Up-400/00

5.12.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 5. decembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 210/2000 z dne 28. 9. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 266/2000 z dne 28. 6. 2000 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 855/2000 z dne 19. 6. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: ZKP). Ustavno pritožbo vlaga zaradi kršitve prvega odstavka 20. člena Ustave (odreditev in trajanje pripora) in 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP). Predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da so mu bile s priporom kršene ustavne pravice, izpodbijane odločbe razveljavi in pripor zoper njega odpravi.

2.Pritožnik v zvezi z zatrjevanimi kršitvami navaja, da sodišča o podaljšanju pripora niso odločala v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji in v skladu s kriteriji, ki jih je postavilo Ustavno sodišče. Meni, da je obrazložitev razlogov za pripor presplošna in preveč abstraktna. Ne strinja se z odločitvijo sodišč o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. V zvezi s tem izpodbija ugotovitev okoliščin, s katerimi sodišča utemeljujejo ponovitveno nevarnost (nezaposlenost in prezadolženost, opredelitev, da so očitana mu kazniva dejanja huda), navaja, da so sodišča povsem neupravičeno zavrnila okoliščine, ki jih je pritožnik zatrjeval v svoj prid, in poudarja, da ni bil še nikoli v kazenskem postopku. Izpodbija tudi neogibnost pripora zoper njega za varnost ljudi. Pri tem navaja, da se izpodbijani sklepi sploh ne ukvarjajo z vprašanjem, ali in kako je zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ogrožena varnost ljudi.

B.

3.Po prvem odstavku 5. člena EKČP ima vsakdo pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v primerih, navedenih v EKČP, in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom. Eden od primerov je zakonit odvzem prostosti, ki je potreben za to, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to utemeljeno nujno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju (točka c prvega odstavka 5. člena EKČP). Po določbi prvega odstavka 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Drugi odstavek istega člena Ustave pa določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP v 3. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev ponovitvene nevarnosti) ali pa ga je možno doseči tudi z odreditvijo katerega od milejših ukrepov. Pri abstraktni presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je Ustavno sodišče sprejelo tudi stališče, da se ustavna sintagma "varnost ljudi" ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. Varnost ljudi je lahko ogrožena tudi z napadom na tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo širše kroge njegove zasebnosti in varnosti.

5.Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da so sodišča o podaljšanju pripora odločala v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji, pritožbeno in Vrhovno sodišče pa sta odgovorili tudi na navedbe pritožnika v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti. O obstoju ponovitvene nevarnosti so sodišča sklepala tako na podlagi teže kaznivega dejanja (kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika; Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: KZ; in poskus kaznivega dejanja ponarejanja denarja po istem členu KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ) in načina storitve (visoka stopnja organiziranosti in delitev vlog) kot tudi na podlagi okoliščine, da gre za veliko število ponarejenih bankovcev, ki vsi niso bili zaseženi. Kot okoliščine na strani pritožnika so sodišča pri odločanju upoštevala, da pritožnik nima redne zaposlitve in da ima velike dolgove. Sklepu, ki so ga na podlagi zgoraj navedenih okoliščin napravila sodišča, da je podana realna nevarnost, da bi pritožnik na prostosti ponavljal kazniva dejanja, ni mogoče odreči razumne presoje. Ker pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovitev navedenih okoliščin s strani sodišč, pa je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je sodišče v postopku odločanja o podaljšanju pripora pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana sodiščem splošne pristojnosti, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakoni. Ustavno sodišče pa se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Tega pa pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje.

6.Ugotovitev in utemeljitev neogibnosti pripora za varnost ljudi je v izpodbijanih sklepih zunajobravnavnega senata in pritožbenega sodišča sicer premalo prepričljiva. Vendar pa vse pomanjkljivosti po mnenju Ustavnega sodišča nadomesti obrazložitev Vrhovnega sodišča, da z izvršitvijo takega kaznivega dejanja, ki je sicer uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, ni napaden le monetarni sistem države, temveč se s takim kaznivim dejanjem ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Zato je treba ugotoviti, da so sodišča glede na naravo kaznivega dejanja in dovolj prepričljivo ugotovljeno nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj tudi utemeljeno sklepala, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

7.Ker so sodišča pri odločanju o priporu presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo in svojo presojo razumno obrazložila, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 5. člena EKČP.

8.Ker je ugotovilo, da v obravnavanem primeru očitno ne gre za zatrjevano kršitev človekovih pravic in svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk