Jedro

Glede na določbo 97. člena ZKP, ki je veljala v času sojenja v predmetni kazenski zadevi in ob tem, da tožnica nesporno stroškov v predmetnem kazenskem postopku ni priglasila ter ob upoštevanju določbe 48. člena ZBPP, je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna.

Upravičenec do BPP mora sam v vsakem konkretnem sodnem postopku, v zvezi s katerim mu je odobrena BPP, priglasiti stroške, ki so mu nastali in mu jih bo, v primeru uspeha, dolžna povrniti nasprotna stranka. Da bi bila služba za BPP o tem upravičence do BPP dolžna posebej opozarjati, iz ZBPP ne izhaja.

Izplačani znesek se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin zaradi spolnega nasilja, ki sta ga obsojenca povzročila tožnici, torej za nematerialno škodo, ki pa je ni mogoče enačiti s preživnino, kot to zmotno meni tožnica v tožbi. Preživnina je namreč (običajno mesečni) prispevek za preživljanje osebe, ki jo je izplačevalec preživnine dolžan preživljati - v konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Obsojenca sta namreč tožnici v kazenskem postopku izplačala odškodnino, to je znesek, ki predstavlja zadoščenje za škodo, ki sta ji jo prizadejala s kaznivim dejanjem spolnega nasilja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) Okrožnega sodišča v Celju je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnica dolžna vrniti 2.041,60 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP v roku 30 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z odločbo Bpp 136/2005 z dne 10. 2. 2005 dodeljena redna BPP za zastopanje oškodovanke v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju K 283/1999 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter v obliki oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka. Na podlagi navedene odločbe o odobritvi BPP z dne 10. 2. 2005 so bili iz sredstev BPP plačani stroški odvetnice A.A. v znesku 2.041,60 EUR. Dalje glede na določbe 46. in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) ugotavlja, da je tožnica v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju K 283/1999 uspela ter da sta ji obtoženca premoženjskopravni zahtevek v znesku 5.000,00 dne 9. 2. 2010 tudi v celoti izplačala. Ker je torej v navedenem kazenskem postopku uspela in pridobila premoženje, ki ni preživnina ali odškodnina za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, je na podlagi 48. člena ZBPP dolžna povrniti Republiki Sloveniji stroške, ki so bili izplačani iz naslova BPP, v celotni višini. V kazenskem postopku od obtožencev namreč ni zahtevala povrnitve stroškov postopka, ki so ji nastali z zastopanjem po odvetnici, zato terjatev iz tega naslova ni nastala in ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu s 46. členom ZBPP. Tako je tožnica napram državi postala glavna zavezanka za vračilo stroškov, izplačanih iz naslova BPP v celotni višini.

Tožnica v tožbi navaja, da ni bila seznanjena z morebitnim vračilom ali plačilom stroškov, niti takšne določbe ni bilo v takratni zakonodaji. Poudarja, da ji služba za BPP ni dala nobenih navodil, kako je treba ravnati v takih primerih, da država ne bi bila oškodovana. Izpostavlja tudi, da je Upravno sodišče v zadevi I U 1319/2011 že odločilo, da prvi odstavek 48. člena ZBPP glede povrnitve stroškov ne pride v poštev v primeru, če je upravičenec dobil preživnino. Meni, da je enako pravno naziranje treba upoštevati tudi v danem primeru, saj je tožnica pridobila v kazenskem postopku na podlagi premoženjsko-pravnega zahtevka odškodnino kot satisfakcijo za prizadejane duševne in telesne bolečine zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja nad njo in je zato po njenem prepričanju to odškodnino po pravni naravi mogoče enačiti s preživnino. V tem primeru tako ne gre za povečanje premoženja, temveč za vrnitev nečesa, kar je bilo izgubljeno. Prepričana je, da sama ni prejela nobenega premoženja ali dohodka. Glede stroškov postopka v kazenskem postopku pa ji ni mogoče očitati, da jih ni priglasila, saj je o stroških postopka odločalo sodišče po uradni dolžnosti in bi jih po uradni dolžnosti tudi moralo naložiti v plačilo obsojencema. Izpostavlja tudi, da so bili stroški postopka zaračunani službi za BPP, ki bi morala zahtevati povračilo stroškov v kazenskem postopku ali direktno zoper obsojenca, saj je pooblaščenka tožnice delala za takratno mladoletno oškodovanko ex offo in ni bila dolžna skrbeti za interese države, ampak oškodovanke. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP z izpodbijano odločbo tožnici upravičeno naložil vračilo prejete BPP. Ni pa spora o tem, da je bila BPP tožnici odobrena z odločbo Bpp 136/2005 z dne 10. 2. 2005 za zastopanje tožnice kot oškodovanke v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju K 283/1999 ter da je bilo na podlagi navedene odločbe izvajalki BPP, odvetnici A.A., skupaj izplačanih 2.041,60 EUR iz naslova BPP po navedeni odločbi. Prav tako ni sporno, da se je kazenski postopek K 283/1999 pred Okrožnim sodiščem v Celju končal s pravnomočno sodbo z dne 9. 2. 2010, s katero sta bila obtožena B.B. in C.C. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena Kazenskega zakonika zoper tožnico ter da sta bila pogojno obsojena, hkrati pa jima je bilo naloženo, da sta tožnici dolžna nerazdelno plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR, ki sta ga nesporno tudi plačala.

