Jedro

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Zato je sklicevanje toženke na njeno solastninsko pravico brezpredmetno.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IX. točki izreka spremeni tako, da sta toženca dolžna tožniku povrniti 1.389,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, če zamudita pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

II. Pritožba tožencev se zavrne v celoti in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (tč. I. do V.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženca sta dolžna tožniku povrniti 135,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, če zamudita pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožnikovi zahtevi za varstvo pred motenjem posesti obeh tožencev, in sicer glede motenja njegove zadnje mirne posesti na garaži 23. 7. 2019 in 17. 8. 2019 ter stvareh v njej (specifično so navedene v tč. III., v kateri se tožencema nalaga njihovo vračilo), glede toženke pa tudi pred njenim motenjem zadnje mirne tožnikove posesti na stanovanju v Š. 14. 8. 2019 ter 13. 8. 2019 in 17. 8. 2019. Glede slednjega je ugotovilo, da je posest motila le toženka, zato je zoper toženca v tem delu (glede stanovanja) zahtevek zavrnilo. O stroških je odločilo, da krije vsaka stranka svoje.

2. Zoper sklep se pritožujeta oba toženca in tožnik, toženca ga obrazloženo izpodbijata v ugodilnem delu, tožnik pa glede odločitve o stroških postopka.

3. Toženca navajata, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi službene zadržanosti, odvetnik pa je imel isti dan obvezno obrambo v neki kazenski zadevi, za kar je predložil dokazila. Vabila na narok nista prejela od sodišča. Navajata, da sta predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje prič A. A. in B. B., in vsi bi lahko potrdili, da sta imela tožnik in toženka garažo v posesti, da je toženka vzela le osebno prtljago in da je imela do garaže dostop. Večine predmetov v garaži sploh ni bilo, toženka niti ne razpolaga z vozilom, s katerim bi lahko vse navedeno odpeljala. Navaja, da so bile vse zaslišane priče pristranske, saj so v tesnem odnosu s tožnikom. Toženka je upravičena do soposesti svoje lastnine, prav tako lahko nanjo povabi, kogar želi, npr. svojega moža. Glede zahteve za odklop električne energije navaja, da je želela le zamenjati operaterja, za kar je podala zahtevo v svojem imenu in ni ponaredila tožnikovega podpisa. Navaja, da bi morala biti sodnica nepristranska v smislu, da bi vsem strankam zagotavljala uresničevanje procesnih jamstev v skladu z standardi Ustavnega sodišča RS in ESČP. V tej zvezi se sklicuje na več odločb. Navajata še, da je tožnikova tožba prepozna. Toženca predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglašata pritožbene stroške.

4. Tožnik pa meni, da bi moralo sodišče uporabiti 3. odst. 154. čl. ZPP in toženca obsoditi na plačilo stroškov, saj ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Ni uspel le proti tožencu glede stanovanja, sicer pa je uspel glede vsega drugega. Predlaga spremembo stroškovne odločitve ter opredeljuje še pritožbene stroške.

5. Toženca sta na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje stroške, tožnik pa na njuno pritožbo ni odgovoril. 6. Tožnikova pritožba je utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

7. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je sklicevanje toženke na njeno solastninsko pravico brezpredmetno. Pravna podlaga tožnikove tožbe (čl. 31. do 35. SPZ) je sicer natančno in pravilno pojasnjena v tč. 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa in ji ni česa dodati.

8. Glede dokazanosti tožnikove zadnje mirne posesti in nastalega motenja, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov. Sodišče prve stopnje je izvedlo tiste dokaze, ki jih je lahko, torej vpogledalo je vse predložene listine, zaslišalo pa le tožnika in priče, ki jih je predlagal slednji, saj toženca predloga za zaslišanje prič A. A. in B. B. do prvega naroka nista podala. Tak predlog sta podala priporočeno po pošti na dan oprave glavne obravnave 4. 3. 2021, kar je prepozno, saj bi morala to storiti najkasneje na prvem naroku, ki je bil 21. 7. 2020 (1. odst. 286. čl. ZPP). Zakaj tega nista storila pravočasno oz. zakaj tega nista mogla storiti brez svoje krivde, toženca v pritožbi ne pojasnita (3. odst. 286. čl. ZPP).

