Jedro

V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da tožnik opravlja tudi naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, sporen pa je bil obseg opravljanja teh nalog. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu namreč plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati razliko v plači za obdobje od 1. 3. 2018 do 31. 3. 2022 med plačo v višini plačnega razreda, ki ga je v tem obdobju prejemal, in med plačo, ki bi jo prejemal za 1/2 delovnega časa v višini istega plačnega razreda, za 1/2 delovni čas pa v višini višjih oziroma višjega plačnega razreda, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v obdobjih in plačnih razredih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (razliko v plači za polni delovni čas ter tek zakonskih zamudnih obresti že od 15. dne v mesecu), pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 7. 2022 dalje obračunavati in izplačevati plačo po 41. plačnem razredu. Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen zavrnilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, da nima odločilnih razlogov, da so ti med seboj v nasprotju ter da je nasprotje med listinami, izjavami prič in zaključki sodišča prve stopnje. To je zaključek, da je tožnik dela in naloge turnusnega urednika opravljal le polovico delovnega časa, napravilo na podlagi dokazne ocene, oprte zgolj na izpoved priče A. A. Pri tem je izpoved priče iztrgalo iz konteksta. Priča je namreč polovično zaposlena šele od 6. 11. 2022 dalje, torej od obdobja, ki ni bilo predmet te obravnave, poleg tega pa ni izpovedala, da naj bi tožnik dela turnusnega urednika opravljal le polovico delovnega časa. Večkrat je izpovedala, da tožnik opravlja enak obseg dela kot ona. Sodišču prve stopnje očita, da izpovedbe te priče ni ocenilo v povezavi z drugimi listinskimi dokazi, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Listinskih dokazov sodišče prve stopnje sploh ne omenja. Ker tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik delo turnusnega urednika opravlja le v polovičnem delovnem času, se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Izpostavlja, da v tovrstnih primerih ni ključno seciranje delovnega časa, pač pa je bistveno, da se dokaže opravljanje ključnih nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Nadalje navaja, da vsak turnusni urednik v okviru svojega dela opravlja tudi naloge novinarja specialista, saj so naloge le-tega vsebovane v nalogah turnusnega urednika. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik opravlja prav vse ključne naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, pri čemer je obseg njegovega dela identičen obsegu del zaposlenih na tem delovnem mestu. Za opravljanje tovrstnega dela je porabil več kot polovico svojega delovnega časa, kar izhaja iz listin, ki jih je povzel v trditveno podlago. Sodišče prve stopnje ga je postavilo v podrejen položaj glede plačila v primerjavi s pričo B. B., ki za enak obseg dela prejema plačo turnusnega urednika. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da mu je toženka za mesece od aprila do junija 2022 priznala dodatne štiri plačne razrede, s čimer je nedvomno priznala, da obseg del, ki jih je tožnik opravil v tem obdobju, v celoti ustreza plačnemu razredu turnusni urednik. Meni, da ga je sodišče prve stopnje tako diskriminiralo, saj mu je priznalo manj kot lastni delodajalec. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je bil spor potreben zaradi toženke. Tožnik je namreč uporabil vsa sredstva, da bi spor rešil po mirni poti. Zato meni, da bi mu morala toženka povrniti polovico stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima razloge o prav vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj skladni. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) tako ni podana.

6. Očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je nekonkretizirana, saj pritožba ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zato pritožbeno sodišče te očitane kršitve, na katero ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ne more preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik polovico svojega delovnega časa opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, drugo polovico delovnega časa pa je opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje do tega zaključka prišlo le na podlagi izpovedbe priče A. A. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je jasno navedeno, da je sodišče prve stopnje do tega zaključka prišlo predvsem na podlagi izpovedbe tožnika samega, ki je jasno in izrecno izpovedal, da je dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik opravljal (le) polovico svojega delovnega časa, drugo polovico delovnega časa pa je opravljal delo novinarja specialista. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi tožnik, če bi delo turnusnega urednika opravljal polni delovni čas, o tem, glede na to, da je bil v zvezi s tem izrecno vprašan, tudi izpovedal. 9. Ne glede na naveden ključen dokaz, pa je sodišče prve stopnje ocenilo še ostale izvedene dokaze, ne zgolj v pritožbi izpostavljene izpovedbe priče A. A., pač pa tudi izpovedbi prič B. B. in C. C., kot tudi listinske dokaze. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpoved priče A. A. iztrgalo iz konteksta. Priča je, kot navaja tudi pritožba, izpovedala, da tožnik opravlja enak obseg dela (turnusnega urednika) kot ona. Glede na to, da priča opravlja delo turnusnega urednika le polovico svojega delovnega časa, je sodišče prve stopnje logično zaključilo, da tudi tožnik opravlja dela tega delovnega mesta le polovico svojega delovnega časa. Nenazadnje je tako izpovedal tudi sam tožnik, ki je najbolje seznanjen s tem, katera dela opravlja za toženko. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče B. B., ki tudi sicer ni znala oceniti obsega tožnikovega dela v odstotkih, bi pa njena izpovedba sama po sebi lahko nakazovala na večji obseg dela tožnika na višje vrednotenem delovnem mestu. Vendar pa izpovedbe priče B. B. ne potrjuje prav noben drug izveden dokaz - ne izpovedbi preostalih zaslišanih prič, ne izpoved tožnika samega, kot tudi ne listinski dokazi.