Sodišče meni, da je v tem primeru, ker gre za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo prejete BPP, potrebno uporabiti predpise, ki so veljali v času, ko so nastopili pogoji za odločanje o vprašanju vračila sredstev iz naslova izplačane BPP, to je v času, ko se je postopek pred sodiščem, v zvezi s katerim je bila tožnici odobrena BPP, končal oziroma ko je postala pravnomočna odločba oziroma sklep o stroških postopka. Sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa zadeve ugotavlja, da je v tej zadevi sodba Okrožnega sodišča v Celju K 283/1999 postala pravnomočna 9. 2. 2010, sklep o stroških postopka Okrožnega sodišča v Celju K 283/1999 pa je postal pravnomočen 15. 4. 2010. Tako sodišče sodi, da je potrebno upoštevati predpise, ki so veljali takrat. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04 in 23/08) terjatev stranke – upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. Po določbi prvega odstavka 48. člena tega zakona pa je upravičenec do BPP, če je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Upravičenec do BPP pa ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje (drugi odstavek 48. člena ZBPP). V nobenem primeru se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena ZBPP).

Iz citiranih določb ZBPP po presoji sodišča izhaja, da mora upravičenec do BPP sam v vsakem konkretnem sodnem postopku, v zvezi s katerim mu je odobrena BPP, priglasiti stroške, ki so mu nastali in mu jih bo, v primeru uspeha, dolžna povrniti nasprotna stranka. Da bi bila služba za BPP o tem upravičence do BPP dolžna posebej opozarjati, iz ZBPP ne izhaja. Pri tem pa je treba dodati, da je upravičencem dodeljena strokovna pravna pomoč odvetnika. S tem v zvezi sodišče tudi ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica v predmetnem kazenskem postopku stroškov za svoje zastopanje ni priglasila. Navedeno namreč tožnica v tožbi sama navaja, poudarja pa, da meni, da tega ni bila dolžna storiti.

Tožnici je bila torej v postopku dodelitve BPP dodeljena pooblaščenka, ki jo je kot oškodovanko zastopala v predmetnem kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju K 283/1999. Torej ji pooblaščenka ni bila dodeljena v navedenem kazenskem postopku po uradni dolžnosti. Po določbi prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP, Uradni list RS, št. 63/94 do 88/09 – odločba US) mora nagrado in potrebne izdatke zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca ali oškodovanca plačati zastopani ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka, razen v primerih, ko obremenjujejo po določbah tega zakona nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun.

Glede na citirano določbo 97. člena ZKP, ki je veljala v času sojenja v predmetni kazenski zadevi K 283/1999, ob tem, da tožnica nesporno stroškov v predmetnem kazenskem postopku ni priglasila ter ob upoštevanju citirane določbe 48. člena ZBPP sodišče sodi, da je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna. Tožnica je namreč, kot že navedeno, nesporno pridobila premoženje – obsojenca sta ji namreč izplačala znesek 5.000,00 EUR. Pri čemer plačani znesek ne predstavlja preživnine ali odškodnine za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, kar po zgoraj citirani določbi drugega odstavka 48. člena ZBPP predstavlja edino premoženje oziroma dohodek, ki ga je upravičenec do BPP prejel na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali sodne oziroma izvensodne poravnave, pa ni dolžan povrniti stroškov postopka, izplačanih iz naslova BPP. Izplačani znesek se namreč po navedbah tožnice same nanaša na izplačilo odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin zaradi spolnega nasilja, ki sta ji ga obsojenca povzročila, torej za nematerialno škodo, ki pa je po presoji sodišča ni mogoče enačiti s preživnino, kot to zmotno meni tožnica v tožbi. Preživnina je namreč (običajno mesečni) prispevek za preživljanje osebe, ki jo je izplačevalec preživnine dolžan preživljati – v konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Obsojenca sta namreč tožnici v kazenskem postopku izplačala odškodnino, to je znesek, ki predstavlja zadoščenje za škodo, ki sta ji jo prizadejala s kaznivim dejanjem spolnega nasilja in v tem primeru po presoji sodišča ni mogoče govoriti o tem, da gre za preživnino. Glede na zgoraj citirano določbo prvega odstavka 97. člena ZKP, ki je, kot že povedano, veljala v času sojenja v navedeni kazenski zadevi, tožnica tudi nima prav, ko ugovarja, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti njene stroške naložiti v plačilo obsojencema.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), saj zaključuje, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijana odločba pa pravilna in zakonita. Dokazni predlog za zaslišanje tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama ni sporno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.