9. Svoje zaslišanje sta toženca onemogočila, ker na narok nista pristopila. Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (1. odst. 115. čl. ZPP). Predlog za preložitev naroka iz tega razloga je bil neobrazložen in podan na naroku samem, zato je sodišče prve stopnje ta predlog pravilno zavrnilo in s tem ni storilo nobene kršitve določb postopka. Toženca sta bila pravilno povabljena na narok, saj se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (8. odst. 142. čl. ZPP). Očitek pristranskosti sodnice, češ da je tožencema odvzela procesne pravice, je zato neutemeljen.

10. V izvedenih dokazih je imelo sodišče prve stopnje dovolj razlogov za sklep, da sta toženca motila tožnika v njegovi zadnji mirni posesti garaže in premetov v njej, toženka pa še stanovanja preko onesposobitve ključavnice in s podajo zahteve za odklop električne energije. Delno sicer drži, kar navajata toženca, da so nekatere priče s tožnikom povezane (mati in partnerka), vendar taka objektivna pristranskost še ne pomeni, da je izpovedba priče kot dokaz brez veljave. Vse izpovedbe se med seboj v bistvenem in smiselno ujemajo, zaslišani pa sta bili tudi dve priči, ki sta brez razmerja do tožnika, soseda C. C. in D. D. Izpovedbe so tudi v smiselni in logični povezavi z navedbami obeh pravdnih strank (v okviru tega tudi toženkine obrambe, ki jo gradi na svoji pravici), z listinskimi dokazi in s posnetkom.

11. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Glede na to, da se je obravnavano motenje dogodilo 23. 7. 2019 in kasneje, tožnik pa je tožbo vložil 20. 8. 2019, je evidentno, da ta ni prepozna, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje se je skrbno in kritično opredelilo do dokazov glede vseh očitanih motilnih dejanj, kar je natančno razgrnjeno v tč. 17. do 37. na str. 9-15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in ugotovilo, da sta dve motilni dejanji, ki se obe nanašata na garažo in predmete v njej, izvedla oba toženca. Trditev, da naj toženca niti ne bi mogla izvesti ugotovljenega motenja, ker naj ne bi imela zadosti velikega vozila, je sama zase neprepričljiva, je nedokazana in ne more izpodbiti drugačne dokazne ocene, kot je navedena. Glede posesti stanovanja pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je motila samo toženka, in sicer z onesposobitvijo ključavnice ter s podajo zahteve za odklop elektrike. Pritožbena trditev glede slednjega, češ da je zgolj želela zamenjati operaterja, za kar je navedla svoje podatke, je delno v nasprotju s tem, kar je navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je to svojo prvotno trditev spremenila, češ da se je s tožnikom o tem dogovorila, česar pa ni dokazala (glej 34. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13. Pritožba tožencev torej ni utemeljena, saj temelji na nedokazanem zanikanju motenja ter na napačni razlagi relevantnih določb ZPP in SPZ, kot je pojasnjeno zgoraj, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, ki sta ga izpodbijala toženca, potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

14. Utemeljena pa je tožnikova kritika stroškovne odločitve, saj ne drži, da bi bil uspeh pravdnih strank primerljiv, torej polovičen, pač pa je tožnik praktično v celoti uspel, le da glede nekaterih dejanj (glede motenja posesti stanovanja) ni uspel dokazati, da sta jih izvršila oba toženca, pač pa le v razmerju do toženke. Vendar pa je delni neuspeh proti tožencu treba oceniti kot zanemarljiv, saj zaradi dela, s katerim tožnik ni uspel, niso nastali sploh nobeni posebni, večji ali dodatni stroški. Toženca sta imela tudi skupnega pooblaščenca. Na podlagi vseh okoliščin primera je pritožbeno sodišče ocenilo kot primerno, da morata toženca tožniku povrniti vse njegove za pravdo potrebne stroške (3. odst. 154. čl. ZPP). Glede stroškov je pritožbeno sodišče sklep zato ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP). Tožniku je priznalo 1625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi (za sestavo tožbe, pripravljalnih vlog, ter za narok), kar je povečalo za 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV ter plačano sodno takso. Skupaj to znaša 1.389,00 EUR.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; toženca morata sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožniku pa morata povrniti stroške njegove pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer za sestavo pritožbe 150 tč., povečano za DDV ter sodno takso, skupaj 135,80 EUR. Priznane stroške morata toženca tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).