja za izterjavo na upravnika s pogodbo o opravljanju upravniških storitev ali (-) kadar so etažni lastniki tako določili v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev.3 Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zgolj sklicevanje tožnice na določbe SPZ in Stanovanjskega zakona (SZ-1) aktivne legitimacije upravnika v predmetnem postopku ne utemeljujejo.4 Pravilno se je v zvezi z aktivno legitimacijo tožnice opredelilo tudi glede Sporazuma o delitvi stroškov št. 05-2014, pri čemer pritožba tudi ne prereka zaključkov sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ni trdila, da je dobavitelj ogrevanja/toplote.5 Pojasnilo in obrazložilo je, da tožnica ni podala trditev, da je stroške založila iz lastnih sredstev,6 niti navedb, da obstaja s strani etažnih lastnikov posebno naročilo za izterjavo obratovalnih stroškov.7 Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je napačno stališče tožnice, da ji je s statusom upravnika istočasno podana aktivna legitimacija za izterjavo obratovalnih stroškov.8

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek o smiselno zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da ni upoštevalo tožničine trditve, prvič podane v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2019, in sicer da tožnica kot upravnik stavbe upravlja tudi z ogrevalnim sistemom v stavbi,9 ter v nadaljevanju, ko je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je tožnica upravnik stavbe. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni očitanega neskladja. Dejstvo, da je tožnica upravnik poslovno stanovanjske stavbe je sodišče prve stopnje kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo in upoštevalo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ne bo upoštevalo trditev, da tožnica upravlja tudi z ogrevalnim sistemom v stavbi, saj so bile te navedbe podane prepozno.10 Tudi sicer pa v tem delu ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnica to dejstvo navedla že v dopolnitvi tožbe z dne 29. 3. 2019, saj je navedeno zatrjevala v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2019, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. Tožnica se je v pritožbi sklicevala na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cp 1999/2019 z dne 14. 4. 2020 in navajala, da bi sodišče prve stopnje moralo utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti po vseh pravnih podlagah. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot je razvidno že iz zgoraj obrazloženega, izhaja, da je sodišče prve stopnje tožničino aktivno legitimacijo preizkusilo po vseh pravnih podlagah.

10. Tožnica je v pritožbi navajala, da v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ni izrecno izpostavila člena 2.b Sporazuma o delitvi stroškov toplote št. 05-2014 z dne 16. 5. 2015, vendar bi predmetno določbo sodišče prve stopnje moralo samo upoštevati kot materialno pravno podlago, saj stranka le-te (materialne podlage) ni dolžna navajati. Iz enakih razlogov se je tožnica v pritožbi sklicevala tudi na 11. člen omenjenega sporazuma. Vendar podani pritožbeni očitek ni utemeljen, saj pravilo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, ne velja za pogodbeno materialno pravo.11 Tožnica je v pritožbi sama pojasnila, da se na omenjeni določbi niti ni sklicevala oziroma kot izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, se je v zvezi s svojo aktivno legitimacijo zgolj splošno sklicevala na citirani sporazum. Tudi sicer pa je – kljub tožničinim splošnim sklicevanjem na omenjeni sporazum – sodišče prve stopnje v isti točki tudi pravilno pojasnilo, da iz omenjenega sporazuma tožničina aktivna legitimacija ne izhaja, saj je v njem določeno le, da upravnik izvaja obračun in delitev stroškov porabljene toplote ter naročnikom izstavlja račune za opravljeno storitev in da tožnica pri tem ni zatrjevala, da gre za storitev, ki bi jo sama opravila.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo 118. člena SPZ. Kot navaja in ugotavlja že pritožba sama, ima upravnik pooblastilo, da zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja in lahko v imenu preostalih etažnih lastnikov vloži izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (5. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Že iz gramatikalne razlage predmetne določbe je razvidno, da je upravnik zgolj zastopnik etažnih lastnikov. Na podlagi predmetne določbe lahko upravnik vloži tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika, vendar v imenu in za račun preostalih etažnih lastnikov,12 ne pa v svojem imenu in za svoj račun ali za račun etažnih lastnikov (torej kot stranka postopka), kot smiselno neutemeljeno navaja tožnica. Sodišče prve stopnje je v tem delu tudi utemeljeno citiralo in se sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Cp 454/2014 z dne 14. 4. 2014, ki sledi prav takšnemu stališču. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 263/2015 z dne 4. 4 .2016 spremenilo stališče glede aktivne legitimacije upravnika za izterjavo posameznih stroškov, ki ga je zavzelo v odločbi II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001 in na katero se je v izpodbijani sodbi sklicevalo sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je v citirani v zadevi II Ips 263/2015 priznalo aktivno legitimacijo upravniku, vendar ne za izterjavo obratovalnih stroškov, temveč za izterjavo vplačil v rezervni sklad, v kolikor upravnik zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo,13 kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

