Jedro

Okoliščina, da je stečajni upravitelj neutemeljeno priznal terjatev upniku, pri katerem je zaposlen, lahko vzbuja pri upniku, ki je predlagal njegovo odstavitev, dvom v pristranost stečajnega upravitelja. Dejstvo, da niti upnik sam ni prerekal te terjatve, za odločitev o odstavitvi stečajnega upravitelja ni pomembno.

Pravno sredstvo proti sklepu o zavrnitvi predloga za odstavitev stečajnega upravitelja je pritožba, o kateri odloča višje sodišče, ne pa ugovor, o katerem odloča stečajni senat.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St 5/99-97 z dne 21.3.2001 in opr. št. St 5/99-89 z dne 22.1.2001 se razveljavita in se zadeva vrne stečajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Stečajno sodišče je v tej stečajni zadevi zavrnilo predlog upnika za odstavitev stečajnega upravitelja. Upnikovo pritožbo, ki jo je štelo za ugovor, je prav tako zavrnilo.

Zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za odstavitev stečajnega upravitelja je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi stečajno sodišče napačno uporabilo določbi 3. točke 2. odstavka 78. člena in 82. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v njuni materialnopravni in procesnopravni vsebini. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj oba sklepa spremeni tako, da odstavi stečajnega upravitelja, podredno pa, naj izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo stečajnemu senatu v ponovno odločanje.

Stečajni dolžnik je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal predvsem njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena in utemeljena.

V 15. členu ZPPSL je predpisano, da se v stečajnem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če s tem zakonom ni določeno drugače. Glede izrednih pravnih sredstev ima ZPPSL v 3. odstavku 11. člena določbo, da v stečajnem postopku ni mogoče predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije. O zahtevi za varstvo zakonitosti torej ZPPSL nima posebne določbe. Zato je treba zanjo na podlagi 15. člena ZPPSL smiselno uporabiti določbe ZPP, ki v 1. odstavku 385. člena določa, da lahko Državno tožilstvo RS vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo. Stališče stečajnega dolžnika v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da zahteva ni dovoljena, torej ni pravilno. Ob tem vrhovno sodišče opozarja tudi na nepravilnost stališča, da je redno pravno sredstvo proti sklepu o zavrnitvi predloga za odstavitev stečajnega upravitelja ugovor, o katerem odloča stečajni senat. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZPPSL je namreč v stečajnem postopku zoper sklep dopustna pritožba (o kateri po 1. točki 104. člena Zakona o sodiščih odloča višje sodišče), če s tem zakonom ni drugače določeno. Glede odločanja o odstavitvi stečajnega upravitelja je drugače določeno v 2. odstavku 82. člena ZPPSL, ki pravi, da ima zoper sklep o odstavitvi stečajni upravitelj pravico do ugovora, o katerem odloči stečajni senat. Iz tega sledi, da je ugovor pravno sredstvo samo proti sklepu o odstavitvi stečajnega upravitelja, ne pa tudi proti sklepu o zavrnitvi predloga za njegovo odstavitev; redno pravno sredstvo proti temu sklepu je torej pritožba.

Državno tožilstvo temelji svojo zahtevo za varstvo zakonitosti na trditvi, da naj bi prišlo do zmotne uporabe določb 3. točke 2. odstavka 78. člena in 1. odstavka 82. člena ZPPSL, torej določb, po katerih bi moral biti stečajni upravitelj odstavljen zato, ker obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Te okoliščine so: - da je stečajni upravitelj neupravičeno priznal dve terjatvi upniku F. d.o.o. Murska Sobota, pri katerem je bil zaposlen, sedaj pa je njegov direktor; - da je stečajni upravitelj obenem tudi stečajni upravitelj edinega družbenika stečajnega dolžnika, družbe G. d.o.o. Lendava, ta pa je članica upniškega odbora v tem stečajnem postopku, kar pomeni, da je stečajni upravitelj v istem postopku obenem stečajni upravitelj in član upniškega odbora, ti funkciji pa nista združljivi.

