Jedro

Dve prvotni dokončni in pravnomočni odločbi sta bili z dne 20. 2. 2010 naknadno razveljavljeni z dvema odločbama z dne 27. 7. 2011 o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, ki sta bili zatem tudi že izvršeni s strani operaterja družbe A. d.o.o., je zato relevantno predvsem določilo 1. odstavka 300. člena ZUP, ki se glasi: "Če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec - v konkretnem primeru tožnik, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto, oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe." Po določbi 2. odstavka 300. člena ZUP odloča o zavezančevi zahtevi organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo, v konkretnem primeru torej tožena stranka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Agencije za energijo št. 533-36/2014-02/643 z dne 18. 12. 2014 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 odločila, da zavrže zahtevo tožnika za vračilo sredstev po dveh odločbah z dne 27. 7. 2011, ki ju je predhodno izdala Agencija za energijo, sedaj tožena stranka. Obenem je z izrekom pod točko 2 še odločila, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je dne 18. 11. 2014 prejela zahtevo tožnika, ki je od tožene stranke zahteval, da mu izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. d.o.o. vrnila neutemeljeno poračunan znesek v višini 10.917,24 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, zaradi dveh odločb tožene stranke z dne 27. 7. 2011 o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, s katerimi sta bili razveljavljeni predhodno izdani odločbi z dne 25. 2. 2010. Ker se navedeno zmanjšanje, kot izhaja iz 3. točke izreka obeh navedenih odločb z dne 27. 7. 2011, upošteva v celotnem obdobju upravičenosti do podpore - torej za nazaj, je na podlagi navedenih dveh odločb družba A. d.o.o. poslala tožniku dopis o vračilu zneska 10.917,24 EUR z DDV za čas od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011, vračilo navedenega zneska pa se je izvršilo s poračunom na način, da tožniku sredstva po izdanih računih niso bila plačana vse dokler navedeni znesek 10.917,24 EUR ni bil poračunan. Tožnik je zoper obe navedeni odločbi sprožil upravni spor za tem, ko sta bili njegovi pritožbi zoper obe navedeni dve odločbi zavrnjeni. Četudi je Upravno sodišče sicer zavrnilo obe njegovi tožbi, pa je v svojih obrazložitvah zapisalo, da se z navedeno odločitvijo ni posegalo v tožnikove pridobljene pravice, saj sta bili odločbi razveljavljeni, zato sta pravno učinkovali zgolj za naprej in nikakor ne za nazaj. Tožnik je iz navedenih razlogov zahteval, da naj mu tožena stranka zato izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. d.o.o. vrnila zahtevani znesek v višini 10.917,24 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, ker naj bi mu bil neutemeljeno poračunan. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na podlagi določil 413. člena Energetskega zakona (EZ-1), ki opredeljuje pristojnosti Agencije za energijo. Četudi gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko, tožena stranka meni, da se ne nanaša na dostop do sistema, niti na obračunan znesek za uporabo sistema, kot tudi ne kršitve sistemskih obratovalnih navodil ali odstopanja ter tudi ne na zneske za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj, niti na kršitve splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo, zato meni, da konkretni primer ne spada v nobeno od naštetih področij in zato tožena stranka ni stvarno pristojna za odločanje v tem sporu, glede na določila 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v 5. odstavku 65. člena ZUP določa, da če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki; če pa organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.

3. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A5), pojasnjuje, da je družba A. d.o.o. operater, ki je na podlagi izpostavljenih dveh pravnomočnih odločb tožene stranke, obe z dne 27. 7. 2011, od tožnika z dopisom, ki ga prilaga tožbi (številka 5/GP/2011/932 z dne 29. 8. 2011 – tožbena priloga A4), zahteval vračilo zneska 10.917,24 EUR z DDV za čas od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011. To vračilo je bilo tudi že izvršeno, tako da tožniku niso bila plačana sredstva po novo izdanih računih, vse do poplačila zneska 10.917,24 EUR. Četudi s pritožbama zoper navedeni odločbi tožnik ni uspel, ker sta bili zavrnjeni tako njegovi pritožbi, kakor kot tudi obe njegovi tožbi, vendar je Upravno sodišče v zadevnih sodbah št. I U 289/2012 in I U 288/2012 v svoji obrazložitvi med drugim zapisalo (cit.): „S tako odločitvijo pa se zato v tožnikove pravice, ki jih je tožnik pridobil z odločbo z dne 25. 10. 2010 tudi ni poseglo/.../“ oziroma (cit.) „/.../v odločitve in posledično v pravice, ki jih je tožnik pridobil, pa se z odločitvijo, izpodbijano v tem upravnem sporu, tudi ne posega“. Zato tožnik ob sklicevanju na 281. člen ZUP vztraja, da je tožena stranka pristojna za odločanje o njegovi vlogi, češ da je bilo na podlagi dveh pravnomočnih odločb tožene stranke z dne 27. 7. 2011 nedopustno poseženo v njegove pridobljene pravice, ki jih je pridobil že pred izdajo navedenih dveh odločb. Temu pritrjuje tudi pristojno Ministrstvo za infrastrukturo, ki mu je svetovalo vložitev tožbe v dopisu, ki ga prilaga tožbi (tožbena priloga A5). Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4. V pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2015 tožnik vztraja, češ da bi morala tožena stranka o predmetni vlogi tožnika z dne 26. 1. 2015 po vsebini odločiti tako, da je tožnik do vračila navedenega zneska upravičen. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2016 izpostavlja, da v predmetni sporni zadevi ne gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko, ampak za odločanje o višini in času dodelitve podpore, poleg tega pa še dodatno tožnik zahteva povrnitev plačane sodne takse in stroškov postopka.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila sodišču predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem ob sklicevanju na določila 413. člena Energetskega zakona nasprotuje tožbenim navedbam, češ da sicer res gre v konkretnem primeru za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga za elektriko, vendar pa se ta spor ne nanaša na dostop do sistema, obračunan znesek za uporabo sistema, kršitve sistemskih obratovalnih navodil ali odstopanja in zneske za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter kršitve splošnih aktov, ki urejajo odstopanja ter njihovo izravnavo in ker konkretni primer ne spada v nobeno od naštetih področij, tožena stranka vztraja, da ni stvarno pristojna za odločanje o tožnikovem zahtevku. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Sodišče je o tožnikovi tožbi že odločalo, in sicer jo je s sklepom št. I U 130/2015-12 z dne 30. 6. 2016 zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 5. odstavkom 65. člena ZUP. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče pa je njeni pritožbi ugodilo in s svojim sklepom št. I Up 276/2016 z dne 30. 11. 2016 razveljavilo navedeni sklep št. I U 130/2015-12 z dne 30. 6. 2016 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K točki 1:

7. Sodišče je ponovljenem postopku presodilo, da je tožba utemeljena.

8. Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določilo 5. odstavka 65. člena1 ZUP, po katerem je na splošno dopustna pritožba zoper izdani sklep v primeru, če se vloga stranke zavrže zaradi nepristojnosti organa. Prav to v konkretnem primeru kot odločilno izpostavlja tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu, iz vsebine katerega izhaja, da je Agencija za energijo zavrgla tožnikovo vlogo z dne 18. 11. 2014 na podlagi 1. odstavka 413. člena2 EZ-1 v povezavi s 5. odstavkom 65. člena ZUP, zaradi nepristojnosti ter ob upoštevanju 418. člena EZ-1, po katerem pritožba zoper odločitve Agencije za energijo ni dopustna. Posledično navedeno nadalje implicitno pomeni tudi to, da zoper izpodbijani sklep tožene stranke tožnik nima na voljo nobenega drugega pravnega sredstva, razen predmetne tožbe v upravnem sporu, ki je bila pravilno ob upoštevanju 1. odstavka 157. člena Ustave pravočasno vložena v zakonsko določenem roku za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. Sodišče je namreč v ponovljenem postopku sprejelo pristojnost za odločanje v obravnavani sporni zadevi predvsem ob upoštevanju ustavnih procesnih pravic tožnika iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), saj pritožba zoper odločitve Agencije za energijo, kot rečeno, ni dopustna.