12. Tožnica je v pritožbi nadalje navajala, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je eden izmed zahtevkov vezan na fiksne stroške ogrevanja in da odločitev sodišča prve stopnje pod 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe nasprotuje materialno pravni naravi fiksnega stroška. Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnica ni zatrjevala, da fiksen strošek ogrevanja predstavlja njeno lastno storitev kot sedaj prvič zatrjuje v pritožbi. Zato sodišče druge stopnje te navedbe tožnice ni upoštevalo, saj prestavlja nedopustno nadgrajevanje tožbenih navedb in s tem nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V dopolnitvi tožbe z dne 30. 3. 2019 je tožnica na splošno pojasnila kaj predstavlja fiksni strošek ogrevanja na podlagi Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb in je na tej podlagi gradila svoje navedbe o utemeljenost tožbenega zahtevka. Ob odsotnosti trditev, da je tožnica stroške založila iz lastnih sredstev oziroma ker je tožnica trdila ravno nasprotno, da vtožuje stroške dobaviteljev, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo in zaključilo, da aktivna legitimacija tožnice ni podana.

13. Tožnica se je v pritožbi v zvezi s sklepčnostjo tožbenega zahtevka sklicevala tudi na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št.: Cpg 88/2020 z dne 30. 9. 2020 in pri tem navajala, da za popolnost tožbe in njeno obravnavanje ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev, temveč le toliko, da ta dejstva omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Pritrditi je pritožbi, da za popolnost tožbe ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev, vendar je pojasniti, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tožbe ni zavrglo zaradi (procesne) nepopolnosti tožbe (108. člen ZPP).

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je splošno znano dejstvo, da upravnik stavbe dobavitelju poravna račun in da račun dobavitelja nima nobene dokazne vrednosti. Splošno znano dejstvo je namreč zgolj tista okoliščina, ki je znana širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje. Plačilo določenega računa takšnega dejstva ne more predstavljati, saj to zadeva konkretno obligacijsko razmerje. Tožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da plačila računov iz lastnih sredstev ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu tudi pravilno pojasnilo, da zgolj tožničine trditve, da mora upravnik dobavitelju poravnati račun, sicer bi dobavitelj prekinil dobavo energije za ogrevanje, ne predstavljajo zadostne trditvene podlage za aktivno legitimacijo tožnice.

15. Pritožba tudi neutemeljeno očita, da je nejasna obrazložitev 23. točke izpodbijane sodbe in da ni razumljivo, zakaj se sodišče spušča v vsebino pogodbe o upravljanju in v kakšni povezavi s tožbenim zahtevkom. Razlogi sodišča prve stopnje v 23. točki niso nejasni, kot neutemeljeno očita pritožba. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (tudi s sklicevanjem na obrazložitev v predhodnih točkah) pojasnilo razloge, čemu ni sledilo dokaznemu predlogu za opravo poizvedb pri Upravni enoti ... glede zagotovljenega deleža več kot 50 % etažnih lastnikov, ki so s tožnico sklenili pogodbo za upravljanje stavbe. Glede na navedeno smiselno zatrjevan pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16. Tožnica je v pritožbi še navajala, da je sodišče kršilo 7. člen ZPP, 212. člen ZPP, 214. člen ZPP, 285. člen in 318. člen ZPP in je tako prikrajšalo tožnico za pravico do učinkovitega sojenja, pri čemer se sklicuje na 23. člen Ustave RS oziroma da sodišče prve stopnje citirana določila napačno uporablja. Glede pritožbenega očitka o kršitvi 318. člena ZPP je pojasniti, da izpodbijana sodba ni zamudna sodba, torej ne gre za sodbo izdano na podlagi te zakonske določbe. Ostali pritožbeni očitki predstavljajo očitke o relativnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti, glede na prej citirano določbo prvega odstavka 458. člena ZPP, niso dovoljen pritožbeni razlog. Ustava RS v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka obrazložilo in pojasnilo, zato ni slediti pritožbenemu očitku o kršitvi te ustavne pravice.

17. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 442. členom ZPP).

18. Glede na to, da pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj 15. do 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj 20 točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj drugi odstavek 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 S tem v zvezi drugih postopkovnih kršitev pritožba ne očita. 11 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št.: III Ips 95/2010 z dne 5. 7. 2011 ali sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št.: III Ips 108/2009 z dne 25. 9. 2012. 12 Ob tem upravnik ne potrebuje posebnega pooblastila etažnih lastnikov, saj ima takšno pooblastilo neposredno na podlagi četrtega odstavka 118. člena SPZ. 13 Ob tem pa je Vrhovno sodišče RS v 15. točki obrazložitve citirane odločbe tudi izrecno pojasnilo, da se je o aktivni legitimaciji upravnika že izreklo in da ima upravnik večstanovanjske stavbe položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu, izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Kot je pojasnilo še Vrhovno sodišče RS v predmetni odločbi, lahko upravnik aktivno legitimacijo pridobi na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili obratovalni stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev; kadar takega prenosa ni, pa je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.