Jedro

Glede na pritožbene trditve, da so podani pogoji za alternativno prestajanje kazni, saj mu je le to bilo ponujano tudi s strani tožilstva v primeru priznanja krivde, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je bila ta ponudba dana le v primeru priznanja krivde. Obsojencu je torej bila ponujena možnost, ki pa je tedaj ni izkoristil, tako da je prišlo do sojenja. In več let po tem, ko mu je bila podana že navedena ponudba, se obsojenec na to ponudbo pač ne more več sklicevati. Rok za sprejem te ponudbe je namreč zamudil.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega M.I. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni M.I. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenega M.I. za nadomestitev kazni eno leto zapora, ki mu je bila izrečena zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1, z delom v splošno korist. 2. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obsojenega M.I. iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi svoje pritožbe tega, kateri konkretno bi naj bili ti vsi pritožbeni razlogi ni pobližje pojasnil, saj ni konkretiziral, katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati le, da se pritožuje zaradi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je očitno, da z zaključki prvostopnega sodišča ne soglaša. 3. Pritožnik v pritožbi ponavlja vse to, kar je kot nezadostno za ugoditev predlogu za nadomestitev zapora z delom v splošno korist pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih izpodbijanega sklepa tudi obsežno in tehtno pojasnilo, zakaj obsojenčevemu predlogu ni mogoče ugoditi. Z razlogi prvostopnega sodišča pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki zato le glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

4. Obsojenčev zagovornik v pritožbi med drugim ponavlja, da je od storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče poteklo že več kot štiri leta, da je obsojenec poklicni voznik v mednarodnem prometu in v času po storitvi kaznivega dejanja ni več kršil cestnoprometnih predpisov in tudi ni več vozil pod vplivom alkohola, da mora skrbeti za mater, in da tudi sicer ni videti razloga, da se njegovemu predlogu ne bi ugodilo, saj mu državno tožilstvo že v času sojenja (sodišče pa je bilo pripravljeno tak predlog sprejeti), v primeru priznanja krivde ponudilo nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Ker torej po oceni pritožnika „na strani obsojenega ni nobenih dodatnih obteževalnih okoliščin, nobenih resnih okoliščin, ki bi kazale na neprimernost takega ukrepa“, so pa številne okoliščine, ki govorijo v prid podanemu predlogu, pritožnik tako meni, da bi pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in predlogu obsojenega za nadomestitev kazni z delom v splošno korist ugoditi, podrejeno pa vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

5. Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov o pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča. Kot je v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopno sodišče, sodišče kazen zapora nadomesti z ukrepom dela v splošno korist, če je prepričano, da je tak ukrep glede na težo dejanja, okoliščine, vzroke za dejanje in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. In prvostopno sodišče je po tem, ko je skrbno pretehtalo vse okoliščine obravnavane zadeve ugotovilo, da predlagani ukrep pri obsojencu ne bi bil smotrn. Glede na okoliščino, da je obsojeni obravnavano prometno nezgodo povzročil z visoko stopnjo alkoholiziranosti, saj je vozil z najmanj z 2,947 grama alkohola v kilogramu krvi, že pred tem pa je bil zabeležen v evidenci pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških storjenih pretežno s kršitvijo cestno prometnih predpisov, za kar so mu bile izrečene globe in denarne kazni z izrečenim varnostnim ukrepom oziroma stransko sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ter ob ostalih okoliščinah navedenih v izpodbijanem sklepu, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi opravičevale predlagano nadomestitev.

6. Glede na pritožbene trditve, da so podani pogoji za alternativno prestajanje kazni, saj mu je le to bilo ponujano tudi s strani tožilstva v primeru priznanja krivde, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je bila ta ponudba dana le v primeru priznanja krivde. Obsojencu je torej bila ponujena možnost, ki pa je tedaj ni izkoristil, tako da je prišlo do sojenja. In več let po tem, ko mu je bila podana že navedena ponudba, se obsojenec na to ponudbo pač ne more več sklicevati. Rok za sprejem te ponudbe je namreč zamudil. Pa tudi vse ostale okoliščine, ki jih v pritožbi navaja pritožnik in sicer skrb za mamo, izguba službe in ostalo, kar navaja v pritožbi, ne more biti razlogi za ugoditev predlogu, saj v tem primeru osebam, ki so dolžne skrbeti za družinske člane zaporne kazni sploh ne bi bilo mogoče izreči. Isto velja tudi za izgubo službe, saj je le to pač nujna posledica izvršitve kazni zapora, na kar bi moral obsojenec misliti, preden se je usedel v avto z najmanj 2,947 grama alkohola v kilogramu krvi.

7. In kot je to v izpodbijanem sklepu navedlo tudi prvostopno sodišče, mora izvršitev kazni zapora ohraniti svojo bistvo (povračilno v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene. Tako kot velja za predpisovanje in izrek kazni, mora tudi način njene izvršitve namreč odvračati obsojenca, pa tudi druge, od izvrševanja kaznivih dejanj. Kazen mora torej biti koristna tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Ker je torej tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da ukrep nadomestne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi bil smotrn in pri obsojencu ne bi dosegel svojega namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna izvršitev kazni ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije storilca, saj ga tudi v bodoče ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

9. Obveznost plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določbi prvega odstavka 95. in prvem odstavku 98. člena ZKP ter Zakona o sodnih taksah - ZST-1, sodna taksa je bila odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Taksne tarife.