10. Listinske dokaze izpodbijana sodba omenja v točkah 3, 7, 10, 11 in 12, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da jih sodba sploh ne omenja. Pritožba pa tudi sicer ne konkretizira, iz katerih listin naj bi izhajalo, da naj bi tožnik opravljal delo turnusnega urednika poln delovni čas. Sicer drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka navedb o številu ur dela, ki izhajajo iz listin in ki jih je tožnik opravil v dnevno informativni redakciji in za pripravo posameznih oddaj, ni prerekala. Vendar pa iz teh tožnikovih navedb o številu ur dela ne izhaja, da bi tožnik opravljal dela delovnega mesta turnusni urednik polni delovni čas,1 pač pa te potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje o polovičnem delovnem času opravljanja teh nalog.

11. Pritožba sicer pravilno navaja, da so nekatera dela in naloge delovnega mesta novinar specialist vsebovana v delovnem mestu turnusni urednik. Vendar pa zgolj zato še ni mogoč zaključek, da je tožnik ves čas opravljal dela in naloge turnusnega urednika. To nenazadnje ne izhaja že iz tožnikove izpovedbe. Delovno mesto novinar specialist vsebuje namreč tudi dela in naloge, ki niso zajeta v delovnem mestu turnusni urednik.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mu je toženka z aneksom z dne 3. 5. 2022 za mesece od aprila do junija 2022 priznala štiri plačne razrede več, s čimer naj bi priznala, da obseg tožnikovih nalog v tem obdobju v celoti ustreza plačnemu razredu turnusnega urednika. Glede na to, da obdobje, zajeto z navedenim aneksom, ni predmet tožbenega zahtevka, se sodišču prve stopnje do tega aneksa, iz katerega tudi sicer ne izhaja, da bi tožnik poln delovni čas opravljal naloge delovnega mesta turnusni urednik,2 ni bilo treba posebej opredeljevati, saj za odločitev v tej zadevi ni bistven. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

13. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom delno uspel, ni razumljiv pritožbeni očitek, da mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo dosodilo manj, kot mu priznava toženka.

14. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo VDSS Pdp 152/2020, iz katere naj bi glede na pritožbene navedbe izhajalo, da ni ključen delovni čas, pač pa je bistveno opravljanje ključnih nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Zadevi nista primerljivi, saj v obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da tožnik opravlja tudi naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, sporen pa je bil obseg opravljanja teh nalog. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu namreč plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu (prim. sklep VDSS Pdp 596/2016 ter sodbo in sklep VDSS Pdp 581/2020).

15. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik le 50 % delovnega časa dejansko opravljal naloge delovnega mesta turnusni urednik, mu je zato pravilno v takšnem deležu priznalo plačilo za dejansko delo (razliko med plačo njegovega delovnega mesta in plačo delovnega mesta turnusni urednik) na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

16. Končno je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik uspel s polovico zahtevka za plačilo razlike v plači in ker ni uspel z zahtevkom, da mu je toženka dolžna za obdobje od 1. 7. 2022 dalje izplačevati plačo v višini 41. plačnega razreda, je sodišče prve stopnje skladno z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Toženka je v svojih navedbah vztrajala, da je tožnik opravljal dela turnusnega urednika v obsegu 30 %. 2 Z navedenim aneksom so bili tožniku na podlagi toženkinega Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela priznani dodatni štirje plačni razredi kot plačilo za dodatna dela in naloge, ki ne sodijo v opis njegovega delovnega mesta, jih je pa opravljal v obsegu do 40%.