Jedro

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem zavezujejo tudi druge obveznosti. Če ni zaposlen in je sposoben za delo, si mora prizadevati najti zaposlitev, ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela (razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati) in mora upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev (prvi odstavek 401. člena ZFPPIPP).

Kršitev dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP je razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, ki samostojno utemeljuje ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (p. d. 51).

2.Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnik, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in zavrne ugovor upraviteljice zoper odpust obveznosti, sicer pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša.

3.Odgovora na pritožbo ni bilo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih kljub prizadevanju ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Mora mu sporočiti elektronski naslov ali telefonsko številko in (kadar ta ni isti kot naslov njegovega prebivališča) poštni naslov, na katerih je zanesljivo dosegljiv (drugi odstavek 383.b člena ZFPPIPP), poleg tega pa nemudoma tudi vsako spremembo teh podatkov in podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP (šesti odstavek 384. člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem poleg teh obveznosti (in obveznosti v zvezi z ugotavljanjem stanja njegovega premoženja ter omejitvijo njegove poslovne sposobnosti po 384. in 386. členu ZFPPIPP) zavezujejo tudi druge obveznosti. Če ni zaposlen in je sposoben za delo, si mora prizadevati najti zaposlitev, ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela (razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati) in mora upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev (prvi odstavek 401. člena ZFPPIPP). Kršitev teh obveznosti je razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, ki samostojno utemeljuje ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pritrdilo ugovoru upraviteljice, da je dolžnik s svojo pasivnostjo kršil obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP. Med drugim je ugotovilo, da dolžnik upraviteljici ni redno pošiljal mesečnih poročil o aktivnostih za iskanje zaposlitve in da ga je morala upraviteljica večkrat pozivati na izpolnjevanje obveznosti. Sledilo je tudi njenim pojasnilom, da so bila dolžnikova prizadevanja zelo skromna in da ji je šele novembra 2024 (štiri mesece od začetka postopka odpusta obveznosti) poslal prvo poročilo o iskanju zaposlitve. Od tedaj je o teh aktivnostih sicer redno poročal, vendar je prošnje pošiljal le na dva naslova mesečno, pri čemer so se nekateri zaprošeni delodajalci (A., d. o. o., B., d. o. o., in C., d. o. o.) na njegove prošnje odzvali in ga v elektronskih sporočilih pozvali k predložitvi dodatnih informacij, dolžnik pa se na njihove pozive ni odzval. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje zaključilo, da se dolžnik kljub pošiljanju prošenj ni nameraval zaposliti oziroma si ni aktivno prizadeval najti zaposlitev. Ocenilo je še, da dolžnik ni izkazal nobenih zdravstvenih težav, ki bi mu onemogočale zaposlitev ali opravljanje ponujenih del, pa tudi ne, da takrat ni imel telefona in da dela zanj niso bila primerna glede na njegovo psihofizično sposobnost.

7.Povzetih dejanskih ugotovitev in presoje sodišča prve stopnje dolžnik ni uspel omajati. Višje sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Da bi dolžnik lahko utemeljil napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi moral v pritožbi navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake. To je storil le v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazal zdravstvenih težav. Nasprotoval mu je z razlogi, da naj bi o teh težavah prepričljivo izpovedal in da jih ni mogel izkazati drugače, ker ni bil zdravstveno zavarovan in ni obiskal zdravnika (kar naj bi pri prezadolženih in nelikvidnih dolžnikih ne bilo nič nenavadnega), zato pomanjkanje dokazil ne more pomeniti, da ni govoril resnice. Ti očitki niso utemeljeni. Dolžnik je zdravstvene težave zatrjeval precej splošno, saj jih je le skopo označil (omenil je cisto v zapestju, težave z gležnjem in tesnobo) in jih ni opredelil na način, ki bi omogočal sklepanje o kakšnem bistvenem in daljšem negativnem vplivu na njegovo psihično in fizično stanje oziroma zmožnost za delo. V zvezi s temi (že tako pavšalnimi) trditvami dolžnik tudi ni predlagal nobenega dokaza, zato je logična in življenjska ocena sodišča prve stopnje, da ni dokazal težav, ki bi zmanjševale njegovo sposobnost za delo. Ta ocena je tudi procesno korektna. Dolžnikov izgovor, da težav ne more izkazati, ker ni bil zdravstveno zavarovan oziroma ni obiskal zdravnika, ni ne prepričljiv ne sprejemljiv, še posebej glede na poudarjene dolžnosti dolžnika v postopku odpusta obveznosti. Če bi jih zares trpel, bi bilo od njega razumno pričakovati, da bi si uredil zdravstveno zavarovanje (npr. preko zavoda za zaposlovanje kot brezposelna oseba; 9. točka prvega odstavka Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju) in poiskal zdravniško pomoč, česar ni storil. Prav tako ni zatrjeval nobenih utemeljenih razlogov, ki bi ga pri tem ovirali. Nasprotno: iz njegovih pojasnil na naroku izhaja, da se pri zavodu za zaposlovanje še ni prijavil zato, ker naj ne bi vedel, da bo toliko časa iskal zaposlitev.

