Jedro

Če na zemljišču, ki je vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, stojijo objekti v lasti tretje osebe, odločbe o denacionalizaciji ni mogoče niti pravno niti dejansko izvršiti. Takšna odločba o vrnitvi je zato nična (3. točka 1. odstavka 279. člena ZUP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18.4.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se ugodi pritožbi A.A., zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Maribor z dne 26.9.2002, s katero je prvostopni upravni organ zavrnil predlog A.A. za ničnost delne odločbe Upravne enote Maribor z dne 19.8.1997, in v 2. točki izreka odločila, da se predlogu A.A. ugodi in za nično izreče pravnomočna delna odločba Republike Slovenije, Upravne enote Maribor, z dne 19.8.1997. Tožena stranka je navedla, da je v konkretnem primeru sporno, ali je navedena delna odločba v delu, v katerem je bila denacionalizacijskemu upravičencu B.B. v last in posest med drugim vrnjena nepremičnina parc. št. 61 k.o. ... , na kateri ima imenovani po lastnih navedbah lastninsko pravico in postavljene objekte, nična. A.A. je v predlogu za ugotovitev ničnosti navedene odločbe navajal med drugim tudi ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem pravnem postopku (ZUP), to je, da odločba ni izvršljiva. Prvostopni organ je predlog zavrnil, ker je odločba izvršena že z vpisom novega lastnika - denacionalizacijskega upravičenca - v zemljiško knjigo. Tožena stranka je odločila drugače. Denacionalizacijska odločba glede vračila v last dejansko ni izvršljiva v delu, ki se nanaša na del zemljišča, na katerem stojijo objekti A.A. Vračila tega dela nepremičnine v last in posest ni mogoče dejansko izvršiti. Po določbi 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se namreč pozidano zemljišče vrne v last in posest upravičencu le, če na njem stojijo objekti v njegovi lasti. Navedena določba izhaja iz rešitev, ki sta jih vsebovala Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih in Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Uveljavljano je bilo načelo, da sta objekt in zemljišče, na katerem objekt stoji oziroma je namenjeno za njegovo redno rabo pravna celota, pri čemer praviloma zemljišče deli usodo objekta. Ob pogojih iz 1. odstavka 24. člena ZTLR je dobroverni posestnik zemljišča z zgraditvijo objekta na takem zemljišču postal tudi lastnik zemljišča. Če je bilo to zemljišče v družbeni lastnini, pa je lastninsko pravico na zemljišču lastnik objekta pridobil z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Z denacionalizacijsko odločbo objekt ni bil vrnjen upravičencu, saj se je odločba nanašala na zemljišče. Denacionalizacijski upravičenec zato ne more odločbe prisilno izvršiti.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka izdala odločbo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1109/2004-6 z dne 16.3.2005, s katero je Vrhovno sodišče pritožbi A.A. zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. U 9/2003-13 z dne 8.6.2004, ugodilo, sodbi s katero je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.10.2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 26.9.2002, spremenilo tako, da se navedena odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj denacionalizacijske odločbe dejansko ni mogoče izvršiti.

Tožnika v pritožbi navajata, da je bilo z odločbo tožene stranke poseženo v njune pravice. Na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji sta postala dediča. Dedovanje je bilo izvedeno v zemljiški knjigi. Smiselno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnikov ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče spremenjene sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija tudi ne navaja, v čem naj bi bila podana kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Po 2. odstavku 60. člena ZUS se zadeva, ki jo sodišče potem, ko tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil upravni akt izdan. V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala kot pritožbeni organ. Zato je treba v ponovljenem postopku odločiti o pritožbi, pri izdaji novega upravnega akta, s katerim mora v obnovljenem postopku rešiti upravno stvar, pa je tožena stranka vezana na pravna mnenja sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). V konkretnem primeru to pomeni, da je morala tožena stranka pri izdaji upravnega akta ravnati tako kot ji je naročilo sodišče, saj je organ vezan tako na odločitev sodišča, ter na stališča in razloge, ki jih je v konkretnem primeru Vrhovno sodišče RS navedlo kot razloge za odpravo odločbe tožene stranke v že navedeni sodbi.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi povzela stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi z obstojem ničnostnega razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP v zvezi z izvršljivostjo delne odločbe Upravne enote v Mariboru z dne 19.8.1997, v zvezi z vrnitvijo zemljišč v last in posest, na katerih naj bi stali objekti A.A., ter na tej podlagi tudi sprejela odločitev, da se navedena delna odločba o denacionalizaciji izreče za nično.

Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo in na njej ugotovilo, da na zemljišču, ki je predmet tega spora, stoji lesen nadstrešek, ki se drži stanovanjske zgradbe, in hodnik, ki je delno lesen, delno pa zidan. Navedena ugotovitev tudi po presoji revizijskega sodišča glede na stališče, izraženo v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1109/2004-6 z dne 16.3.2005, da denacionalizacijska odločba v delu, ki se nanaša na vračilo zemljišča v last in posest v tistem delu, na katerem stojijo objekti, ne more biti ne pravno ne dejansko vrnjeno v posest, saj takšne odločbe dejansko ni mogoče izvršiti, ter upoštevaje stališče, da je potrebno določbo v 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP razlagati tako, da je nična tista odločba, ki je ni mogoče izvršiti niti pravno niti dejansko, če na denacionalizacijskem zemljišču stojijo objekti, ki niso v upravičenčevi lasti, pomeni pravilno in zakonito podlago, da je bila tožba (v ponovnem upravnem sporu) pravilno zavrnjena.

Na ponovljen ugovor revidentov v zvezi z vpisom v zemljiško knjigo je VS RS odgovorilo že v sodbi z dne 16.3.2005. Navedlo je, da je sicer res, da je bila odločba, kar se tiče vračila podržavljenega zemljišča v last, izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, za katerega očitno ni bilo ovir, saj v zemljiški knjigi A.A. ni bil nikoli vpisan kot lastnik te nepremičnine in tudi domnevni objekt v zemljiški knjigi ni bil vpisan. Toda to še ne pomeni, da je denacionalizacijska odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva v delu, ki se nanaša na del zemljišča, na katerem stojijo imenovani objekti. Z vpisom lastninske pravice na upravičenca v zemljiški knjigi obravnavna nepremičnina v delu, kjer je zatrjevani objekt, ni hkrati niti pravno niti dejansko vrnjena tudi v posest. Vračila tega dela nepremičnine v last in posest tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče dejansko izvršiti, ker ima na tem zemljišču (njegovem delu) postavljene svoje objekte. Zato ni podlage za presojo, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.