Jedro

Tožnica (glede na toženčev ugovor) ni konkretno opredelila (načina izračuna) višine vtoževane terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30. 9. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 142,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55583/2018 z dne 5. 7. 2018 (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 8-ih dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 350,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi. Poudarja, da naj bi šlo za neenako obravnavanje istega dejanskega stanja, kar dokazuje s predložitvijo sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah P 164/2017 z dne 2. 4. 2019 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1256/2019 z dne 19. 9. 2019, izdane v pravdni zadevi, kjer je tožeča stranka M. P. (toženec v tej zadevi). Sodišču predlaga, da preuči predpis Vlade Republike Slovenije Uredbo o metodologiji oblikovanja cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, ki natančno predpisuje obračunavanje dela cene omrežnine (17. in 20. člen), iz česar izhaja, da je odločitev v izpodbijani sodbi glede zaračunavanja omrežnine napačna, saj zaračunavanje cene omrežnine glede na solastniški del ni v skladu z omenjenim predpisom, ki velja za vse lokalne skupnosti in komunalna podjetja v Republiki Sloveniji.

3. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP1). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko2 odločba, s katero je končan spor v postopkih v sporih majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožnica (kljub temu, da je toženec v tej smeri ugovarjal) svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila oziroma ker ni podala vseh potrebnih trditev v zvezi z vtoževano terjatvijo, ki bi omogočale presojo njene utemeljenosti tudi po višini (glej 7. - 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako je v istem okviru poudarilo, da iz predloženih (tožencu izdanih) listin, ki se nahajajo v prilogah A1 - A15, ni moč ugotoviti, na kaj se določene (v računih navedene) komunalne storitve sploh nanašajo.

7. Tožnica, ki prej omenjenim razlogom sodišča prve stopnje jasno niti ne oporeka, v pritožbi (povsem posplošeno) zatrjuje zmotno (nepopolno) ugotovitev dejanskega stanja (ki v sporih majhne vrednosti, kot je bilo predhodno rečeno, ne predstavlja upoštevnega pritožbenega razloga) in zmotno uporabo materialnega prava. V tem okviru opozarja na določbi 17. in 20. člena Uredbe o metodologiji izoblikovanja cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja/v nadaljevanju Uredba3 (ki predvidevata, da se omrežnina obračunava glede na zmogljivost priključkov) in poudarja, da zaračunavanje cene omrežnine glede na solastniški del ni v skladu z omenjenim predpisom. To zatrjevanje pa je brezpredmetno, saj nasprotno sodišče prve stopnje niti ne trdi, ampak ugotavlja „zgolj“, da tožnica (glede na toženčev ugovor) ni konkretno opredelila (načina izračuna) višine vtoževane terjatve4 (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ni moč slediti pritožbenemu zatrjevanju neenakega obravnavanja istega dejanskega stanja s sklicevanjem oziroma predložitvijo sodb Okrajnega sodišča v Trbovljah P 164/2017 z dne 2. 4. 2019 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1256/2019 z dne 19. 9. 2019 (prilogi A18 in A19). Ob tem, da pritožnica glede prvo navedene sodbe (izdane dne 2. 4. 2019) ne navede, zakaj je ni predložila že v postopku na prvi stopnji, ni (po)jasn(jen)o niti, zakaj naj bi šlo v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Trbovljah, v kateri je M. P. (toženec v predmetni pravdi) zoper Občino H. (neuspešno) uveljavljal tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine oziroma neupravičene obogatitve (198. člen OZ5), za isto dejansko stanje (ista pravno-relevantna dejstva) kot v tej zadevi, v kateri tožnica od toženca zahteva plačilo za komunalne storitve. Pritožnica tudi ne upošteva, da je bil njen tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi zavrnjen že iz razloga, ker ga (navkljub v tej smeri upravičeno postavljenem toženčevem ugovoru) po višini ni uspela ustrezno (konkretno) opredeliti (pojasniti).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Toženec sam nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo zoper sodbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo. 3 Uradni list RS, št. 87/2012, s kasnejšimi spremembami. 4 Tega s posplošenim sklicevanjem na 17. in 20. člen Uredbe ni storila niti v pritožbi. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.