Jedro

Ker vdova pravico do vdovske pokojnine lahko uveljavi, če imajo otroci pravico do družinske pokojnine na podlagi ureditve v Sloveniji, oziroma to pravico uživajo pri slovenskem nosilcu zavarovanja, tožnica nima pravice do družinske pokojnine po hčerki, ki ji je bila pravica do družinske pokojnine priznana pri tujem nosilcu zavarovanja (v BIH).

Ponovna odmera pokojnin se po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino opravi le v primeru, da gre za pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, zato ponovna odmera v primeru, ko pri priznanju pravice do družinske pokojnine v BIH ni bila upoštevana zavarovalna doba, ki jo je pokojni dopolnil v Sloveniji, ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 6. 11. 2008 in št. .... z dne 10. 4. 2008, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevo, da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem možu S.Ž..

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožnica ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da se zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine ugodi. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da so določbe sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) glede pravice do vdovske pokojnine manj ugodne, kot ustrezne določbe v prej veljavnem zakonu iz leta 1992. Pojasnjeno ji je tudi bilo, da se je institut nekdanje družinske pokojnine s 1. 1. 2000 razdelil v dva instituta, posebej na vdovsko pokojnino ter družinsko pokojnino. Živi od državne pomoči za padle v vojni in sama šola hčerko. Nikoli ni bila zaposlena. Ni ji jasno, da na podlagi zaposlitve pokojnega moža v Republiki Sloveniji, ki je trajala 20 let, ne more uveljaviti pravice, kljub plačanim prispevkom. Želi tudi pojasnilo, ali lahko uveljavi pravice na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki je začel veljati 1. 7. 2008 oz. na podlagi Konvencije o človekovih pravicah.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Za presojo v sporu je pomembno, da je tožnica z zahtevo z dne 26. 1. 2004, priloženo v upravnem spisu, pri toženi stranki zahtevala priznanje pravice do vdovske pokojnine oz. družinske pokojnine za hčerko M.Ž., rojeno 28. 3. 1985, po pokojnem zavarovancu S.Ž., umrlem 31. 7. 1992. Zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine za M.Ž. je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 118/2005 z dne 18. 4. 2006, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 562/2006 z dne 23. 8. 2007, pravnomočno zavržena, kot je z dokončno odločbo opr. št. P-4319456 z dne 3. 1. 2005 odločila tožena stranka. Sodišče je zahtevo, da se odpravi dokončna odločba ter M.Ž. prizna pravica do družinske pokojnine zavrnilo, ker tožnica T.Ž. tožbe za priznanje hčerkine družinske pokojnine ni vložila kot njena pooblaščenka, v socialnem sporu, da se hčerki prizna omenjena pravica, pa tožnica ni aktivno legitimirana, kar se presoja tudi po materialnem in ne le po procesnem pravu. Tožba je bila vložena dne 13. 1. 2005, ko je bila hčerka že polnoletna, zato bi sodno varstvo lahko uveljavljala le sama. Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije je sodišče tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na pravico hčerke, pravilno zavrnilo.

Ko je po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča tožena stranka o zahtevi tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine (pravilno vdovske pokojnine) ponovno odločala, jo je z odločbo z dne 10. 4. 2008 zavrnila. Po ugotovljenih dejstvih tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice niti po določbah prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), niti po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki velja od 1. 1. 2000 dalje. Ob smrti moža S.Ž., ki je po podatkih v spisu v Republiki Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 20 let in 1 dan, tožnica ni imela lastnosti zavarovanke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, dopolnila pa je 38 let, 11 mesecev in 18 dni starosti. Na strani umrlega zavarovanca so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravic, saj je dopolnil v Republiki Sloveniji pet let zavarovalne dobe, kar je bilo pogoj za priznanje pravice tako po 1. alineji 1. odst. 71. čl. ZPIZ/92, kot po 1. alineji 1. odst. 109. čl. ZPIZ-1. Vendar pa tožnica v času moževe smrti in v času odločanja tožene stranke ni izpolnjevala pogojev, ki veljajo za priznanje pravice do vdovske pokojnine za vdovo. Tudi, če se upošteva prehodna določba 1. odst. 392. čl. ZPIZ-1 o varstvu pričakovanih pravic, tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Po 3. odst. 72. čl. ZPIZ/92 bi, ob upoštevanju, da ob zavarovančevi smrti ni imela lastnosti zavarovanke, pridobila pravico do vdovske pokojnine, sicer s čakalno dobo, če bi dopolnila vsaj 40 let starosti. Pravico bi tako po 3. alineji 1. odst. 72. čl. ZPIZ/92 kot po 3. alineji 1. odst. 110. čl. ZPIZ-1, glede na dolžnost preživljanja hčerke M.Ž., pridobila le v primeru, če bi bila hčerki priznana pravica do družinske pokojne po umrlem zavarovancu. Iz listin, zbranih v predsodnem postopku, odločbe Javnega sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske št. ... z dne 16. 5. 1995, odločbe istega zavoda z dne 1. 10. 2002 ter potrdila zavoda z dne 6. 4. 2004, vse listine so priložene v upravnem spisu, izhaja, da je bila hčerki tožnice in pokojnega S.Ž. priznana pravica do družinske pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, vendar je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, pogoje glede pravice do družinske pokojnine otrok potrebno presojati glede na ureditev v predpisih Republike Slovenije. To pomeni, da vdova pravico do vdovske pokojnine lahko uveljavi le, če imajo otroci pravico do družinske pokojnine na podlagi ureditve v Republiki Sloveniji oz. to pravico uživajo pri toženi stranki. V postopku pri sodišču prve stopnje je bilo kot nesporno ugotovljeno, da M.Ž., po pravnomočni odločitvi o zavrženju njene zahteve, pri toženi stranki ni ponovno zahtevala priznanja pravice do družinske pokojnine. Ker ji ta pravica ni bila priznana, tudi ni podlage, da bi se ta okoliščina upoštevala kot izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine po tretji alineji prvega odst. 72. čl. ZPIZ/92 ali tretji alineji prvega odst. 110. čl. ZPIZ-1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/2008) ki, kot pravilno navaja tožnica, velja od 1. 7. 2008, glede možnosti uveljavitve njene pravice ničesar ne spreminja. Tožena stranka pravice priznava na podlagi zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Prehodna oz. končna določba Sporazuma določa, da se Sporazum ne uporablja za izplačilo dajatev za čas, preden je začel veljati (1. odst. 34. čl. Sporazuma). Ponovna odmera pokojnin se po 37. čl. opravi le v primeru, da gre za pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice. Iz omenjenih odločb nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini oz. Republiki Srbski ne izhaja, da je bila pri ugotavljanju pogojev ter odmeri družinske pokojnine za M.Ž. upoštevana zavarovalna doba, ki jo je pokojni S.Ž. dopolnil v Republiki Sloveniji. Zato po uveljavitvi omenjenega Sporazuma ni mogoče uporabiti določbe o ponovni odmeri pokojnin v smislu 37. čl. in so zahteve tožnice na tej podlagi neutemeljene. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/1994, Mednarodne pogodbe, št.7-41/1994) na tem področju nima posebnih določb, s katerimi bi bila slovenska zakonodaja v nasprotju. Tožnica tudi ni navedla, katero določilo Konvencije naj bi bilo z dokončno odločbo tožene stranke oz. sodbo sodišča kršeno. Splošnih navedb o kršitvi mednarodnih aktov, ne da bi bile te kršitve z navedbo pravno pomembnih dejstev natančneje opredeljene, sodišče ne more upoštevati.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.