9. V konkretnem primeru sodišče po vpogledu tožbe in tožbenih prilog ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ocenjuje, da dejansko stanje, kot ga navaja tožnik v tožbi in ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A 5), med strankama niti ni sporno, saj tožena stranka tožnikovih navedb o pravno relevantnih dejstvih v svojem odgovoru na tožbo ni kakorkoli izpodbijala, niti ni glede dejanske podlage sprejete odločitve kakorkoli drugače navajala niti v svojih nadaljnjih vlogah. Sporno tako med strankama ostaja zgolj vprašanje, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o tožnikovi vlogi z dne 18. 11. 2014, ki jo je s svojim sklepom zavrgla, zaradi nepristojnosti, ob sklicevanju na 5. odstavek 65. člena ZUP v zvezi s 413. in 418. členom EZ-1. Sodišče za razliko od tožene stranke meni, da je prav tožena stranka pristojna za meritorno odločanje o tožnikovem zahtevku oziroma o njegovi vlogi z dne 18. 11. 2014, ob pravilni razlagi 5. alineje 1. odstavka 413. člena EZ-1, ki je v sistematiki zakona uvrščena v peto poglavje EZ-1, ki posebej ureja odločanje agencije v posamičnih zadevah in v okvir katerega je uvrščen tudi 418. člen3 EZ-1 (pravna sredstva v upravnem postopku).

10. Iz citiranih določil EZ-1, ki je sistemski zakon na področju delovanja trga z energijo, predvsem pa iz določila 3. odstavka 418. člena EZ-1 povsem nedvoumno izhaja, da je že zakonodajalec predvidel subsidiarno uporabo zakona, ki ureja splošni upravni postopek, to je ZUP. Za konkretni primer, v katerem med strankama ni sporno, da sta bili dve prvotni dokončni in pravnomočni odločbi z dne 20. 2. 2010 naknadno razveljavljeni z dvema odločbama z dne 27. 7. 2011 o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, ki sta bili zatem tudi že izvršeni s strani operaterja družbe A. d.o.o., je tako relevantno predvsem določilo 1. odstavka 300. člena ZUP, ki se glasi: "Če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec - v konkretnem primeru tožnik, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto, oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe." Po določbi 2. odstavka 300. člena ZUP odloča o zavezančevi zahtevi organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo, v konkretnem primeru torej tožena stranka, in sicer na podlagi 1. odstavka 418. člena v povezavi s 1. alinejo 3. odstavka 419. člena EZ-1. 11. Sodišče je iz navedenih razlogov odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (5. odstavek 65. člena ZUP v zvezi s 5. alinejo 1. odstavka 413. člena EZ-1) tako, da je izpodbijani dokončni upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bo morala upoštevati tožena stranka kot pristojni državni organ, ko bo o tožnikovi vlogi v ponovnem postopku ponovno odločala in bo, še preden bo izdala nov posamični upravni akt na podlagi 1. alineje 3. odstavka 419. člena EZ-1, skladno s določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami oziroma uspehom dokazovanja ter mu tako na učinkovit način zagotovila skladno z 22. členom Ustave možnost sodelovanja v upravnem postopku.

12. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

13. Odločitev o stroškovnem zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določilom 1.odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter ob upoštevanju dejstva, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata in da tožnik v upravnem sporu ni imel pooblaščenca, ki bi bil odvetnik. Navedeni znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila. Plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Besedilo 5. odstavka 65. člena se glasi:"Če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki." 2 Besedilo 1. odstavka 413. člena EZ-1 se glasi:"Če se spor nanaša na obveznosti iz uredbe Evropske unije, tega zakona ali na njegovi podlagi izdanega podzakonskega akta ali akta za izvrševanje javnih pooblastil, je agencija pristojna za odločanje v naslednjih sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona oziroma uporabniki sistema zemeljskega plina iz 56. točke 159. člena tega zakona in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko: - o dostopu do sistema; - v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema; - v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil; - v zvezi z ugotovljenimi odstopanji in zneski za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter v zvezi s kršitvami splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo; - za katere določa ta zakon." 3 EZ-1 v 1. odstavku 418. člena določa:"Zoper odločbo in sklep agencije ni pritožbe." Besedilo 2. odstavka 418. člena EZ-1 se glasi:"Odločbe agencije ni mogoče odpraviti ali razveljaviti po nadzorstveni pravici." Določilo 3. odstavka 418. člena EZ-1 se glasi:"Odločbo agencije lahko izreče za nično le agencija pod pogoji in po postopku, določenem v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek."