Jedro

Tožnici je s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki v posledici odpovedi iz krivdnih razlogov že na podlagi zakona prenehalo članstvo v svetu delavcev, ki pa s sodbo sodišča ni bilo ponovno vzpostavljeno in to kljub dejstvu, da je bila odpoved razveljavljena in je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se presoja v tem sporu, podana v času, ko tožnica po nobeni zakonski določbi ni bila varovana delavka.

Bistveno zmanjšanje proizvodnje (v posledici zmanjševanja naročil) predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v spornem času obrat obutve dokončno ukinila, v njem pa tudi vsa delovna mesta, vključno z delovnim mestom lepljenje stelk ter čiščenje, na katerem je bila zaposlena tožnica. Zato je bil podan organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 12. 5. 2012 podala tožena stranka tožnici kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ..., kot da ji delovno razmerje ni prenehalo; da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... ter ji omogočiti nadaljevanje dela na delovnem mestu lepljenje stelk ter čiščenje ali drugem ustreznem delovnem mestu; da ji je dolžna do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi tožnici pripadale, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo, vključno z zapadlimi mesečnimi plačami v bruto zneskih in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega izplačilnega dne v mesecu za pretekli mesec, ter ji plačati pravdne stroške (I. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) je vložila pritožbo tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da ji je bilo onemogočeno pričanje in dokazovanje navedb iz tožbe in pripravljalnih vlog. Tožnica sploh ni bila zaslišana kot stranka oz. je sodišče dopustilo samo njeno dodatno zaslišanje. Sodišče tožnice ni zaslišalo v skladu z 239. čl. ZPP, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP. Tako ji ni bila dana možnost izpovedati vsega relevantnega za odločitev v postopku in se opredeliti do vseh izpovedb ostalih zaslišanih. Dejanski stan je ostal nepopolno ugotovljen. Bistvena kršitev določb postopka je bila storjena, ker tožnici ni bila dana možnost, da pričam postavlja vprašanja v zvezi s prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožnica nikoli ne bi postala višek iz poslovnih razlogov zaradi članstva v svetu delavcev ter zaradi svoje več-opravilnosti, ki je bil eden izmed ključnih kriterijev v primeru kolektivnega odpusta v letu 2010. Tožnici bi kot članici sveta delavcev zaščita pred odpovedjo prenehala šele v decembru 2011. Če tožnici predsednik uprave ne bi samovoljno in namenoma odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, bi imela do konca leta 2011 varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnici je bilo na podlagi sodbe vzpostavljeno stanje, kot da prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo, zato meni, da bi bilo potrebno med zaposlenimi v obratu obutve 2010 upoštevati tudi njo. Tožnici je bila namenoma podana najprej odpoved iz krivdnih razlogov, nato pa je bilo v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ukinjeno njeno delovno mesto. Tožničino delovno mesto ni bilo ukinjeno, zasedenost drugih delovnih mest, kot razlog za odpoved, pa ni izkazana, saj določeni delavci pri toženi stranki vedno obdržijo zaposlitev, kljub dejstvu, da so vsa delovna mesta zasedena (npr. A.A.). Da tožena stranka mimo vseh kriterijev zaposluje določene delavce, je razvidno tudi iz izpovedi priče B.B.. Analiza upada prodaje je vezana na drugo polovico leta 2012, ko je tožena stranka povečala trgovsko mrežo, ker je bil slab rezultat prodaje v Sloveniji. Tožničina odpoved v maju 2012, torej manj kot 3 mesece pred širitvijo trgovske mreže, je dejansko odraz namena tožene stranke, da prav tožnici onemogoči nadaljevanje delovnega razmerja. Po drugi strani je tožena stranka favorizirala druge delavce, kar pa je napram tožnici diskriminatorno. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice v pritožbi, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če sodišče med postopkom ne bi uporabilo kakšne določbe tega zakona ali bi jo uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilno sodbe. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnica ne bi smela postavljati vprašanj pričam, da naj bi ji bilo onemogočeno dokazovanje navedb iz tožbe in pripravljalnih vlog, ter da tožnica ni bila zaslišana. Tožnica je bila v postopku zaslišana in je imela tudi možnost izpovedati o vseh relevantnih dejstvih. Pravilno pa sodišče prve stopnje ni dopustilo vprašanj, ki so se nanašala na predhodni delovni spor, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno in je to v obrazložitvi izpodbijane sodbe tožnici tudi ustrezno pojasnilo. Ker dejansko stanje, ki se je nanašalo na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki je predhodno že bila predmet sodne presoje, za rešitev tega individualnega delovnega spora ni bilo relevantno, sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko tožnici ni dovolilo postavljati vprašanj, ki so se nanašala na ta predhodni spor. V tej zvezi so za obravnavani spor nebistvene tudi pritožbene navedbe, da bi tožnica zaradi članstva v svetu delavcev imela vsaj do konca leta 2011 varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če ji predhodno pogodba o zaposlitvi ne bi bila odpovedana iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje je presodilo relevantno dejansko stanje, to pa je, da je bila tožnici pri toženi stranki podana odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov, ki je bila v sodnem postopku razveljavljena, posledično pa je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki. Vendar pa takšna reintegracija ne pomeni, da se je tožnici ponovno vzpostavilo tudi članstvo v svetu delavcev. Skladno s 15. členom Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/1993 s spremembami) se člani sveta delavcev volijo s tajnim in neposrednim glasovanjem, pri čemer članstvo v svetu delavcev preneha s prenehanjem delovnega razmerja v družbi (46. člen). Tožnici je torej s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki v posledici odpovedi iz krivdnih razlogov že na podlagi zakona prenehalo tudi članstvo v svetu delavcev, ki pa s sodbo sodišča ni bilo ponovno vzpostavljeno in to kljub dejstvu, da je bila odpoved razveljavljena in je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki. Tožnica niti ni zatrjevala, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov imela kakršenkoli status, ki bi jo varoval pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar bi bilo edino relevantno za presojo v obravnavanem sporu. Da je ta status izgubila v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, pa za presojo v tem sporu ni relevantno. Tožnici je bila odpoved, ki se presoja v tem sporu, podana dne 12. 5. 2012, to je po tem, ko je tožena stranka po reintegraciji februarja 2012 ugotovila, da ji poslovni razlogi ne dopuščajo, da bi tožnica pri njej opravljala ustrezno delo in torej v času, ko tožnica (kot izhaja iz dokaznega postopka) po nobeni zakonski določbi ni bila varovana delavka.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja še naslednje: Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembam) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po določbi 2. odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za redno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ter listin v spisu izhaja naslednje dejansko stanje: - Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 1. 11. 1983 dalje za nedoločen čas, nazadnje v obratu obutve na delovnem mestu lepljenje stelk ter čiščenje od 13. 11. 2006 dalje.

