Jedro

Tudi v primeru regresnega zahtevka zavarovalnice nasproti svojemu zavarovancu je potrebno uporabiti določilo 2. odstavka 299. člena OZ, ki določa, da v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, zamuda dolžnika nastopi šele takrat, ko izve za upnikov zahtevek.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke po tožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožeči stranki Z. d.d. priznajo še stroški postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 180,52 EUR, ki jih je tožena stranka E. G. dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke po tožbi in tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) in toženi stranki po tožbi (tožeči po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožena stranka) naložilo plačilo zneska 6.248,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 09. 2008 do plačila, v roku 15. dni, v presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 28. 10. 2005 do 01. 09. 2008 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo 2.107,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 03. 2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka ter navaja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno, saj bi moralo presojati način vožnje oškodovanca, ki je tožencu sekal ovinek, ter ugotoviti, da je za nastalo škodo delno odgovoren tudi oškodovanec. V povezavi z navedenim bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti zaključek glede vzročne zveze med ravnanjem tožnika in nastalo posledico ter oceniti razmerje krivde obeh voznikov. Zgolj dejstvo, da je bil toženec alkoholiziran, še ne pomeni, da je za nastalo škodo kriv ter da obstaja vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in posledico. Tožena stranka nadalje navaja, da odškodnina ni bila določena v skladu z medicinsko stroko, saj se je tožeča stranka za odškodnino pogajala brez izvedbe dokazov s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ter prav tako mimo toženca, poleg tega pa tudi sodišče glede višine ni izvajalo dokazov. Napačna je tudi odločitev sodišča glede zastaranja, saj je prišlo do delnega izplačila odškodnine dne 05. 08. 2005, delno pa dne 28. 10. 2005. Ker je zahtevek za povračilo odškodnine, ki je bila izplačana 05. 08. 2005 že zastaral, odškodnino pa je potrebno šteti kot celoto, je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Toženec še navaja, da se s pobotanjem zahtevka po nasprotni tožbi, ki ga je pred tem postopkom samovoljno izvedla tožeča stranka, ni nikoli strinjal, poleg tega pa je šlo za odškodnino iz naslova nezgode pri delu, ki tudi sicer nima nobene zveze z zahtevkom tožeče stranke v obravnavani zadevi.

Zoper sodbo se, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje tudi tožeča stranka, in sicer zoper zavrnilni del, ter predlaga, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku, vključno z vsemi stroški postopka, ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje obrestni del zahtevka neutemeljeno delno zavrnilo, saj je tožeča stranka v tožbi navedla, da je dne 09. 08. 2005 tožencu poslala regresni zahtevek, čemur tožena stranka ni nasprotovala. Tožena stranka je sicer res ugovarjala zastaranju odškodnine za materialno škodo, ki je bila izplačana 05. 08. 2005, vendar je bila vsebinska obveznost tožene stranke ves čas enaka, in sicer povrnitev izplačane odškodnine do višine limitiranega zneska. Ne glede na to, da je terjatev za izplačano škodo na avtomobilu po preteku tri letnega zastaralnega roka postala neizterljiva, je 10. 08. 2005 tožena stranka vedela, da tožnici ta znesek dolguje in ni bilo razloga, da bi tožeča stranka toženo stranko posebej obveščala, ali limitirani znesek zajema izplačano premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni odločalo o njenem zahtevku za povrnitev sodno odmerjenih stroškov postopka, čeprav jih je priglasila v tožbi.

Tako tožena, kot tudi tožeča stranka na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke: Neutemeljene so navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Skladno z ustaljeno sodno prakso, od 01. 10. 2008, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), pa tudi na podlagi izrecnega zakonskega določila 2. odstavka 214. člena Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Iz navedb v spisu izhaja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji nasprotovala zgolj navedbi tožnice, da je bila tožena stranka v času prometne nesreče vinjena. Sodišče prve stopnje je posledično navedeno dejstvo obravnavalo kot sporno ter v tej smeri izvedlo in ocenilo dokaze ter svoje zaključke tudi obrazložilo. Preostalim dejstvom, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi in ki utemeljujejo njen zahtevek po temelju, pa tožena stranka ni nasprotovala. V odgovoru na tožbo je sicer zatrjevala, da za prometno nesrečo ni odgovorna, vendar v zvezi s to trditvijo ni navajala nikakršnih dejstev. Glede na navedeno, sodišče prve stopnje resničnosti tožničinih navedb utemeljeno ni preverjalo (1. odstavek 214. člena ZPP), pač pa je, na podlagi neprerekanih dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka, pravilno zaključilo, da je tožena stranka za škodo, ki je v prometni nesreči nastala oškodovancem, v celoti odgovorna. Skladno s 7. členom ZPP odloča sodišče zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki jih zagotovijo pravdne stranke (7. člen ZPP), zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati v pritožbi zatrjevanega dejstva, da je oškodovanec sekal ovinek in s tem prispeval k nastanku škodne posledice. Tožena stranka takšnih navedb v postopku na prvi stopnji ni podala. Ker v pritožbi tudi ni zatrjevala, da tega dejstva, brez svoje krivde, ni mogla navesti prej (1. odstavek 337. člena ZPP), gre za nedopustno pritožbeno novoto.

