Jedro

Tožnik zahtevanih dokazil o pravici graditi za zemljišče, katerega solastnik je, ni predložil, saj za gradnjo na slednjem nima soglasja solastnice zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožnikov zahtevek za legalizacijo prizidka z garažo na parcelah št. 457 in 456/4, k.o. ... in hkrati odločila, da stroške, ki so nastali zaradi postopka pred izdajo te odločbe, trpi tožnik sam. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 22. 11. 2012 zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo predmetnega objekta. Sklicuje se na določbo 54. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), po kateri mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo ugotavlja, da je kot zemljiškoknjižna lastnica parcele št. 456/4, k.o. ... vknjižena A. in da je parcela št. 457, k.o. ... v solastnini investitorja do 1/2 in B.B. do 1/2. Tožnik je bil pozvan, da vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja v postavljenem roku dopolni z dokazilom o pravici graditi. Na poziv je odgovoril, da lastninsko stanje obravnavanih nepremičnin še ni urejeno, da so za ureditev zemljiškoknjižnega stanja sproženi ustrezni sodni postopki in da je že plačal nadomestilo zaradi uzurpacije in degradacije prostora. Predlagal je tudi prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja do zaključka sodnih postopkov. Ker tožnik ni predložil dokazil, ki bi izkazovale pravico graditi na obravnavanih parcelah, ne izpolnjuje vseh pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja in sicer pogoja po 6. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Tudi predlog za prekinitev postopka ni utemeljen, saj je izkazana pravica gradnje formalni pogoj za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, saj v konkretnem primeru tožnik pravice graditi na navedenih zemljiščih ni izkazal. Ker te pravice ni izkazal, ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Sklicuje se na določbo petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Tožnik pa za parcelo št. 457 nima soglasja solastnice B.B., prav tako ni izkazal pravice graditi za zemljišče s parc. št. 456/4, k.o. ..., katere zemljiškoknjižni lastnik je še vedno A. Zavrnilna odločba pa ne predstavlja ovire za ponovno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, potem ko bo investitor pridobil dokazila o pravici graditi.

Tožnik v tožbi navaja, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor dne 24. 2. 2011 izdal odločbo, s katero mu je naložil ustavitev del na garaži in zidanem objektu na zemljišču s parc. št. 456/1 in 457, k.o. ... ter mu naložil, da mora objekt v roku dveh mesecev odstraniti. Zoper to odločbo se je pritožil in vložil tožbo v upravnem sporu, vendar s slednjima ni uspel. Dne 18. 10. 2011 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Zoper navedeni sklep se je pritožil, o pritožbi pa še ni odločeno. Da bi se izognil rušenju, mora pridobiti gradbeno dovoljenje, zaradi česar je tudi vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. V zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik parc. št. 456/4, k.o. ..., saj je kot zemljiškoknjižni lastnik te parcele še vedno vpisana družba A. Je tudi solastnik nepremičnine s parc. št. 457, k.o. ... Za ureditev zemljiškoknjižnega stanja je sprožil več pravdnih in nepravdnih postopkov, ki jih tudi navaja. V sodnih postopkih se torej ureja lastništvo parcel, s katerimi je povezana pravica graditi. Dolgotrajnost sodnih postopkov pa mu ne more iti v škodo. Pri izkazu lastninske pravice in pravice graditi gre v konkretnem primeru za predhodno vprašanje, brez katerega ni mogoče odločiti o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, zato bi bila dolžna upravna enota in ministrstvo prekiniti postopek, dokler predhodnega vprašanja ne bo rešilo sodišče. Sodišču predlaga, da odločbo UE Maribor z dne 9. 9. 2013 in odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 18. 11. 2013 razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno vprašanje, ali je tožnik izkazal pravico graditi na navedenih zemljiščih.

Po določbi četrtega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) mora investitor k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če le-ta še ni vpisana v zemljiško knjigo. Po prvem odstavku 56. člena ZGO-1 je pravica graditi lastninska ali kakšna druga stvarna ali obligacijska pravica, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na nepremičnini. Po prvem odstavku 66. členu ZGO-1 mora upravni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti izpolnjevanje pogojev, torej tudi, ali je izkazana pravica graditi. Ker ZGO-1 ne vsebuje posebnih določb za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječi objekt oziroma t.im. legalizacijo, je treba tudi v teh primerih uporabiti navedeno določbo.

Upravičenja solastnikov do stvari v solastnini ureja ZPZ v 67. členu. Po določbi prvega odstavka tega člena imajo solastniki pravico skupno uporabljati stvar v solastnini, za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari pa je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti (drugi odstavek 67. člena). Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot (med drugim) določitev načina rabe stvari, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena).

Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnik k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja ni predložil dokazil o pravici graditi. Zato je bil s strani upravnega organa pozvan, da to stori v postavljenem roku. Tožnik dokazil o pravici graditi v postavljenem roku, niti do izdaje izpodbijane odločbe, ni predložil. Ker torej tožnik zahtevanih dokazil o pravici graditi tako za zemljišče s parc. št. 456/4, k.o. ..., katerega zemljiškoknjižni lastnik je (še vedno) A., kot tudi za zemljišče s parc. št. 457, k.o. ..., katerega solastnik je, ni predložil, saj za gradnjo na slednjem nima soglasja solastnice zemljišča, to pomeni, da ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Zato je odločitev upravnega organa, da niso izkazani vsi pogoji iz prvega odstavka 66 člena ZGO-1, pravilna. Sproženi sodni postopki, glede na to, da tožnik v tem postopku ni predložil dokazil o pravici graditi, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Iz navedenega izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za predhodno vprašanje. V smislu določbe prvega odstavka 147. člena ZUP je predhodno vprašanje tisto vprašanje, ko organ brez njegove rešitve ne more sam rešiti zadeve. V obravnavani zadevi pa je upravni organ z ugotavljanjem pogoja izkazovanja pravice graditi zadevo lahko rešil sam, zato je tožnikovo zahtevo za prekinitev postopka utemeljeno zavrnil. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.