- Tožena stranka je tožnici dne 30. 10. 2009 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (tožnica jo je prejela dne 2. 11. 2009), ki jo je tožnica izpodbijala s tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (Zunanji oddelek v C.). To je s sodbo z dne 27. 6. 2011 pod opr. št. Pd 137/09 odločilo, da je odpoved nezakonita, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo ter še traja, ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji omogočiti nadaljevanje dela na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni usposobljenosti in delovnim zmožnostim. Takšna odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 25. 1. 2012, opr. št. Pdp 988/2011. - Tožena stranka je sodbo pritožbenega sodišča prejela dne 2. 2. 2012 in tožnico pozvala nazaj na delo. Za tem je tožena stranka tožnico obvestila, da njenega prejšnjega delovnega mesta ni več, ker je bilo ukinjeno, ter da išče rešitev za nadaljevanje dela. Tožnici je vzpostavila delovno razmerje in jo napotila na čakanje na delo doma (A5). Nato je tožnico dne 16. 2. 2012 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A6). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nato tožnici podala dne 12. 5. 2012. - Tožena stranka je zaradi zmanjšanja proizvodnje oz. prodaje postopoma ukinjala delovna mesta, kar je tudi razlog za to, da je bil že v letu 2010 sprejet Program razreševanja presežnih delavcev, saj je v tem letu tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Do posamičnih odpovedi pogodb o zaposlitvi je prišlo tudi v letu 2011 in 2012. - Tožena stranka je skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, vendar drugega dela tožnici ni mogla ponuditi, ker so bila vsa delovna mesta zasedena.

- Utemeljen razlog za odpoved je nastal februarja 2012 in je tožena stranka tožnici odpoved podala pravočasno, torej znotraj rokov, ki jih določa ZDR.

- Tožnici odpoved ni bila podana zaradi diskriminacije, nenazadnje tožnica osebne okoliščine, zaradi katere naj bi bila diskriminirana, niti ni konkretizirano opredelila.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bistveno zmanjšanje proizvodnje (v posledici zmanjševanja naročil) predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je zaradi zmanjšanja naročil, zmanjšala število zaposlenih v obratu obutve, kar izhaja tudi iz Programa razreševanja presežnih delavcev (B8). Takrat (v letu 2010) je ukinila proizvodnjo obutve v Sloveniji in jo preselila v države bivše Jugoslavije, pri čemer se je na sedežu družbe še naprej vršila t.i. vzročna proizvodnja, zaradi česar je tožena stranka tudi po letu 2010 še naprej zaposlovala določeno, bistveno zmanjšano število najbolj usposobljenih delavcev. Vendar pa je v septembru 2011 obrat obutve dokončno ukinila, v njem pa tudi vsa delovna mesta, vključno z delovnim mestom lepljenje stelk ter čiščenje, na katerem je bila do leta 2009 zaposlena tožnica. Vse navedeno predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Ni mogoče slediti smiselnim pritožbenim navedbam, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila obravnavana odpoved posledica realnih poslovnih razlogov delodajalca. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal poslovni razlog, v posledici katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno, da je tožena stranka v letu 2010 zaradi ukinitve obrata obutve ukinila oz. zmanjšala pretežno število delovnih mest v obratu obutve (kjer je bila do odpovedi iz leta 2009 zaposlena tudi tožnica) ter posledično že v letu 2010 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožnica v pritožbi ne zatrjuje, da ne drži, da bi tožena stranka po tem, ko je bila tožnici v letu 2009 podana odpoved iz krivdnih razlogov in pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v celoti ukinila oddelek, kjer je bila do leta 2009 zaposlena tožnica. Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka tožničinega delovnega mesta ni ukinila. Če je tožena stranka ukinila celoten oddelek, kjer je bila do leta 2009 zaposlena tožnica, je namreč logično, da je bilo ukinjeno tudi tožničino delovno mesto.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo ter mu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če takšna možnost obstaja. Za presojo možnosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi so odločilne eventualne možnosti, ki so obstajale v času, ko je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da drugih ustreznih delovnih mest pri toženi stranki ni bilo. Tožena stranka tožnici tudi ni bila dolžna ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (samo takšne pogodbe je v spornem obdobju sklepala), ustrezna je samo ponudba pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, takšne pogodbe pa tožena stranka ni mogla ponuditi tožnici.

Tožnica nepravilno tolmači izpovedbo priče B.B. in napačno navaja, da iz nje izhaja, da bi tožena stranka lahko tožnico zaposlila samo, če bi hotela. Ta priča je namreč izpovedala, da so v drugi polovici leta 2012 povečali trgovsko mrežo (smiselno v tujino, op. sodišča), ker je bil slab rezultat v Sloveniji. Takšna izpovedba torej ne potrjuje tožničinega zatrjevanja, da je tožena stranka v Sloveniji imela prosta delovna mesta, kamor bi tožnico lahko zaposlila. Tožnica konkretnih delovnih mest, kamor bi jo lahko tožena stranka zaposlila za nedoločen čas niti ni navedla, na delovno mesto kotlovničarja pa tožena stranka tožnice ni bila dolžna zaposliti, saj tožnica ni dokazala, da bi glede na vrsto in stopnjo izobrazbe ustrezala temu delovnemu mestu, kar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Ker tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni dokazovala, da bi tožena stranka v času odpovedi tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, zaradi česar bi bila pri izbiri dolžna upoštevati kriterije, je zaključiti, da je bila tožena stranka avtonomna pri izbiri o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. S tem v zvezi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnica diskriminirana, ker naj bi tožena stranka napram tožnici favorizirala druge delavce, ki so ohranili zaposlitev. Tožena stranka pa je dokazala, da odpoved tudi ni bila podana v posledici diskriminacije, saj tožnica v tej zvezi niti ni podala ustrezne trditvene podlage, kar je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Končno pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pravočasna. Rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR je začel teči najprej z dnem 2. 2. 2012. Pred reintegracijo tožnice tožena stranka namreč ni mogla presoditi ali obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ker se je šele s prejemom sodbe pritožbenega sodišča dne 2. 2. 2012 seznanila, da je odpoved zadnje, med strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi, nezakonita, ter da mora tožnici ponovno vzpostaviti delovno razmerje in ji omogočiti delo na ustreznem delovnem mestu, je šele takrat lahko ugotovila, da s takšnim delovnim mestom ne razpolaga. Delovno mesto, na katerem je tožnica nazadnje opravljala delo, je bilo ukinjeno, drugega ustreznega delovnega mesta, kamor bi tožnico lahko razporedila, pa ni več imela. Tudi sicer pa tožnica presoje o tem, ali je odpoved podana pravočasno, v pritožbi niti ne graja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).