Prav tako pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala s strani tožeče stranke zatrjevani škodi, ki so jo oškodovanci v prometni nesreči utrpeli, ter višini izplačane odškodnine. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla zgolj, da v postopku izplačila odškodnine ni sodelovala, oziroma da je tožeča stranka o odškodninskem postopku ni obvestila, kar pa na utemeljenost izplačila odškodnine, ne more imeti vpliva. Tožena stranka navedb glede višine odškodnine tudi ni dopolnila na izrecen poziv sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tožena stranka nastali škodi ter višini izplačane odškodnine ni (obrazloženo) nasprotovala, sodišče prve stopnje tudi v tej smeri dokazov utemeljeno ni izvajalo.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil toženec v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, s čimer je izgubil pravice iz zavarovanja. Skladno s 3. členom Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-04) izgubi zavarovanec, ki vozilo upravlja pod vplivom alkohola, svoje pravice iz zavarovanja, razen če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla, saj domneve vzročnosti v postopku na prvi stopnji sploh ni izpodbijala, oziroma s tem v zvezi ni navajala dejstev in predlagala dokazov. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec zaradi kršitve zavarovalne pogodbe izgubil pravice iz zavarovanja in je dolžan tožeči stranki povrniti znesek izplačanih odškodnin in stroškov do višine limitiranega zneska, znižan za znesek, ki je bil pobotan, je tako pravilen.

Ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je potrebno odškodnino šteti kot celoto, zaradi česar je zastarala tako terjatev na povrnitev odškodnine za materialno, kot tudi terjatev na povrnitev odškodnine za nematerialno škodo. Tožeča stranka je v predmetni pravdi uveljavljala plačilo limitiranega zneska, zmanjšanega za pobotano terjatev toženca, v višini 6.248,70 EUR. Navedeno terjatev je tožeča stranka utemeljevala tako z dne 05. 08. 2005 izplačano odškodnino za materialno škodo, kot tudi z dne 28. 10. 2005 izplačano odškodnino za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je terjatev na povrnitev odškodnine za materialno škodo zastarala, vendar je presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen s terjatvijo na povrnitev odškodnine za nematerialno škodo, zastaranja katere toženec niti ni ugovarjal. Gre za samostojni terjatvi, ki skladno s tretjim odstavkom 357. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ) zastarata v treh letih od trenutka, ko je tožnica posamezno odškodnino izplačala. Ker je tožeča stranka odškodnino za nematerialno škodo izplačala šele 28. 10. 2005, ni mogoče trditi, da je zastaranje te terjatve začelo teči že pred njenim nastankom, torej 05. 08. 2005. Prav tako pa so neutemeljene tudi navedbe tožene stranke glede samovoljnosti tožeče stranke pri pobotu terjatev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo, da je pobot enostranska izjava volje dolžnika upniku, zato pristanek tožene stranke ni pogoj za pobotanje terjatev (1. odstavek 312. člena OZ). Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, iz kakšnega pravnega naslova naj bi izhajala terjatev toženca, ki jo je tožnica pobotala, je z navedbami, da gre za odškodnino zaradi poškodbe pri delu, ki z zahtevkom tožnice nima nobene zveze, v pritožbenem postopku prekludirana (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke: Tožeča stranka neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da se njen tožbeni zahtevek delno zavrne, in sicer glede zamudnih obresti od 28. 10. 2005 do 01. 09. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi regresa odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožeča stranka izplačala dne 28. 10. 2005. Tedaj je obveznost tožene stranke zapadla v plačilo in je tožnica pridobila pravico zahtevati povračilo izplačanega zneska skupaj z obrestmi in stroški od toženca. Vendar pa to še ne pomeni, da je že takrat toženec z izpolnitvijo obveznosti prišel v zamudo. Tudi v primeru regresnega zahtevka zavarovalnice nasproti svojemu zavarovancu je potrebno uporabiti določilo 2. odstavka 299. člena OZ, ki določa, da v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, zamuda dolžnika nastopi šele takrat, ko izve za upnikov zahtevek (tako tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 515/2010 in II Cp 4342/2008). Dejstvo, da je tožeča stranka dne 09. 08. 2005 tožencu poslala regresni zahtevek glede odškodnine za materialno škodo, ki jo je izplačala dne 05. 08. 2005, pa ne pomeni, da je toženec tedaj prišel v zamudo z izpolnitvijo obveznosti povračila odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožeča stranka izplačala šele 28. 10. 2005. Ne glede na to, da je obveznost toženca nasproti tožnici omejena zgolj na določen znesek, sta (kot je bilo pojasnjeno že zgoraj) terjatvi na povrnitev odškodnine za materialno in nematerialno škodo samostojni, zato je potrebno tudi zamudo tožene stranke z njuno izpolnitvijo presojati ločeno. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je o izplačilu odškodnine za nematerialno škodo toženca obvestila pred začetkom pravde, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec prišel v zamudo z dnem, ko je tožeča stranka vložila tožbo, to je 02. 09. 2009. Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni priglasila stroškov postopka, saj je stroške priglasila v tožbi. Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje glede stroškov (358. člen ZPP) spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Stroški so odmerjeni upoštevaje veljavno odvetniško tarifo, vrednost točke 0,459 EUR ter načelo potrebnosti. Tožničini potrebni stroški znašajo 180,52 EUR (sodna taksa za tožbo - 73,89 EUR, sodna taksa za sodbo - 73,89 EUR, materialni stroški - 32,74 EUR).

Ker ostale pritožbene navedbe tožene in tožeče stranke niso utemeljene, kot je bilo že obrazloženo, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke v preostalem delu, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je uspela le glede odločbe o stroških postopka, je sodišče druge stopnje skladno z 2. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.