Jedro

V zvezi z višino prisojene odškodnine navaja tožena stranka svoje zelo slabe premoženjske razmere, kar je ob izpolnjenih drugih predpostavkah iz 191.čl. ZOR lahko razlog za določitev nižje odškodnine. To ne pomeni, da mora sodišče določiti odškodnino, ki jo odgovorna oseba zmore plačati brez težav. Namen odškodnine, ki je pri nepremoženjski škodi zadoščenje, mora biti izpolnjen tudi pri upoštevanju socialne naravnanosti določbe 191.čl. ZOR. Zato sodišče kljub izpolnjenim pogojem iz te določbe ne zniža odškodnine, če oškodovanec sam upošteva premoženjske razmere odgovorne osebe in temu primerno postavi svoj zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca plačati ml. tožnici odškodnino v znesku 850.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je mladoletni sin tožencev P. P. pri igri poškodoval tožnico s tem, da je odbil lesen klinček, ki je odletel tožnici v oko. Posledice so bile udarnina levega očesa, izliv krvi v sprednji prekat, dvig očesnega pritiska, premaknjena leča, ki se je začela kaliti in široko odprta leva zenica. Tožnici je ostal na levem očesu samo 10 odstotni vid. Prisojena odškodnina se nanaša na pretrpljene telesne bolečine 150.000,00 SIT, na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT, na skaženost 150.000,00 SIT in na strah 50.000,00 SIT. Toženca sta odgovorna za škodo na podlagi določbe 165.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ker sina nista opozorila in ga nista nadzorovala, da bi tako preprečila njegovo nevarno igranje z odbijanjem lesenega klinčka v bližini drugih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni bilo upoštevano gmotno stanje tožencev, saj toženec čaka na zaposlitev, toženka pa ima 47.000,00 SIT osebnih dohodkov mesečno. Osporava ugotovitev, da toženca nista opozarjala svojega sina na nevarne igre in trdi, da je sin dobro vzgojen in ni mogel dobiti slabih navad od svojih staršev. Poleg tega zatrjuje sokrivdo drugega udeleženca igre ter tožnice same, ki bi se morala zavedati nevarnosti in ne bi smela biti v bližini. Sokrivdo tožnice ocenjuje na najmanj 50 odstotkov. K svojim navedbam predlaga dokaze. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, da toženca svojega mladoletnega sina nista nadzirala in tudi ne opozarjala, naj z nevarnimi igrami ne ogroža drugih, temelji na izvedenih dokazih, predvsem na izpovedbi toženca samega. Tožena stranka je to pojasnjevala s trditvijo, da je sin sicer dobro vzgojen in da z njim ni bilo težav. Vendar dobra vzgoja na splošno ne izključuje odškodninske odgovornosti staršev za ravnanje otrok v konkretni zadevi, ko je zaradi nevarne igre v bližini drugih prišlo do hude poškodbe tožnice. Dejstvo je, da sin tožencev ni bil opozorjen na nevarnost in nedopustnost take igre. Ko je zbijal leseni klinček na otroškem igrišču pred stanovanjskim blokom, je to vsekakor pomenilo nevarnost za druge. Da je šlo za nevarno igro priznava revizija sama, ko očita tožnici polovično sokrivdo zgolj zato, ker se je neprevidno približala območju igre. Ugotovitev o pomanjkljivem nadzoru in opozorilih na nevarnost je podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Dejstev, ki so ugotovljena na podlagi izvedenih dokazov, pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizija poskuša prav to. K svojim navedbam predlaga dokaze, s čimer skuša doseči drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Okoliščina, da se je mladoletna tožnica približala območju igre, ni razlog za kakršnokoli njeno sokrivdo. Ni mogoče sprejeti razlogovanja tožene stranke, da bi bilo zgolj zadrževanje na otroškem igrišču med stanovanjskimi bloki lahko podlaga za sokrivdo za povzročeno poškodbo. Za tožnico je bil dogodek nepričakovan. Ni ugotovljeno, da bi morala in mogla pričakovati, da jo bo zadel kos lesa, s katerim se je igral sin toženih strank. V takih okoliščinah njene sokrivde ni.

Kar zadeva sokrivdo drugega igralca M. B., je to vprašanje, ki za to pravdo ni pomembno. Revizijsko sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je izključno sin toženih strank poškodoval tožnico in da je B. v tem času zgolj pasivno sodeloval v igri, zaradi česar ni odgovoren za tožničino poškodbo. Vendar tudi če bi se o tem ugotovilo kaj drugega, bi šlo lahko le za solidarno odgovornost (1. odst. 206.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). V takem primeru ima upnik pravico, da zahteva izpolnitev obveznosti od katerega koli od solidarnih dolžnikov (414.čl. ZOR). Za odločanje v tej zadevi je torej brez pomena, ali so toženi vsi (morebitni) solidarni dolžniki ali pa samo kateri od njih.

V zvezi z višino prisojene odškodnine navaja tožena stranka svoje zelo slabe premoženjske razmere, kar je ob izpolnjenih drugih predpostavkah iz 191.čl. ZOR lahko razlog za določitev nižje odškodnine. To ne pomeni, da mora sodišče določiti odškodnino, ki jo odgovorna oseba zmore plačati brez težav. Namen odškodnine, ki je pri nepremoženjski škodi zadoščenje, mora biti izpolnjen tudi pri upoštevanju socialne naravnanosti določbe 191.čl. ZOR. Zato sodišče kljub izpolnjenim pogojem iz te določbe ne zniža odškodnine, če oškodovanec sam upošteva premoženjske razmere odgovorne osebe in temu primerno postavi svoj zahtevek. Prav to zatrjuje tožeča stranka. Po presoji revizijskega sodišča je takšno stališče tožeče stranke utemeljeno. Zahtevana in prisojena odškodnina je taka, da sicer pomeni zadoščenje za tožnico, da pa hkrati upošteva tudi slabo premoženjsko stanje tožene stranke. To pomeni, da bi bila ob boljših premoženjskih razmerah tožencev kot odgovornih oseb tožnica lahko upravičena do višje odškodnine.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).