8.Preostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede izpolnjevanja obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP dolžnik ni opredeljeno izpodbijal. Le posplošeno je namreč navajal, da sodelovalne dolžnosti ni ignoriral (le zaposlitve še ni našel), z razlogi oziroma dokazi, na katere je nasprotne ugotovitve oprlo sodišče prve stopnje, pa se ni soočil. S tako pavšalnimi očitki zato ni izpodbil ugotovljenega dejanskega stanja, da upraviteljici ni redno pošiljal mesečnih poročil o aktivnostih za iskanje zaposlitve, da ga je morala upraviteljica večkrat pozivati na izpolnjevanje obveznosti, da ji je štiri mesece po začetku postopka odpusta obveznosti poslal prvo poročilo o iskanju zaposlitve, da je od tedaj prošnje pošiljal le na dva naslova mesečno in da se na povratne pozive zaprošenih delodajalcev ni odzval, opravičljivih razlogov za tako ravnanje pa ni dokazal. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se dolžnik ni nameraval zaposliti. Na to ne more vplivati niti pritožbena navedba, da naj bi sodelovanje z upraviteljico izboljšal vsakič, ko ga je na to izrecno opozorila. Ne samo zato, ker mora dolžnik o izpolnjevanju svojih obveznosti samoiniciativno obveščati upraviteljico. Predvsem tudi zato, ker ni izkazal, da je svoje obveznosti korektno izpolnjeval. Zatrjevano izboljšanje sodelovanja naj bi izhajalo iz prilog ugovora upraviteljice zoper odpust obveznosti, vendar dolžnik ni pojasnil, katero oziroma katere izmed teh prilog ima v mislih. Ugovoru je priloženih več elektronskih sporočil, ki potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje in razkrivajo, da je upraviteljica dolžnika večkrat opozorila na njegove obveznosti v zvezi z iskanjem zaposlitve in poročanjem o tem (in da bo sicer vložila ugovor zoper odpust obveznosti), kot tudi, da se dolžnik na sporočila delodajalcev, ki jim je poslal prošnje za delo, ni odzival.

9.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je bil dolžnik neenako obravnavan (s čimer naj bi mu bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave), ker naj bi bilo njegovo sodelovanje boljše od sodelovanja drugih dolžnikov, katerih predlogi za odpust niso zavrnjeni oziroma jim dajo sodišča običajno dodatno možnost, da izkažejo prizadevnost pri iskanju ustrezne zaposlitve. Dolžnik niti ne konkretizira okoliščin drugih primerov, ki naj bi bili podobni konkretnemu. Sicer pa je ugotavljanje kršitev, ki ovirajo odpust obveznosti, v vsakem posameznem primeru odvisno predvsem od aktivnosti upnika ali upravitelja, zato se ob njuni pasivnosti lahko zgodi, da je kakšen dolžnik deležen odpusta kljub obstoječim oviram zanj. V konkretnem primeru se to ni zgodilo, saj je upraviteljica skrbno nadzorovala dolžnikova prizadevanja za poplačilo upnikov in pravilno ocenila, da so nezadostna, zato je sodišče prve stopnje njenemu ugovoru pravilno sledilo.

10.Glede na navedene razloge dolžnik zmotno meni, da je zavrnitev predloga in ustavitev postopka za odpust nesorazmerna glede na naravo in težo očitane kršitve. Odpust obveznosti namreč ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če je ravnal in ravna vestno in pošteno ter v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Odpust med drugim ovirajo kršitve dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP, saj imajo tudi te kršitve značilnosti nevestnega ali nepoštenega ravnanja. Dolžnik, ki je te obveznosti kršil, nesorazmernosti ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na svojo skromno (osnovnošolsko) izobrazbo, zaradi katere naj bi ne mogel prejemati dohodkov, ki bi presegali omejitev iz tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP (omejitve izvršbe) in omogočali oblikovanje dodatne stečajne mase, kar naj bi bilo splošno znano. Taka omejitev pričakovanih dohodkov ni notorna, temveč je celo špekulativna in navržena. Ker se dolžnik ni nameraval zaposliti, se sploh ni odzval na sporočila delodajalcev, zato niti ni izvedel za znesek dohodka, ki bi ga lahko pridobil z delom. In tudi, če ta dohodek ne bi omogočal oblikovanja dodatne stečajne mase, bi to kvečjemu pomenilo, da bi moral še naprej aktivno iskati bolje plačano zaposlitev. Ker tega ni storil, bi kvečjemu odpust obveznosti nesorazmerno posegel v pravice upnikov, katerih priznane terjatve glede na pravnomočni sklep o preizkusu terjatev (PD 38 in 37) presegajo 85.000,00 EUR.

11.Opisana presoja kršitve dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP samostojno utemeljuje zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP). Ker je prestala pritožbeni preizkus, za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali je dolžniku mogoče očitati še kakšna druga sporna ravnanja (v zvezi z nakazili sredstev družbe D., d. o. o.). S tem povezani pritožbeni očitki ne bi mogli vplivati na usodo izpodbijanega sklepa, zato se do njih ni bilo treba opredeliti.

12.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 383b, 383b/1, 383b/2, 384, 384/6, 386, 389, 389/3, 401, 401/1, 402, 402/2, 403, 403/1, 403/1-2, 406, 406/1, 406/1-1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 350, 350/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.