Glede na naloge, ki jih opravlja upniški odbor (glej 88. člen ZPPSL) in dejstvo, da je v tem stečajnem postopku že izdan sklep o glavni razdelitvi stečajne mase, je delo upniškega odbora praktično končano (v času, odkar je stečajni upravitelj to funkcijo prevzel tudi pri G. d.o.o. pa ni bilo nobene seje upniškega odbora). Zato ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da okoliščina, da je stečajni upravitelj to tudi pri družbi - članici upniškega odbora, vzbuja dvom o njegovi nepristranosti. Poleg tega bi bilo v tej fazi postopka smotrneje to vprašanje rešiti s spremembo upniškega odbora in ne odstavitvijo stečajnega upravitelja (če bi se pokazalo, da mora upniški odbor na kakšni seji še opraviti katero od svojih obveznosti).

Z vprašanjem, ali je stečajni upravitelj res neupravičeno priznal dve terjatvi upniku F. d.o.o., pri katerem je bil takrat, ko ju je priznal, zaposlen, se stečajni senat v izpodbijanih sklepih konkretno ni ukvarjal. Postavil se je namreč na stališče, da je upnik, ki je predlagal odstavitev stečajnega upravitelja, kot nekdanji direktor stečajnega dolžnika, vedel vse, kar trdi o spornosti navedenih terjatev, zato bi ju lahko prerekal sam. Tega ni storil in zato ne more iz tega razloga utemeljeno predlagati odstavitve stečajnega upravitelja. To stališče stečajnega senata zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno kritizira. Ravnanji stečajnega upravitelja, da prizna in ne prereka sporne terjatve, in upnika, da je ne prereka, glede odločanja o odstavitvi stečajnega upravitelja zaradi dvoma v njegovo nepristranost nista z ničemer povezani. Za odločitev o odstavitvi stečajnega upravitelja so namreč pomembne samo okoliščine, ki se tičejo njega samega in so take, da lahko predvsem pri upniku, ki je predlagal odstavitev, vzbudijo dvom v nepristranost stečajnega upravitelja. V primeru, da bi bilo ugotovljeno, da je upniku, pri katerem je zaposlen, res neupravičeno priznal terjatvi, je prav gotovo pravilen materialnopravni zaključek, da je podan odstavitveni razlog po 3. točki 2. odstavka 78. člena ZPPSL. Ker zaradi zmotne uporabe določbe 3. točke 2. odstavka 78. člena in 1. odstavka 82. člena ZPPSL (da teh določb ni možno uporabiti, ker bi upnik lahko sam prerekal sporni terjatvi) dejansko stanje o upravičenosti priznanja terjatev ni popolno ugotovljeno, je vrhovno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 380. člena v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZPPSL zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, oba napadena sklepa razveljavilo, zadevo pa vrnilo stečajnemu sodišču v novo odločanje.

V zvezi z novim odločanjem pa vrhovno sodišče opozarja na dejstvo, da je stečajni upravitelj sedaj direktor upnika F. d.o.o. Kot direktor predstavlja to družbo, predvsem pa jo neomejeno zastopa, kar pomeni, da ima glede izjav njene volje prav enak položaj, kot pri izjavljanju svoje volje. Zato vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem stečajnega sodišča, da to dejstvo ne pomeni negativne predpostavke za imenovanje stečajnega upravitelja po določbi 1. točke 2. odstavka 78. člena ZPPSL (po kateri stečajni upravitelj ne more biti oseba, ki je upnik v stečajnem postopku), s tem pa tudi za njegovo odstavitev. Ob smiselni uporabi določb ZPP o izločitvi sodnika (ki veljajo tudi za izločitev strokovnih sodelavcev, zapisnikarjev in izvedencev) pa je to okoliščina, na katero sodišče ves čas postopka (tudi pritožbeno sodišče) pazi po uradni dolžnosti (glej določbi 2. točke 2. odstavka 339. člena in 2. odstavka 350. člena ZPP).