Jedro

Očitek, da je obsojenka opravila enostransko vknjižbo zneska 300 ATS v korist svojega moža, ki je po spremenjeni obtožnici edini ostal v opisu kaznivega dejanja, je vsebovala že zahteva za opravo preiskave, ki ji je bila prebrana pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Iz vsebine zagovora, danega preiskovalnemu sodniku in ponovljenega na glavnih obravnavah, je razvidno, da se je z zanikanjem kaznivega dejanja izjasnila tudi glede navedenega očitka. Določba 2. odstavka 5. člena ZKP zato ni bila kršena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.1997 je bila obs. M.V. spoznana za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ in ji je bila izrečena po določbah 50. člena istega zakonika pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je bilo, da mora oškodovani banki plačati znesek 300 ATS z obrestmi od 17.10.1987 dalje, s presežkom zahtevka je bila oškodovana banka napotena na pot civilne pravde. Obsojenki je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.7.1997 je bilo pritožbi zagovornika obs. M.V. delno ugodeno s spremembo sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da mora obsojenka plačati banki znesek 300 ATS v tolarski protivrednosti na dan plačila in z ustreznimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1987 dalje do plačila. V ostalem obsegu je bila zagovornikova pritožba, v celoti pa pritožba okrožnega državnega tožilca zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.V., odvetnik I.K. iz L., je dne 24.11.1997 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da ni res, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, povezanih z direktnim naklepom. Tudi ni izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj točen datum ni odločilno dejstvo. Če se obsojenka glede časa storitve ni zagovarjala, s tem ni prekršena pravica obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o krivdni obliki, s katero je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje. Nadalje meni, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z njeno obrazložitvijo v zvezi z njeno navedbo o času storitve kaznivega dejanja. Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti obsojenka v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila pravnomočno obsojena, sploh ni podala zagovora. Zato ni bila upoštevana določba drugega odstavka 5. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izdane sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi (str. 4, 4. odstavek) določno navedlo, da ugotavlja, da je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje in da ni mogoče sprejeti njenega zagovora, da je nastala napaka, ki jo je spregledala in nanjo ni reagirala. V nadaljevanju obrazložitve (str. 5) je zaključilo, da je popravek bil izvršen brez primarnega dokumenta, ne da bi bilo v obrazec ERC 0.12 zabeleženo, od kod prihaja denar, obtoženka pa je tudi za ta znesek (300 ATS) izrabila svoj položaj usklajevalke stanj ter poskrbela, da je znesek prišel na devizni račun njenega moža. S tem je uresničila vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Prav tako je obrazložilo (str. 6, 1. odstavek), da je premoženjska korist, ki jo je obtoženka pridobila svojemu možu, bila protipravna in v nasprotju s pravnim redom, saj slednji do tega denarja ni bil upravičen. Takšna izvajanja, ki ugotavljajo obsojenkino ravnanje z upoštevanjem in oceno dejanskih okoliščin, predstavljajo nedvomno utemeljevanje krivdne oblike direktnega naklepa. Obrazložitev, ki jo ima prvostopna sodba v zvezi z obsojenkinim subjektivnim odnosom do kaznivega dejanja, ki ji je očitano, tedaj ni tako pomanjkljiva, da bi to predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato je tudi v sodbi sodišča druge stopnje glede tega očitka zavzeto in obrazloženo stališče povsem pravilno.

V izreku prvostopne sodbe je kot čas storitve kaznivega dejanja naveden datum 21.10.1987, v njeni obrazložitvi je glede tega dejstva navedeno, da je to datum 20. oziroma 21.10.1987. Kot je razvidno iz izvedenih dokazov, je obsojenka opravila enostransko vknjižbo za znesek 300 ATS dne 20.10.1987 z valuto dne 17.10.1978, vknjižba v dobro deviznega računa njenega moža M.V. pa je razvidna v dnevniku prometa z datumom 22.10.1987. Čas storitve kaznivega dejanja je zato v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe dovolj natančno opredeljen in zaradi navedenega njena obrazložitev glede te okoliščine ni v takšnem nasprotju z izrekom, da bi to predstavljalo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Očitek, da je obsojenka opravila enostransko vknjižbo zneska 300 ATS v korist svojega moža, je vsebovala že zahteva za opravo preiskave, ki ji je bila prebrana pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Iz vsebine zagovora, danega preiskovalnemu sodniku in kasneje ponovljenega na glavnih obravnavah, je jasno razvidno, da se je z zanikanjem kaznivega dejanja izjasnila tudi glede navedenega očitka. Posebej še, ker je po spremenjeni obtožnici v opisu kaznivega dejanja ostal le očitek enostranske vknjižbe zneska 300 ATS, glede katerega je nakazala, da so v zvezi z njim možne malverzacije. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZKP se mora obdolžencu omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Obsojenki je ob dejstvu, da je bila v postopku seznanjena, katerega kaznivega dejanja je obdolžena, in kateri dokazi jo obremenjujejo, bila omogočena ta pravica. Iz njenega zagovora je tudi razvidno, da se je izjavila tudi o obravnavanem kaznivem dejanju. Zato sodišče v tem postopku ni prekršilo njene pravice obrambe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (425. člen ZKP).