Jedro

Ker je toženka pritožbo zavrgla, se presoja sodišča omeji na vprašanje, ali je pritožbo vložila upravičena oseba, ali je pritožba dovoljena in ali je pravočasna. Če bi toženka pritožbo zavrnila, pa bi tožnica lahko vložila tožbo v skladu z 2. členom ZUS-1. Trditev toženke, da izpodbijani akt ne posega v tožničin pravni položaj, je neutemeljena, saj bi sodišče o tem, ali je prvostopenjski akt zakonit, lahko odločalo šele, če bi bila zoper njega vložena tožba, pri čemer pa izpodbijani sklep tožnici preprečuje, da bi jo vložila. V njen položaj je zato nedvomno poseženo, saj to, ali bi s tožbo zoper prvostopenjski akt uspela ali ne, v tem postopku ne more biti predmet presoje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Župana Občine Log Dragomer št. 351-75/2018 - 26 z dne 26. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za povrnitev stroškov tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Župan Občine Log Dragomer je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnice za razveljavitev sklepa št. 0612-24/2018 z dne 14. 2. 2019, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel njeno prošnjo za odlog izvršbe. V obrazložitvi navaja, da je Medobčinski inšpektorat za redarstvo s sklepom z dne 14. 2. 2019 zavrgel tožničin predlog za odlog izvršitve odločbe št. 0612-24/2018-12 z dne 1. 2. 2019, ker sklep o izvršbi sploh še ni bil izdan in je zato odlog izvršbe brezpredmeten. Ker sklep o izvršbi ni bil izdan, je prvostopenjski sklep pravilen in po zakonu utemeljen, zato pritožbo zavrača. 2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi opisuje, da je prosila za izdajo soglasja za postavitev podaljška svoje dvoriščne ograje, toženka pa je izdajo soglasja zavrnila. Odločitev še ni pravnomočna, saj je tožnica zoper odločitev župana, ki je pritožbo zavrnil, vložila tožbo, ki jo Upravno sodišče vodi pod I U 2459/2018. Medobčinski inšpektorat za redarstvo je kljub temu dne 1. 2. 2019 izdal odločbo, s katero je tožnici odredil odstranitev postavljene ograje. Ker tega ne bi smel storiti do pravnomočne odločitve Upravnega sodišča o tožbi, se je tožnica zoper odločbo pritožila. Z izpodbijanim sklepom pa je toženka neupravičeno zavrgla pritožbo zoper sklep o zavrženju tožničinega predloga za odlog izvršbe. Toženka bi morala pritožbo vsebinsko obravnavati, ker je organ neupravičeno nadaljeval postopek, preden je bilo pravnomočno odločeno o zavrnitvi soglasja za postavitev ograje. V nadaljevanju pojasnjuje še, da je ograjo morala postaviti zaradi ravnanja občine, ki je nasula vaški kolovoz, s čimer se je na njeno dvorišče pretakala meteorna voda, ob pluženju pa je bilo dvorišče polno snega. Nadalje se je z izgradnjo nove šole povečal promet, hrup, uporaba dvorišča brez ograje pa ogroža varnost uporabnikov. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je Medobčinski inšpektorat za redarstvo tožnici z odločbo z dne 1. 2. 2019 naložil odstranitev betonskega zidu, ki ga je postavila v varovalnem pasu občinske ceste brez soglasja občine. Zoper to odločbo se je tožnica pritožila, predlagala pa je tudi odlog izvršbe. Drugostopenjski organ je postopek odločanja o pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo prekinil do odločitve sodišča v zadevi I U 2459/2018, ki teče v zvezi z zavrnitvijo soglasja za postavitev podaljška ograje. Meni namreč, da gre za predhodno vprašanje. Predlog za odlog izvršbe pa je Medobčinski inšpektorat za redarstvo zavrgel. Drži, da bi moral drugostopenjski organ pritožbo zoper ta sklep zavrniti in ne zavreči, vendar s tem ni bilo poseženo v pravni položaj tožnice. Odločba Medobčinskega inšpektorata za redarstvo z dne 1. 2. 2019 namreč ni odločba o prisilni izvršitvi, ampak je odločba, izdana zaradi ugotovljene kršitve, z njo pa je izrečen le inšpekcijski ukrep po 32. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Izvršilni postopek se začne šele z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, ki v konkretnem primeru še ni bil izdan, kar pomeni, da se izvršilni postopek še ni začel. 4. Tožba je utemeljena.

5. Prvi odstavek 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da organ druge stopnje zavrže pritožbo, če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje.

6. Drugostopenjski organ je kršil citirano določilo, saj iz razlogov sklepa ne izhaja, da bi bila pritožba prepozna, niti da jo je vložila neupravičena oseba in niti, da naj bi bila nedovoljena. Toženka v odgovoru na tožbo tudi sama priznava, da je odločitev o zavrženju napačna, vendar meni, da s tem, ko je pritožbo zavrgla, namesto zavrnila, ni posegla v pravni položaj tožnice.

7. Ker je toženka pritožbo zavrgla, ima tožnica na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pravico, da izpodbija sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, torej drugostopenjski sklep. V tem primeru se presoja sodišča omeji na vprašanje, ali je pritožbo vložila upravičena oseba, ali je pritožba dovoljena in ali je pravočasna.

8. Če bi toženka pritožbo zavrnila, pa bi tožnica lahko vložila tožbo v skladu z 2. členom ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (...). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). V tem primeru bi torej tožnica lahko uveljavljala sodno varstvo zoper prvostopenjski sklep, ki vsebuje vsebinsko odločitev o njeni pravici oziroma obveznosti, konkretno o tem, da se njen predlog za odlog izvršbe zavrže, tj. da se izvršba ne odloži. Vendar tega ne more storiti ravno iz razloga, ker je toženka njeno pritožbo zavrgla in ne zavrnila.

9. Trditev toženke, da izpodbijani akt ne posega v tožničin pravni položaj, je zato neutemeljena, saj bi sodišče o tem, ali je prvostopenjski akt zakonit, lahko odločalo šele, če bi bila zoper njega vložena tožba, pri čemer pa izpodbijani sklep tožnici preprečuje, da bi jo vložila. V njen položaj je zato nedvomno poseženo, saj to, ali bi s tožbo zoper prvostopenjski akt uspela ali ne, v tem postopku ne more biti predmet presoje.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Toženka naj v ponovljenem postopku odloča o tem, ali je tožba utemeljena oziroma neutemeljena in svojo odločitev obrazloži. 11. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

12. Tretji odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za pravosodje). Prisojeni znesek plača toženec. Ker tožnica povračila stroškov v tožni ni zahtevala, sodišče o njih ni odločalo. Iz citiranega določila pa hkrati izhaja, da toženka do stroškov za zastopanje v tem upravnem sporu ni upravičena. Zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo.